Trump lahko besediči na konferenci za novinarje, se heca z mediji, jih ošteva in graja; enako lahko to počneta ali Janša ali Cerar. Potem pa vsak od njih naredi, kot mu paše? Je to res najvišji domet demokracije? In odgovarja za svoje nebuloze , za svoje početje, šele na naslednjih volitvah? Je to res največ kar smo dosegli v demokraciji?
Pred kratkim je vlada objavila t.i. Vizijo 2050. Mediji so se razpisali in načvekali o njej, večinoma negativno. Naj še jaz zapišem, v kakšno razmišljanje me je spravilo vse to dogajanje okrog "Vizije 2050". Mislim, da ni slabo imeti vizijo, vendar bi Vizijo 2050 umestil takole:
1. VEDETI, kaj je narobe v naši državi ali celo na celem planetu, niti ni tako težko dandanes, saj skoraj vsakdo gleda televizijo ali brska po internetu;
2. VEDETI, kaj je bolj prav, je morda malo težje, pa vseeno spet ne tako zelo, kot nam sicer velikokrat želijo predstaviti;
3. NAREDITI TO, KAR JE BOLJ PRAV, tj. uresničiti prejšnjo točko, pa v resnici sploh ni tako lahko, zlasti v sferi javnega oz. skupnostnega, posebno če govorimo o demokraciji, in še posebej, če govorimo o izboljšanju orodij demokracije.
Vizija 2050 govori o prvih dveh točkah, o tretji prav niti besedice.
Se res samo po klasični poti strankarstva - narediš politično stranko, dobro zveneč program, nabereš občudovalce, ki se včlanijo, in zmagaš na volitvah - lahko naredi kakšen korak k boljši demokraciji, denimo poskus postavitve orodja razpoznave volje državljanov, uresničitev vizije? Ko vidimo, kako se potem vedno vse odvija v smeri, kdo bo koga "nadmudril", kako potunkati nasprotnika, pa delitev naši-vaši, da o klientelizmu in nepotizmu niti ne govorimo ...
Dobro, dokopati se do odgovorne pozicije, ko res lahko nekaj spremeniš v sistemu, verjetno še kar nekaj časa ne bo šlo drugače kot po tej klasični poti, z vsemi nujnimi niansami, kako prepričati volivce, kakšne PR spretnosti so v danem trenutku potrebne itd. Podobno kot Trump, Janša ali Cerar vsi nekako v določenem trenutku najbolj spretno nagovorijo in prepričajo dovolj volivcev. O.K. Sedaj pa osnovno vprašanje: A potem lahko počnejo, kar oni mislijo, da je najbolj fajn?! Ne, ne morejo! In to je element demokracije! Še vedno morajo (oziroma bi morali!) dokazovati državljanom, in sicer 24-ur na dan, da delajo dobro in da delajo prav. Ob vsakem upravičenem dvomu (upravičenost podvržena sprejetim in zapisanim kriterijem). To je korak k boljši demokraciji. Doseči to zavezo zmagovalca volitev, je še nedosežen korak.
Trump lahko besediči na konferenci za novinarje (17. februarja 2017), se heca z mediji, jih ošteva in graja; enako lahko to počneta ali Janša ali Cerar. Potem pa vsak od njih naredi, kot mu paše? Je to res najvišji domet demokracije? In odgovarja za svoje nebuloze, za svoje početje, šele na naslednjih volitvah? Je to res največ kar smo dosegli v demokraciji? Če pač prej ne naredi kakšne prav butaste napake, kot na primer Nixon, ali pa ga peljejo nasprotniki na limanice kot so Janšo s Patrio ter protesti itd. In dobimo čez štiri leta spet nekoga, ki najbolj spretno sadi rožice, ki je v pravem trenutku najbolj dobro plačal najboljše piarovce? Je omenjeni korak k boljši demokraciji res nedosegljiv?
Saj ne gre za to, da bi jaz ali kdorkoli, ali pa tudi najbolj pameten, inteligenten ali razsvetljen voditelj vedel, kako najbolje rešiti določen javni oziroma skupnostni problem, težavo naše države ali celega planeta. Gre le za to, da bi lahko jaz ali kdorkoli, predvsem pa tudi voditelj države - ker ima pač za določeno obdobje to moč, mandat - organiziral in izvedel tako obliko javne argumentacije med nosilcem odgovornosti za rešitev določenega javnega oz. skupnostnega problema in nosilcem dvoma v to rešitev, ki bo prinesla BOLJŠO rešitev. Takšno argumentacijo, h kateri bodo vabljeni in stimulirani k udeležbi najboljši poznavalci te problematike, pa omogočeno sodelovanje tudi vsem tistim, ki samo mislijo, da so poznavalci, pa se na javni sceni hitro vidi, da to niso itd. Ja, gre za to, da bi preizkušali in razvijali te oblike argumentacije, orodja demokracije, ki so v določenih oblikah obstajali že pri starih Grkih, pa ponekod še vedno v obliki posvetovanja vaških starešin in podobno. Voditelji v vseh teh oblikah odločanja so bili zavezani odgovarjanju, k temu koraku oziroma orodju demokracije.
Uresničitev vizije je možna le, če pride do efektnega orodja prepoznave volje državljanov. Prepoznave tako ožjega, recimo strokovnega argumenta ali rezultante več argumentov, kot do širše, splošnejše prepoznave skupnostnega problema in rešitve zanj, v končni obliki argumentacije tudi v obliki splošnega referenduma. Povrhu pa ne sme manjkati na videz droben detajl, ta že večkrat omenjeni korak, tj. izvoljeni voditelji. Z drugimi besedami, upravljavci morajo biti zavezani rezultate tega orodja tudi upoštevati. Tako kot smo sprejeli osnovno demokratično orodje, namreč splošne tajne volitve, in so tudi tisti voditelji strank, ki so izgubili, zavezani to spoštovati, tako bi morali upoštevati tudi rezultate tega orodja demokracije.
Verjamem v ta korak k boljši demokraciji. A verjetno je potreben čas za sprejetje novih orodij demokracije. Kot je imel pred več kot dvesto leti težave tisti angleški poslanec, ki je prvi prišel z idejo o odpravi suženjstva, in je trajalo desetletja, da je bil ta njegov predlog uzakonjen. Da ne govorimo o deželi z najdaljšo demokratično tradicijo, Švici, ki je šele po drugi svetovni vojni dala tudi ženskam volilno pravico ...