Medtem ko se čudežni dečki Cerarjeve administracije soočajo z resnimi težavami na gospodarskem, finančnem in zunanjepolitičnem področju, so zanje dobrodošle zgodbice, ki pomagajo ustvarjati dimne zavese, s katerimi se lahko vsaj za nekaj časa prikrijejo neprijetna dejstva in ustvarja neka druga resničnost. Takšna, s katero se sistematično preusmerja pozornost medijev in javnosti iz neprijetne na neškodljivo, pravzaprav obskurno, a s čustvi precej nasičeno zgodbo. Če se iz nje ustvari afera, potem je uspeh zagotovljen. Naj gre za klasično "spinanje" ali kakšno od najnovejših tehnik manipuliranja z mediji, cilj je vedno isti: zagnati čim več vika in krika čim dlje od svojega problema. Prav zato ne more biti dvoma, da zgodbe o kokainu v podmladku SDS in odpadniškem poslancu Čušu, alkoholiziranosti pravosodnega ministra ali pa nenavadno redni in pogosti uporabi vladnega falcona vsebujejo dovolj emotivnega netiva, da lahko za nekaj dni "prikrijejo" precej bolj resne in usodnejše anomalije, pred katerimi najbolj etična vlada ni imuna. Mislim predvsem na opozorilo Evropske komisije glede strukturnega primanjkljaja v letošnjem in prihodnjem letu, ki naj bi se zvišal na 2,6%. Prav tako ni nedolžna zgodba o prodaji Cimosa, ki je zaradi hrvaških (sindikalnih) pogojevanj še vedno v zraku, ne moremo pa niti mimo umazane kuhinje pri izbiranju nove uprave novogoriškega Hita (kjer se v ozadju skrivata privatizacija oziroma prodaja tujemu igralniškemu velikanu, za katerega bi bil skoraj že lobiral pozabljeni minister Gorazd Žmavc), bližajočih se menjav nadzornikov in uprav v vsaj dveh velikih državnih podjetjih ter najbolj izstopajočih zunanjepolitičnih spodrsljajih.

Ne gre samo za arbitražo o meji s Hrvaško ali nemoči slovenske diplomacije v Bruslju ob novem avstrijskem podaljšanju nadzora na meji s Slovenijo (ko se je izkazalo, da v EU ne veljamo kaj prida). Tudi načrtovano spreminjanja deželne ustave na avstrijskem Koroškem kaže na realno težo Slovenije v odnosih s sosedami; kot da bi se sami razvrednotili do te mere, da je naš enakopravni sogovornik Celovec, ne pa Dunaj. Trst, ne pa Rim. Predolgo je Cerarjeva vlada potrebovala, da je bila sposobna izoblikovati stališče o novi koroški ustavi, iz katere bi rdeče-črno-zelena deželna koalicija mirno odstranila omembo slovenščine kot deželnega jezika. Predolgo zato, ker bi morali biti na koroške nacionalistične naklepe predhodno opozorjeni. Zakaj pa imamo konzulat v Celovcu? Poleg tega je naivnost ljubljanskih kvaziliberalcev in levičarjev osupljiva; po Haiderjevi smrti so bili naši "strokovnjaki za manjšine" prepričani, da so edino Svobodnjaki sovražniki slovenstva in da niti konservatvci niti socialisti - kaj šele zeleni - ne bodo nikoli naredili ničesar proti pravicam slovenske manjšine na Koroškem. Malo morgen, tovariši: rdeče-črno-zelena koalicija je sklenila kompromis v škodo Slovencem! Kako to, da namere celovških oblasti v Ljubljani nihče ni bil sposoben razbrati? Kaj pa počnejo zaposleni našem konzulatu v Celovcu? In s kakšnimi "projekti" se ukvarja minister Žmavc, kadar se ne gre proračunskega turizma in v Boliviji ali Hondurasu obiskuje slovenske izseljence? Lobira za avstrijski Novomatik, ki naj bi bil potencialni kupec novogoriškega Hita, če bo imenovana "prava" uprava? Pripravlja nove medije za našo diasporo po svetu, s katerimi bo kdo dobro zaslužil, izseljenci pa od tega ne bodo imeli nič?!

Goran Klemenčič je za razliko od Gorazda Žmavca v tej vladi vsaj kaj naredil.

