Lamentiranje o nekakšnem luksuzu, ki da si ga privošči državni vrh, je bilo doslej v mnogočem populistično in utemeljeno na čisto navadni, za Slovence tako tipični fovšiji. Vseeno pa bi bilo smiselno postaviti določene standarde glede prevažanja najvišjih državnih funkcionarjev. Zakaj predsednik Borut Pahor že vseskozi dosledno uporablja redne letalske linije, najbolje ve on sam. Brez dvoma pa ve, zakaj je doslej samo enkrat letel s falconom, pa še takrat s stisnjenimi zobmi in niti ne po svoji želji. Če bi se Cerarjev kabinet nalezel vsaj nekaj Pahorjeve pristne zmernosti, celo skromnosti, ko gre za protokol in uporabo prevoznih sredstev, bi bili takšni komentarji, kakršen je današnji, nepotrebni. Ker pa so okoli premierja zbrani sami biseri, se dogajajo težko razumljivi "spodrsljaji", med katerimi je tudi nedavni polet v Pariz, vendar ne v Elizejsko palačo, temveč na stadion, na rokometno tekmo med Slovenijo in Hrvaško. Če bi premierjevi uvoženi piarovci, ki jih Stranka modernega centra (SMC), kolikor slišim, bogato plačuje, uspeli tistim redkim medijem, ki niso v postelji s politiko, razložiti, zakaj je moral premier z deseterico sodelavcev na temo odleteti z vladnim falconom, ne pa z redno letalsko linijo, nam bi vsem odleglo. Prav tako nam bi bilo lažje, če bi znali vsaj prešteti in našteti imena vseh potnikov.

Bržkone premier tega falcona zdaj že nekaj dni preklinja. Ni prvi. To letalo je nekakšno prekletstvo vseh slovenskih premierjev po Drnovšku, čigar zasluga je, da smo slovenski davkoplačevalci sploh financirali ta nakup. Na začetku tisočletja si je reaktivca z dolgim doletom zaželel tedanji predsednik vlade Janez Drnovšek, pa ne toliko zaradi osebnih kapric ali razsipništva (čeprav bi o slednjem marsikdo vedel kaj povedati, ampak naj velja, da o mrtvih vse dobro), kot zaradi povsem praktičnega podatka, da bi s falconom lahko preletel Atlantik in se tako izognil napornejšemu letu z rednimi letalskimi linijami ter prestopanju. Ker je imel Drnovšek v tistem obdobju že raka, je bila njegova želja uslišana, čeprav se potem s falconom, kolikor se spomnim, dejansko nikoli ni peljal.

Vse naslednje vlade po Drnovšku so se letalo bale uporabljati zaradi javnega mnenja. Šele Cerarjeva vlada se je očitno tako opogumila, da s "prekletim letalom" nima več težav in ga relativno pogosto uporablja. Zgodba o rokometni tekmi v Parizu kaže, da ga uporabljajo tudi zelo po domače in da ob tem niso sposobni, nočejo oziroma si ne upajo odgovoriti na nekaj preprostih novinarskih vprašanj, ki jih je prvi, če se ne motim, zastavil Bojan Požar. Dokler se v zgodbo ne bodo vpletli večji mediji, se Cerarjevemu letečemu cirkusu ni treba ničesar bati; dokler se mainstream mediji bojijo vlade oziroma svojih lastnikov, ki nočejo zamajati aktualne vlade, ker jih je strah, da bi jo takšna afera resno zamajala (kar bi posledično lahko pomenilo preveliko tveganje za paradržavno omrežje, ki upravlja z državo), se vladni kabinet lahko vsako soboto s falconom vozi v Milano na latte machiatto in shopping, pa se ne bo zgodilo nič.

Naj v ilustracijo tega, v kako srednjeveškem okolju živijo slovenski davkoplačevalci in konec koncev tudi volivci, navedemo en samcat primer, ki je iz naše neposredne soseščine, zgodil pa se je pred kratkim. Vprašanje uporabe vladnega oziroma zasebnega reaktivca namreč pošteno trese tudi avstrijsko politiko, da o medijih — ki niso takšni bojazljivci kot slovenski — sploh ne govorimo. Avstrijski notranji minister Wolfgang Sobotka si je za obisk Budimpešte omislil kar letalo (vir), pri čemer je bil njegov izgovor, zakaj ni šel na Madžarsko s službeno limuzino, za lase prevlečen: ker bi zaradi mejnega nadzora izgubil preveč časa. Ko je s tem "pojasnilom" razkuril medije, so se ga šele zares lotili in objavili podatek, da je v zadnjem letu za najem letal oziroma letalske karte pokuril najmanj 150.000 evrov (opomba: avstrijska vlada nima več svojega letala, ministri večinoma letijo z rednimi linijami!). Če bi šlo za slovensko notranjo ministrico, ki zelo uživa v poletih s falconom, bi se jo slovenski mediji zagotovo lotili bolj v rokavicah. Avstrijski pa Sobotke niso šparali. Portal Puls4 (vir) ga je ob dejstvu, da je za eno samo letalsko karto plačal 250-krat več kot drugi potniki, mirno imenoval idiot. Si predstavljate, da bi si kak slovenski medij ob podobnem razkritju drzil Cerarjevemu ministru reči, da je idiot? 

Seveda minister Sobotka, ki za razliko od svojega kolega zunanjega ministra Sebastiana Kurza nikoli ni letel v economy razredu redne letalske linije, portala Puls4, ki ga je imenoval idiot, ne bo tožil. Če bi ga, bi bil res idiot. Kaj hočem namigniti s tem? Nič drugega kot to, da imamo pri nas še vedno težavo pravega poimenovanja fenomenov, ljudi in dejanj. Če te mentalne blokade ne bi imeli, potem bi bilo glede uporabe vladnega letala za ogled rokometne tekme jasno, da gre za obliko zlorabe položaja, vladni turizem in poskus prikrivanja. To pa je dovolj za manjšo vladno krizo. Rokometna zmaga v Parizu je delo slovenskh športnikov, medtem ko je Cerarjeva delegacija na ta dogodek prišla in odšla kot moralna poraženka. Če bi se to zgodilo avstrijski vladi, bi jo avstrijski mediji brez pomislekov križali še pred Veliko nočjo.