Ko sem leta 2001, takrat še sredi študija, prvič zapustil Slovenijo, sem v naivnem prepričanju verjel, da bom po vrnitvi v domovino lahko z novim znanjem, po svojih najboljših močeh pomagal in doprinesel k dvigu konkurenčnosti naše države. Potihem sem si želel strokovnih debat, izmenjave mnenj in skupnega iskanja rešitev s kolegi in domačo strokovno javnostjo, ter kot vsak mlad človek možnosti, da bi lahko prispeval k spreminjanju naše družbe na bolje. Celo v prejšnji državi je uradno veljajo, da "... le kdor se uči, bo kaj znal. In le kdor kaj zna, bo lahko koristil domovini...", zato se mi moja pričakovanja v ničemer niso zdela problematična. Sledilo je spoznanje, da sistem doma ne pozna nagrajevanja po načelu "več kot znaš, več veljaš", temveč ravno obratno, da boljše kot so tvoje reference in bolj kot pokažeš samoiniciativnost in zmožnost kritičnega razmišljanja, večjo nevarnost predstavljaš za nosilce odločanja in nadrejene. V odgovoru na skoraj vsako pobudo so mu našteli vsaj pet razlogov, zakaj to ni dobra ideja. Da je stvar še bolj bizarna, gre v Sloveniji ta reč tudi v obratni smeri, namreč skoraj po pravilu sistem nagrajuje poslušne, povprečno izobražene in izkušene, če hočete, bolj "gnetljive" in "voljne" posameznike, ki jih z navadno povsem nerealnimi argumenti postavlja pred bolj usposobljene. Pri tem igra "politična brezmadežnost" ključno vlogo, saj si, ko je tvoje ime enkrat "kontaminirano" z napačno politično opcijo (tudi če gre zgolj za javno izraženo mnenje, ki pač sovpada s stališči neke politične opcije), pri drugi strani (in njenih simpatizerjih) takoj avtomatično izločen.

Če gremo lepo od začetka. Nekdo na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SAZU) je pred časom pisal o tem, da celotno šolanje do diplome na posameznika državo stane neverjetnih 230.000 evrov! Študij je v Sloveniji financiran iz proračuna, zato bi moralo biti znanje - se pravi diplomanti, magistri in doktorji znanosti - vrednoteno kot dragocena naložba. Če se znanje nato oplementi še v tujini, toliko bolje. Država bi morala poskrbeti za ustrezno število izobraženih kadrov in hkrati ustreznih delovnih mest, kjer sposobni posamezniki lahko pripomorejo k uspešnosti države. Vse tuje univerze prav zato stalno prilagajajo študijske programe potrebam industrije in javnega sektorja. Najboljši študentje v letniku ob koncu študija navadno takoj dobijo službe. Za nedoločen čas, da ne bo pomote. Če se tako kot v Sloveniji, univerzitetni kader po zaključku študija raje zaposli v tujini, investirani denar tako rekoč podarimo državi gostiteljici.

Država je torej nekonkurenčna in ne zna pritegniti svojih sinov in hčera iz tujine. Se strinjate? Namenoma bom tu navedel primer dvojnega doktorja pravnih znanosti Klemna Jakliča in njegovih prizadevanj, da bi predaval na ljubljanski univerzi, ki se, mimogrede, v letu 2016 ni uvrstila niti med 600 (!) najboljših univerz na svetu! Harvard, kjer je Klemen doktoriral in kjer predava, je na tej lestvici na tretjem (!), Oxford, kjer je ddr. Jaklič prav tako doktoriral, pa na šestem (!) mestu. Kakšna so torej pravila in kakšna so merila ljubljanske univerze? Kako je mogoče, da osrednja izobraževalna institucija v državi, ki po vseh merilih odličnosti na svetovnem zemljevidu praktično ne obstaja, sploh lahko oceni, da predavatelj tretje najboljše univerze na svetu ne more doprinesti k dvigu nivoja znanja njenih študentov?! Kakšno sporočilo in zgled s takšnim ravnanjem pošilja svojim študentom?

Podobnih primerov je še kar nekaj; od veterinarjev diplomatov, geologov in humanistov, če jih omenim le nekaj.

