Da lahko zmagaš, moraš biti proti nekomu, on pa mora biti proti tebi. Zmagovalec zmaga v tistem trenutku, ko izkaže svojo prevlado nad nasprotnikom. Zmagovalec zmaga takrat, ko postane njegova premoč več kot očitna in ko začne težiti k temu, da se razširi in uveljavi čez celotno skupnost, ta pa se poistoveti z zmago. Tako pravi Johan Huizinga. Zmaga se lahko razširi do neslutenih razsežnosti. Najbolj očitno, da je zmagovalec zmagal, je slavje po zmagi. To je trenutek, ko si zmagoviti dokončno pridobi moč ter posledično čast in slavo. Na zmagovalnem odru pridobi nadzor nad totaliteto. Slepilo zmage je tako intenzivno, da se lahko celo zgodi, da zmagovalec postane razsodnik v vseh smislih, od ekonomskih do obrednih. Favorizira svoj pogled na umetnost, glasbeni okus in podobno. Zmagovalec ne postane le mnenjski človek ampak človek - sodba. Toda zmaga je le temporalna prevlada, ki se uveljavi le do naslednje časovne ujme, ko zmagovalca ujame nov časovni interval, ko nastopi proti njemu nov čas. Tako je zmagovalec le sam sebi nevaren, najbolj pa seveda ogroža samega sebe. Tako pravim jaz.

Pomen zmage je v tem, da se s tistega, ki jo doseže, prenese na tiste, ki jih zmagovalec zastopa in jim s tem tudi pripada: bodisi naciji, bodisi korporaciji, bodisi partiji. Tako posledično lahko celotna nacija, korporacija in partija trgujejo z zmagoslavjem zmagovalca. V prvem koraku je zmagovalec občudovan, ko pa se skupina začne poistovetiti z zmagovalčevo identiteto, nastopi pohlep po trgovini. V prvem koraku je zmagovalčeva radost upravičena, ker se zmaga utemljuje v njegovih ali njenih idealih in naporih. V drugem koraku pa začnejo vsi na različnih ravneh izkoriščati zmagovalčev primat.

Kako zmagovalec zmaga? Najbolj tako, da z zmago trguje v vse smeri, mnogokrat pa se zgodi, da ko ga okitijo z priznanji, nagradami, častmi in ga nagradijo s častnimi doktorati, finančnimi priznanji in produkti, postane ves njegov napor usmerjen le v profit. Zamegli se mu kritični um! Zmagoslavni procesi ga razčlovečijo, postane bitje sramotnih dejanj! Na tem mestu nastopi današnji komentar z naslovom Kako zmagovalec zmaga, kako zmaga revolucija?.

Kako zmaga revolucija, verzija I.:

Tako, da ukine vse obstoječe odnose in se upelje v vse ravni človeškega bivanja in delovanja, predvsem v sekularna obredja in nove oblike. Vse staro, ampak čisto vse! se mora ukiniti, spremeniti in porušiti, novemu pa omogočiti, da začne svoj čas šteti na novo! Tako dobimo novo civilizacijo, zgrajeno na popolnoma novih temeljih. Šele na tak način dobimo nove oblike. Takšne, kot jih še nikoli ni bilo: dobimo čas po novem štetju!

Kako zmaga revolucija, verzija II.:

Tako, da se v vse strukture človeštva namestijo zastopniki revolucije in s pomočjo njih spreminjamo vse obstoječe. Postopoma se s prevzemanjem mimikrije novega začnejo spreminjati tudi stare strukture. Toda te se lahko spreminjajo le generacijsko, s pomočjo prilagajanja.

Dve nasprotji Oktobrske revolucije:

Velika sovjetska revolucija je bila zgodovinski dosežek najvišje stopnje.

Velika sovjetska revolucija je bila masovno zločinsko podjetje.

Obe navedbi držita, toda neizpodbitno dejstvo je, da so sovjetski vojaki osvobodili koncentracijsko taborišče Auschwitz. In spet - kaj pa Arhepelag Gulag? Stoletnica Oktobrske revolucije bo in že je razpeta med sakraliziranjem in demoniziranjem zmagovalca. Moja perspektiva je v odonosu do Oktobrske revolucije selektivna in nikakor ni vseobsegajoča. Naj vam povem, da bom sam praznoval Oktobrsko revolucijo, praznoval bom sovjetski umetniški eksperiment. Nikoli pa ne bom pozabil črne morije in nasilne diktature proletarjata v imenu ideološke avantgarde. Sam nenehno analiziram neprecenljiv segment sovjetskega umetniškega eksperimenta. Toda nikoli ne pozabim: prve žrtve so bili revolucionarni umetniki. Tako in nič drugače! Majakovski je želel na višku svojih umetniških moči napisati knjigo z naslovom Univerzalni odgovor! Ni je napisal, oziroma, napisala jo je smrt; storil je samomor.

