Na kulturnem ministrstvu se kljub jasnim znakom, da je zakon polomija, vztrajno zagovarjajo, da se glasbena kvota od njene uvedbe leta 2006 ni spremenila. Dejstvo pa je, da smo po zadnjih zakonodajnih posegih dobili najbolj zapleteno kvotno ureditev na svetu: radijski in televizijski programi morajo po novem glasbeno kvoto zagotavljati vsak dan v treh časovnih pasovih (med 0. in 6. uro, med 6. in 18. uro in med 18. in 24. uro), poleg tega pa morajo v vsakem pasu posebna deleža nameniti še glasbi, ki je izključno ali v večinskem delu izvajana v slovenskem jeziku, ter slovenski glasbi, prvič predvajani pred največ dvema letoma. Pri vsem tem pa morajo od vsake pesmi odšteti še čas, ko voditelj govori in je pesem zgolj podlaga. Naj na tem mestu izzovemo naše drage bralce, naj nam kdo izmed njih pokaže na vsaj eno državo na svetu, ki ima tako zapleten sistem kvot. Če komu to uspe, ga povabimo na kosilo!

Da je zakon neživljenjski, dokazuje tudi dejstvo, da nihče v tej državi ni znal odgovoriti na naša vprašanja, kako se sploh izračuna deleže. Strankam vladajoče koalicije smo poslali spisek pesmi in nihče od njih ni znal izračunati kvote. Celo AKOS ne izvaja nadzora nad 25% deležem deleža slovenske glasbe, mlajše od dveh let. Zakaj? Zato, ker preprosto ni točnih podatkov, da bi se tak nadzor izvedel...

Poleg tega, da zadnje spremembe na tem področju po mnenju številnih pravnikov prekomerno posegajo v svobodo izražanja, avtonomijo uredništev in svobodno gospodarsko pobudo, kar je med zakonodajnim postopkom opozarjala tudi državnozborska zakonodajno-pravna služba, a ji koalicijski poslanci niso prisluhnili, je treba ob tem norem jubileju izpostaviti še ostale neumnosti, ki jih je z novo glasbeno kvoto uzakonila Cerarjeva kaolicija. Pojdimo kar po vrsti.

1. Tinkara Kovač: Najprej zagovarja slovenski jezik, potem pa albume izdaja v Italijanščini

V tem poglavju bo osrednjo vlogo odigrala predsednica Sindikata glasbenikov Slovenije (SGS) Tinkara Kovač, ki je med "kampanjo" v državnem zboru in v medijih goreče zagovarjala čim višjo kvoto slovenske glasbe. Po njenih besedah so lahkotne in zabavne  pesmi slovenskih pevk in pevcev ključne za ohranitev slovenščine. Takoj po uveljavitvi zadnjih zakonskih sprememb oziroma uvedbi evidence nove glasbe smo jo ujeli na laži. Čeprav je evidenca namenjena zlasti mladim in še neuveljavljenim glasbenikom, je Tinkara Kovač pohitela z vpisom svojih skladb v ta seznam, saj je očitno "preračunala", da bo tako imela več možnosti, da bodo glasbeni uredniki zavrteli njene pesmi na radijskih valovih. No, kasneje se je izkazalo, da je primorska glasbenica za pesem 2x2 navedla lažen, tj. poznejši datum prvega predvajanja, kar pomeni, da bi ta skladba več časa uživala status novitete. Koliko so bile iskrene in načelne izjave predsednice SGS med kampanjo o glasbeni kvoti, je gospa Kovačeva pokazala še z nedavnim sporočilom, ki ga je posredovala glasbenim urednikom, torej tistim, ki jim je še nedolgo nazaj očitala, da ne podpirajo slovenske produkcije in slovenskega jezika. Preračunljivo jim je sporočila, da je izdala nov album. In sicer v italijanščini...

Complimenti, carissima Tinkara!

2. Zoran Predin je javno zagovarjal kvote, potem pa organiziral koncert v hrvaščini

Med glasnimi zagovorniki obveznega predvajanja zabavnih pesmih slovenskih pevcev je bil tudi Zoran Predin. Tudi on je kot "mladi" glasbenik pohitel z vpisom svojih skladb v državno evidenco, ki je prvotno namenjena ravno mladim glasbenikom. Zanimivo je, da bo Predin kot velik zagovornik slovenske glasbe čez teden dni nastopil na koncertu z naslovom Tragovi u sjeti 1 + 2.

Svaka čast, Zorane!

3. Radijskimi postajam - tudi in predvsem javnim - je takoj padla poslušanost!

Radio SI, Val 202, Radio 1 ... To so zgolj nekatere javne in zasebne radijske postaje, ki jim je po uveljavitvi nove kvotne ureditve padla poslušanost. V prvem trimesečju lanskega leta so imeli na primer na Radiu SI, ki spada pod okrilje Radiotelevizije Slovenija, rekordno poslušanost – več kot 34.000 poslušalcev na dan, z letošnjim julijem, ko je začel veljati novelirani Zakon o medijih, pa so zabeležili drastičen padec, in sicer za več kot polovico, na 16.000 poslušalcev. Kot je v komentarju za naš portal zapisal državni svetnik dr. Zoran Božič, ki se je v zadnjem letu veliko ukvarjal z mediji in glasbeno kvoto: "Sedanjemu kulturnemu ministru bi ob podatku, da je komercialna radijska postaja pred uvedbo novele s trdim delom dosegla najvišjo poslušanost, po njeni uvedbi pa najnižjo v petih letih, moral zazvoniti alarmni zvonec."