Fiasko z diplomati, ki niso sposobni profesionalno opravljati svojega dela v državi, kamor so poslani, spominja na anekdoto iz sredine osemdesetih, ko je nek slovenski pisec, ki ga je naša SDV prištevala k t.i. sovražni emigraciji, izdal knjigo pri celovški Mohorjevi, informacija o tem pa je seveda prišla tudi na Centralni komite. Tam so nekega dne razpravljali tudi o tej knjigi. Tovarišica Vida Tomšič, zadolžena tudi za "zamejsko vprašanje" se je jezila, ker udbovci niso prinesli svežega izvoda te knjige na sejo, da bi jo pogledali in ocenili. Prisotni predstavnik Službe državne varnosti se je na vse načine izmotaval, zakaj niso bili sposobni pridobiti niti enega izvoda prepovedane knjige. Teta Vida je bila vedno bolj namrščena, ko se je k besedi priglasil mlad, neizkušen partijski potrčko in dobrodušno predlagal, da bi se, če je zadeva res tako urgentna, v soboto dopoldne čez Ljubelj sam zapeljal v prvo celovško knjigarno in kupil izvod te knjige. Baje je potem Tomšička dokončno izgubila živce, prisotni partijci pa so lezli pod mizo... 

Če v provinci sosednje države spreminjajo ustavo, zunanje ministrstvo v Ljubljani pa o tem nima pojma (zato so tudi ob uradni objavi novice o tem tako šokirani, da še nekaj dni molčijo), potem je jasno, zakaj se je pri arbitraži lahko zgodila t.i. prisluškovalna afera. Zanimivo bi bilo pridobiti tudi vse podatke o izraelskemu državljanu, ki tako sijajno svetuje vladajoči SMC oziroma premierju Miru Cerarju, pri čemer je plačnik stranka, ne pa kabinet predsednika vlade, saj v tem primeru javnosti ni treba razkriti pogodbe, predvsem pa višine honorarja ne. O tem, kaj vse lahko nekdanji predstavnik izraelske vojaške obveščevalne službe Šin Bet izve med svojim delovanjem v Sloveniji, za koga vse lobira in kaj to pomeni za nacionalno varnost, ne bomo razpravljali. Pa ne zato, ker to ne bi bilo v interesu javnosti, pač pa zato, ker nekatere podatke še preverjamo. Javnost bi jih morala poznati, saj gre za precej bolj resne reči od domnevne alkoholiziranosti pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča.

Dejstvo je, da se je običajno precej resni in asketski Klemenčič prejšnji teden v Državnem zboru res sila nenavadno obnašal. Opozicija - v bistvu pa v trumpovskem stilu na twitterju predvsem Janez Janša - ga je grdo nasadila, češ da se ga je napil in da bi alkotest to potrdil. Če vsaj za hip odmislimo možnost, da imajo tožniki prav in je bil minister res pijan, potem me zanima zlasti motiv za takšno kampanjo. Kajti Klemenčič je eden redkih ministrov, ki v tej nesrečni vladi dobro delajo. Predvsem pa ni eden od tistih članov kabineta, ki bi jih moral premier, če bi seveda premogel integriteto in avtoriteto, tako brcnil iz vlade, da bi se kar kadilo za njimi. Tudi zaradi tega sem Klemenčiča v ponedeljek zvečer pri Urošu Slaku na Pop TV precej odkrito zagovarjal. Janšisti so mi to seveda zamerili, kar je razumljivo. A naj jim zaupam še nekaj: Klemenčiča bi zagovarjal tudi v primeru, če bi se izkazalo, da je bil dejansko pijan, ker bi pred sejo zaradi hudih bolečin v hrbtenici vzel dva ketonala in ju poplaknil z viskijem. Kajti če bi minister koga užalil ali se obnašal nedostojno, potem bi bilo utemeljeno tudi vprašanje opravičila ali celo odstopa (če bi šlo za ekstremni primer). Toda nič od tega se ni zgodilo. Eden redkih ministrov v feminizirani Cerarjevi vladi, ki je imel slab dan, naj bi postal ventil za vse nekopičene in v določenih primerih razumljive poslanske frustracije. Spomnite se, kako so lani mirno prestali interpelacijo tudi takšni liki, ki so neprimerno bolj problematični od Klemenčiča. Pomislite na Milojko Kolar Celarc.

Čarovniški proces proti pravosodnemu ministru, ki je za medijsko svobodo v primeru poročanja o delovanju sodišč, zlasti pa za demistifikacijo sodiških obrazov naredil več kot vsi njegovi predhodniki v četrt stoletja skupaj, je najmanj krivičen, če ne celo ciničen. Kajti če sprejmemo razlago, da gre za maščevanje starega sovražnika, ki mu ne more odpustiti nekdanje vloge v Komisiji za preprečevanje korupcije, potem je problematično predvsem dejstvo, da se osebne zamere, ki bi morale ostati stvar dveh posameznikov, zlorabljajo za javni linč, čeprav vse skupaj nima zveze z javnostjo, še manj pa parlamentarizmom. Zato pač smo tam, ker smo.