Kontekst, kontekst, kontestacija.

Za Majakovskega in LEF (umetniška leva fronta) je bilo že takoj po revoluciji nesprejemljivo, da revolucionarna ideološka avantgarda gradi sistematično idolatrijo in mitomanstvo s pomočjo ideološkega aparata. Lefovci so pisali veliki DA za nove koncepte življenja! Lefovci so pisali za nove umetniške formate veliki DA! Toda veliki NE so iztrelili proti zamenjavi religioznih svetnikov za ideološke svetnike. Lefovci so bili po Leninovi smrti proti njegovi sakralizaciji, istočasno pa neusmiljeno podpirali z velikim DA Leninove rešitve za socialno varnost, v svoji poezijo so opevali brezplačna stanovanja. Glorificirali so brezplačno zdravstvo. Vse to z velikim DA!

Kako zmaga revolucija?

Boljševiki so se na čelu z Leninom odločili, da ne bodo podrli starih opernih in baletnih hiš. Odločili so se, da ne bodo skrivali velikih umetniških del preteklosti v trezorjih. Lenin je vpil na ingenioznega sovjetskega ljudskega komisarja, zadolženga za kulturo in izobraževanje, Anatolija Vasiljeviča Lunačarskega: "Proletarcem ne smemo onemogočiti, da se v svojem življenju srečajo z mojstrovinami preteklosti. To bi bil zločin. Vsak proletarec se mora srečati z Dostojevskim in Tolostojem."

Naj tekst ne izveni kot anti-dostojevska ali anti-tolstojanska agitka v korist Lefovcev. Naj vas spomnim in ponovim, kje je konflikt. Ali:

a.) porušiti vse in začeti vse znova ali

b.) zadržati dobro staro v imenu bodočnosti.

Boljševiki so se odločili za b.) verzijo.

Zgodovinski zaznamek: Anatolij Vasiljevič Lunačarski je v Petrogradu organiziral praznovanje ob prvi obletnici zmage revolucije: "Tako sem dneve in dneve iskal rešitev za praznovanje zmage. Vzore sem iskal v francoski revoluciji. Odločil sem se, da bomo združili proletarske in kmečke zbore skupaj s sinfoničnim orkestrom. Predlagal sem jim Mozartov Rekviem. In tako se je tudi zgodilo. Več desettisočglava množica se je zbrala v pretresljivi tišini. Stali so okrog lesenega odra, en ob drugem, in ko je začel Rekviem valoviti med množico, je v prvi vrsti še ne dvajsetletni mladenič pokleknil in celoten Rekviem poslušal kleče. To je bila zmaga Mozarta in umetnosti."

Tako so praznovali prvo obletnico Oktobrske revolucije! Agit-prop: Proti neznanstvenim revizijam!

Novega sveta po Oktobrski revoluciji ni bilo na obzorju, ta se bo začel graditi šele v XXI. stoletju. Vse se je odvijalo leta 1917, zaradi globljih razlogov z daljnosežnejšimi cilji, kot jih lahko odpre komentar na medmrežju. Nujno potrebno izpostaviti je le, da sta med Oktobrsko revolucijo istočasno potekala dva procesa: socialno-razredna revolucija in umetniška revolucija. Toda: Proletarec je pred črnim kvadratom stal kot pred kompleksno formulo rojstva materije iz vakuuma. Ideološki aparat ni dopuščal kompleksnosti, konstrukcijske raznovrstnosti in suprematistične vznesenosti, ki se je rojevala na visokih šolah umetnosti, od Vitebska do Petrograda.

Sto let je minilo od revolucionarnega izbruha LEF-a, leve umetniške fronte, ki je bila poražena v enem desetletju. Poražena v celoti, do obisti, od razredne proletarske patologije. Poražena od tistih, ki so jim z vsem svojim bitjem omogočili, da so se lahko razredno emancipirali. Skladno s tem je sovjetska država z diktaturo proletariata vzpostavila vzvode, ki so onemogočili umetniško svobodo. Ideološka avantgarda je s pomočjo ideloškega aparata, oglaševanja in statistike prevarala samo sebe, ko je ubila umetniško avantgardo. Z militantno zvitostjo so boljševistični ideologi zahtevali od umetnikov, umetnic in umetnosti praktično uporabnost in ideološki kič, reklamarstvo. Temu pa umetniki niso hoteli ustreči. Tako se bom ob koncu komentarja - sicer menim, da bi bilo bolje, če bi se že na začetku - osredotočil na besedo p-o-r-a-z! Ob obletnici Oktobrske revolucije bom praznoval poraz!