Po drugi strani je beg možganov za trenutno elito morda celo dobrodošel, saj jim veliko bolj ustreza osiromašeno in vedno bolj apatično okolje, v katerem se ljudje raje posvečajo svojim hobijem in vrtičkom, kot pa da bi se javno postavili za svoja prepričanja. Trdno sem prepričan, da Slovenija kljub temu še vedno premore takšne posameznike, ki pa verjetno v poplavi nesmislov, napak in zgrešenih potez počasi izgubljajo upanje. Življenje s plašnicami sicer res ohranjanja zdrav razum, a hkrati ne zagotavlja, da se bo stanje spremenilo na bolje. Zgodovina nas uči, da je pomembno imeti izoblikovano mnenje, poznati argumente in tudi hrbtenico, da to mnenje zagovarjaš. Zdi se, da predvsem slednje vse bolj postaja relikt, ki ti ga sistem na vsakem koraku skuša zlomiti, če ne celo amputirati. Pasivnost kot samoobramba je zato do neke mere razumljiva, a ne opravičuje stanja, v katerem smo. Med sabo se stalno primerjamo in takoj, ko nekdo razmišlja drugače, je označen in "opredalčkan" kot desničar, anarhist, fašist itd. Vsi (si) moramo biti namreč v vsem čim bolj enaki, nihče ne sme izstopati. Če se to kljub temu zgodi, sistem posameznika hitro opomni, kam sodi. Pri tem je zanimivo, da kljub temu obstajajo izbranci, ki veljajo za največje strokovnjake, poznavalce in politične analitike. Zadrega nastane, ko se ti posamezniki zaradi samoljubja in / ali pomanjkanja samokritike sami postavijo v mednarodno okolje. Tam se izkaže, da so povsem nedorasli merilom, ki jih določena funkcija zahteva. Spomnite se primerov kandidatur Bratuškove, Türka itd.

Slovenija ima - in o tem se je že veliko pisalo - torej velik problem z osnovnimi vrednotami, ne le moralne, temveč očitno tudi povsem tehnične narave, ki mu v veliki meri botruje interes elite in nejasno zastavljena pravila igre. Živimo v balončku in po izmišljenih pravilih s kompasom, ki kaže na vzhod-jugovzhod (namesto na sever). Ustvarili smo si navidezno resničnost, kjer je posameznikom lažje verjeti spletkam in teorijam zarot na socialnih omrežjih, kot pa sprejeti bolečo resnico in odgovornost za duhovno luknjo, v katero je padla Slovenija. Ukvarjamo se s "chemtrailsi", svetovno židovsko zaroto in ameriško notranjo politiko, hkrati pa na svojem pragu toleriramo potvarjanje dejstev, goljufije, prirejene razpise in ne nazadnje nesposobne in nekompetentne ljudi na vodilnih mestih v državi.

Intelektualna smetana in znanje se izseljujeta v tujino, država izgublja generacije sposobnih in po pravilu visoko izobraženih ljudi, ki bi bili sposobni v prihodnosti prevzeti vodilne funkcije. Z demokracijo smo prevzeli odgovornost, da sami odločamo o svoji prihodnosti. Na žalost smo dobili tudi možnost, da lahko živimo tako in tam (geografsko), kjer mislimo, da je za nas bolje. Ljudje še vedno pričakujejo, da se bo vse zgodilo brez truda, da jim določeni privilegiji avtomatično pripadajo in da je kdorkoli, ki misli drugače, "kapitalist" in nedovzeten za stisko deprivilegiranih. Vsi smo blazno socialni, liberalni in sploh navdahnjeni z idejami hippie generacije, hkrati pa pričakujemo, da bomo polno uživali zahodnjaški stil življenja. Bodimo torej načelni in dosledni do konca. Pitje Coca Cole in uporaba aparatur Apple ima svojo ceno, saj s tem sprejemamo vrednote in način življenja zahoda, katerih simbol so. Izbira je seveda povsem vaša in Interspar Cola, Lidl Freeway Cola ali pa ruske in kitajske alternative aparatur so vam seveda na voljo.

Slovenci imamo v tem trenutku natančno to in točno toliko, kolikor si zaslužimo. S svojim ravnanjem oblikujemo svojo družbo in odnose v njej, volimo posameznike, ki upravljajo z državo in našo prihodnostjo in hkrati smo edino mi tisti, ki lahko kaj spremenimo. Končno bi se morali otresti skoraj že folklornega zniževanja in iskanja izgovorov za uspehe drugih, in dojeti, da so ti posamezniki, za razliko od nas, za svoj uspeh žrtvovali udobno domače okolje, prosti čas in pogosto tudi večji del družinskega življenja. Pot do vodje oddelka na prestižni kliniki, monografije pri Oxford University Press ali visoke pozicije pri Svetovni banki imajo svojo ceno in navadno žal ne vključujejo vikend smučanja na Krvavcu ali kolesarskih izletov po Pohorju. Kdaj bomo končno dojeli, da je uspeh rojaka (toliko bolj, če je mednaroden) plus za vso nacijo in posredno za našo prihodnost? Kdaj bo država dojela, da so spremembe del rasti in napredka, da je znanje zares ključ do uspeha in da je beg možganov za nacijo izgubljena priložnost?

Mahatma Gandhi je nekoč izjavil: "Najprej te bodo ignorirali, potem te bodo zasmehovali, nato se bodo borili s tabo in na koncu boš zmagal". Upam in želim si, da to velja za vse Klemne Jakliče v naši državi. Vsako dejanje - ne glede na to kako majhno in brezpomembno se zdi -, torej šteje. Vaše še posebej.

Tomaž Vernik je pedolog, strokovnjak za okoljsko znanost. Živi v grofiji Surrey v Veliki Britaniji.