Z izjemo RTV ostali radii živijo samo od reklamnih oglasov. To pa je za ministra Toneta Peršaka, ki je bržkone vse svoje dolgo življenje plačo dobival iz proračuna, dimenzija, ki je ne more razumeti. Ko namreč dobivaš plačo ne glede na to, kako slabo delaš, pač ne moreš razumeti, da je plača nekaterih odvisna od kvalitete njihovega dela. Še težje pa razumeš, da lahko nekateri, če jim pade poslušanost, ostanejo celo brez plače.

4. V državni evidenci tudi turbofolk glasba in "mladi" glasbeniki, stari 55 let

Cerarjeva koalicija je s spremembami Zakona o medijih uvedla tudi evidenco nove glasbe, s pomočjo katere bi lahko radijske postaje zapolnile četrtinski delež slovenske glasbe, ki je bila prvič predvajana pred največ dvema letoma. Šlo naj bi za ukrep, ki naj bi podpiral mlade, še neuveljavljene glasbenike. A kot se je izkazalo takoj po vzpostavitvi evidence, so takšni "mladi glasbeniki", ki jim država s pomočjo deležev kvote pomaga do medijske prepoznavnosti, v resnici "stari prdci" in povprečju "mladi" 55 let. Med njimi tako najdemo Andreja Šifrerja, Ljuba Rančigaja, Marina Legoviča, Miho Guština – Guštija, Jana Plestenjaka itn.

Pojdimo dalje. Država oziroma ministrstvo za kulturo, ki tako močno ščiti slovenski jezik, je z evidenco nove glasbe vrata na stežaj odprlo tudi turbofolk glasbi in skladbam v tujih jezikih. Ne verjamete? Če boste pogledali v omenjeno evidenco, boste med skladbami našli tudi naslednje: Danica (hrvaška verzija), Opa na more, Za lepu curu, Ajmo ruke svi u zrak, Alive in Every Way, Monday Echo ...

A to še ni vse. Medtem ko na ministrstvu za kulturo trdijo, da je evidenca v pomoč glasbenim urednikom, na seznamu najdemo tudi skladbe kot na primer: Vibracije za 20 prstov in 3 pedale za klavir štiriročno, Igre menjav za klavir in klarinet, Slovenska balada za simfonični orkester itd. Kdo ima tukaj koga za norca? A bodo po novem na zasebnih radiih vrteli Tri anekdote za trobilni trio?!

5. Verodostojen in učinkovit nadzor nad kvoto slovenske glasbe je onemogočen

Problem nove kvote slovenske glasbe pa ni samo njeno zagotavljanje, za kar so odgovorne predvsem radijske postaje, temveč tudi njen nadzor, za kar skrbi Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (AKOS), kjer priznavajo: "Nova zakonska ureditev je precej povečala obseg dela na področju kvot slovenske glasbe tako za agencijo kot za izdajatelje. Postopki nadzora so zahtevni in zamudni."

In kar je še bolj nelogično: država pred uvedbo novega kvotnega sistema sploh ni uskladila metodologije nadzorstva radijskih programov z novimi zakonskimi določili. Tako na primer sploh niso jasni kriteriji, s pomočjo katerih agencija preverja, ali so skladbe izključno ali v večinskem delu izvajane v slovenskem jeziku. V sivi coni se je znašel tudi slovenski glasbeni izvozni produkt Magnifico s pesmijo Hir aj kom, hir aj go, ki ga je agencija obravnavala v inšpkecijskem nadzoru programa Val 202 (!). Kakšna zmeda trenutno vlada na radijskem področju, dokazuje tudi dejstvo, da AKOS v sistemskem nadzoru sploh ni preverjal, ali radijske postaje v svojih programih predvajajo četrtinski delež mlade glasbe. Več kot očitno je namreč, da je tudi zaradi preračunljivih glasbenikov tovrstno preverjenje praktično nemogoče. Toliko torej o velikih besedah in iskrenosti predstavnikov Cerarjeve koalicije, da se bo z novo kvoto slovenske glasbe ščitilo mlade, še neuveljavljene glasbenike.

6. Tovarišija, a vas danes res ni nič sram?!

Da so bile zadnje spremembe Zakona o medijih pisane na kožo zgolj peščici slovenskih glasbenikov, ki so že tako ali tako od nekdaj najbolj izpostavljeni na glasbeni sceni, ter da se z novim kvotnim sistemom ne ščiti kakovostne slovenske produkcije in slovenskega jezika, opozarjajo številni poznavalci kulturne politike, medijev in glasbe, celo glasbeniki - pa tudi običajni poslušalci, kot so profesor na FDV Marko Milosavljević, bivši minister za kulturo Uroš Grilc, ustanovni član skupine Mi2 Jernej Dirnbek, direktor Kina Šiška Simon Kardum in mnogi drugi.

Je res treba sploh še kaj dodati? Zato ponavljamo: Gospod Peršak, poslanci koalicije in ostali, ki ste izglasovali nore kvote, ste še vedno prepričani, da imate prav? Vas danes res ni nič sram? So Tinkara Kovač, Gianni Rijavec, Zoran Predin in ostali glasbeni lobisti res tako pomembni za obstoj slovenskega jezika, da je bilo treba uzakoniti obvezno poslušanje njihovih pesmi?!