Deset let nazaj, natančneje v božičnem času leta 2007, na predvečer slovenskega predsedovanja Svetu Evropske unije je imel politični direktor slovenskega Ministrstva za zunanje zadeve Mitja Drobnič v Washingtonu pogovore z ameriškimi kolegi, o čemer je nato poročal v znani washingtonski depeši. Direktorju Drobniču in slovenskemu veleposlaniku Samuelu Žbogarju oz. slovenski vladi so Američani nič hudega sluteč in dobronamerno predlagali, naj prvi priznamo neodvisnost nove države Kosovo. Zaupni dokument se je po kanalih, ki jih je slovenski levičarski establišment zaščitil s pomočjo informacijske pooblaščenke Nataše Pirc Musar (in jih ščiti še danes), 25. januarja 2008 pojavil v srbskih medijih in v ljubljanskem Dnevniku. Nato so jezni Beograjčani (17. februarja, na dan, ko je Kosovo razglasilo neodvisnost) razdejali slovensko veleposlaništvo v Beogradu. Zaščitenih in do danes javnosti neznanih avtorjev nevarne objave seveda ni zanimalo priznanje Kosova, za katero smo si v Bruslju močno prizadevali. Ljubljanski "novejši razred"- s katerim so mišljeni nasledniki jugoslovanskega "novega razreda", ki ga je pred pol stoletja opisoval Milovan Đilas - je nameraval "razgaliti" pogubno pro-ameriško usmeritev slovenske politike. Dokazali naj bi, pa naj stane, kar hoče, da Ljubljana slepo uboga Washington. Začelo se je obdobje približevanja Rusiji. Morda ni odveč zapisati, da so bili vsi, ki so prispevali k razširjanju washingtonske depeše (in k ščuvanju zoper slovensko "vdanost" Washingtonu) nagrajeni, večinoma z dobro plačanimi službami v evropski diplomaciji.

Konec lanskega leta je Judy Dempsey, znana novinarka in sodelavka bruseljskega raziskovalnega inštituta Carnegie Europe v članku Europe in 2016 and Beyond (vir) zapisala usodni stavek: "Trump kaže malo zanimanja za tisto, kar je držalo skupaj Zahod: namreč čezatlantske odnose." Nekaj dni nazaj (31. januarja 2017) pa je v izjavi Carnegie Europe objavila: "Ameriški predsednik Donald Trump in ruski predsednik Vladimir Putin imata skupnih več stvari, vse pa spodkopavajo enotnost in vrednote Evropske unije."

V zvezi s povedanim se zastavljajo tri ključna vprašanja:

•     kaj je v resnici držalo skupaj oz. kaj dejansko drži skupaj Zahod?

•     kakšna usoda čaka Evropo, katere vzhodni del so leta 1991 zapustili Rusi, zdaj pa (in to v celoti) še Američani?

•     kakšna je pravzaprav zunanjepolitična usmeritev Slovenije?

Torej kaj bo z Evropo, ki - zanimivo, potem, ko ji je leta 2008 nehala predsedovati Slovenija - doživlja poraze od finančne, migrantske in britanske krize do zunanjepolitične šibkosti, če ne nepomembnosti (v ruskih in ameriških očeh)? Evropsko vezivo so nekoč predstavljali krščanstvo, socializem, liberalna demokracija ... Kot pravi Dempseyeva, jo je povezovalo prijateljstvo z Ameriko. To seveda velja za čas po drugi svetovni vojni. Ameriško prijateljstvo je poleg Marshallovega programa vsebovalo tudi NATO in navsezadnje Evropsko unijo. Pravzaprav so Američani največ prispevali k povezovanju evropskih narodov, kar dokazuje tudi sočasna širitev Evropske unije in NATO leta 2004. Američani zadnja leta žal vse bolj dvomijo o svojih evropskih naložbah, o Evropejcih pa pravijo, da so razvajeni, "venerični", nepripravljeni za žrtve in tveganja, predvsem pa da imajo neprimerne voditelje, ki jih izbirajo strankarske centrale, ne pa ljudje.

Denimo, da je Evropska unija ostala sama, brez zahodnih in vzhodnih botrov? Denimo, da se tako osamljena sooči tudi z razdvojenostjo, ki jo po eni strani kaže izstop Velike Britanije, po drugi strani pa različna protievropska gibanja in stranke v Franciji, na Nizozemskem, v Italiji? Pisec teh vrstic ni prepričan v protievropski značaj nekdanjih komunističnih držav (Madžarska, Poljska, Češka ...), saj so bolj kot do Amerike zadržane do Putinove politike. V spominu teh držav še vedno nastopata železna zavesa in berlinski zid.

Morda se še premalo zavedamo britanske osamosvojitve, ki bi jo mirne duše lahko primerjali z izstopom Rusije iz Sovjetske zveze. Opozorila ameriškega predsednika pa so alarmantna. Če ne bodo predramila komisarjev in drugih funkcionarjev, ki jim "podplat je koža čez in čez postala", in so postali tako neobčutljivi, da lahko hodijo po žerjavici, se bo razkroj, ki se je začel z razpadom schengenske zunanje meje, končal z razpadom Evropske unije in z navalom z Vzhoda, tudi iz Rusije. Rešitev je v novi ureditvi Evropske unije, ki si mora priti na jasno pri najmanj treh vprašanjih: ali je pripravljena poleg nacionalnih gojiti v šolah in predvsem v medijih tudi evropsko identiteto; ali je sposobna zavarovati svoje zunanje meje z evropsko vojsko in evropsko policijo, s čimer bi glavno evropsko vezivo postala varnost; in ali je sposobna izbrati svoje voditelje (npr. evropskega predsednika) na splošnih volitvah??

Ob vsem tem je za Slovenijo zaskrbljujoča aktualna brezbrižna, zaničljiva in celo žaljiva politika do Združenih držav Amerike, še bolj pa naraščajoči vdanost in ubogljivost do Rusije. Slovenski novejši razred je pozabil ali celo potlačil leto 2001, ko sta se v Sloveniji srečala Bush in Putin.