Glasbene kvote za ohranjanje in spodbujanje domače glasbe poznajo tudi drugod po svetu: ponekod jih že opuščajo, ponekod šele uvajajo, a predvsem v Sloveniji se je njihova zakonska uveljavitev izkazala za bumerang. Seveda lahko domačo produkcijo in glasbo v slovenskem jeziku spodbujamo tudi drugače: z denarnimi spodbudami, z davčnimi olajšavami, z razpisi in tehnično podporo. Kar zna biti celo produktivno. Žal je aktualna oblast videla edino možnost v predpisovanju, nadzorovanju in kaznovanju. Kot da smo še vedno v avstro-ogrski šolski klopi ...

Začelo se je sicer spodbudno: leta 2001 so bile uvedene desetodstotne kvote slovenske glasbe za komercialne programe in dvakrat višje za nacionalne. Ni bilo težav. Čez pet let so jih povečali za sto odstotkov. Še vedno ni bilo težav: glasbeniki so ustvarjali in služili, uredniki so urednikovali. Zalomilo se je lani, z novelo Zakona o medijih: na podlagi zmotnega izhodišča, da se slovenska glasba nasploh predvaja predvsem ponoči. Novela, ki uvaja obvezne časovne pasove in zapoveduje velik delež novejše slovenske glasbe, je že med sprejemanjem naletela na upravičen odpor. Glasbenih urednikov, strokovne javnosti in tudi Državnega sveta. Trdili smo, da so rešitve neživljenjske in da se ministrstvo ne drži prvotnih dogovorov. Se pridružili opozorilom zakonodajno-pravne službe, nasprotovali noveli na matičnem odboru in izglasovali odložilni veto na zakon. Samopašna kulturna ministrica je imela v koalicijskih poslancih zveste vojščake: veto je bil povožen. Stranka SMC je sicer napovedala ponovne spremembe. Res so se zgodile: na slabše.

Zato smo v Državnem svetu sprejeli pobudo tistih, ki jim novela zakona onemogoča normalno delo, in na komisiji, ki jo vodim, soglasno podprli predlog za oceno ustavnosti treh spornih členov Zakona o medijih. Nisem jasnovidec, a trdim, da bo naša zahteva na plenarni seji 7. februarja doživela polno podporo. Na predvečer kulturnega praznika, v imenu slovenske glasbe in slovenske kulture. Paradoks? Nikakor ne: sedanjemu kulturnemu ministru bi ob podatku, da je komercialna radijska postaja pred uvedbo novele s trdim delom dosegla najvišjo poslušanost, po njeni uvedbi pa najnižjo v petih letih, moral zazvoniti alarmni zvonec. Po spoznanju, da se nadzorna agencija AKOS šele zdaj, po pol leta veljavnosti zakona, usklajuje z ministrstvom glede nadzorne metodologije, bi mu morale pregoreti vse varovalke. Ampak ne, on na seji komisije hladnokrvno izjavi, da časovni pasovi res niso najboljša rešitev, da pa bo nekatere pomanjkljivosti lahko uredil novi Zakon o medijih. In da se stvari v pravi podobi pokažejo šele čez leto ali dve ...

Sedanja zakonska rešitev je nedvomno kontraproduktivna: na slovenskih nacionalnih in komercialnih radijskih postajah se zaradi omejenega polja uredniške svobode in omejenega polja izbire vrti vedno več vsebinsko, jezikovno in glasbeno problematične slovenske glasbe. Zato množično prehajanje na splet, kjer teh zakonskih omejitev ni, na tuje radijske postaje ali pri starejših celo v svet tišine. Kar je povsem v nasprotju s cilji, zapisanimi na začetku Zakona o medijih. Dogaja se celo to, da se mora kultivirana slovenska beseda veščega napovedovalca zaradi obvezne kvote umakniti plehki slovenski popevki v angleškem ali hrvaškem jeziku. Res narobe svet!

Zato zahteva za oceno ustavnosti 86., 86a. in 109. člena Zakona o medijih. Da poskusimo zmanjšati samovoljo oblasti. Da poskusimo preprečiti aroganco starih mačkov in novih obrazov. Da napotimo zakonodajalca k drugačnim, bolj sprejemljivim ukrepom za ohranjanje in spodbujanje domače glasbe. In želimo si lahko le tega, da si Ustavno sodišče ne bo vzelo preveč časa za obravnavo in razsodbo. Ko bodo vsi tisti, ki sedaj vedrijo in oblačijo polje slovenske glasbe in kulture, že na toplih zapečkih, brez moralnega mačka in odgovornosti, poslušajoč zimzeleno popevčico Trla baba lan ...

Zoran Božič je član Državnega sveta Republike Slovenije.