Po polfinalnih večerih Eme na nacionalni televiziji je na površje ponovno priplavalo vprašanje o obveznih kvotah slovenske glasbe. A ne zaradi tega, ker je bila večina izvedenih pesmi v angleškem jeziku (Evrovizija je pač mednarodno tekmovanje in večina glasbenikov-obrtnikov očitno predvideva, da jih bodo v Evropi slabše sprejeli, če bodo prepevali v maternem jeziku, nenazadnje pa so avtorji skladb še vedno slovenski glasbeniki), temveč zato, ker je bila povprečna kakovost tako nizka. Eme sicer ne gre jemati tako resno, kot jo želijo nekateri prikazati, saj gre navsezadnje za tekmovanje, kjer glasba igra drugo violino, vseeno pa gre za zelo gledan televizijski šov, paradni letni dogodek razvedrilnega programa nacionalne televizije, nastopajoči in avtorji pa dobijo veliko prostora v največjem mediju v državi.

Na Emi po navadi nastopi crème de la crème domače pop (!) scene, ne glede na to, da je v tujini, na glasbeno razvitejših trgih, to rezervirano za drugorazredne izvajalce. A Slovenija je majhen in v marsikaterem pogledu zelo specifičen trg. In posebnosti se kažejo tudi na komercialni glasbeni sceni. Če so bile skladbe na Emi neke vrste jagodni izbor trenutnega slovenskega popa, bi torej morale predstavljati zgornji oziroma višji kakovostni razred. Pesmi, ki smo jih slišali na Emi, bi morale biti tako atraktivne, da bi jih v svoj dnevni nabor programske opreme moral z veseljem vnesti glasbeni urednik na vsaki radijski postaji. A temu žal ni tako. 

Torej, če crème de la crème slovenskega popa ne zadostuje standardom, s katerimi je treba po spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih na nacionalnem radiu predvajati najmanj 40 odstotkov slovenske glasbe, kdo pa jim bo? Letošnja Ema je dober primer, zakaj so obvezne kvote slovenske glasbe slaba ideja. Na radijskih postajah, kot je nacionalkin Val 202, večino programa sestavlja pop glasba, kar je razumljivo, saj je najbolj razširjena, najbolj poslušana in najbolj (če želite radijski žargon) "radio friendly". In če gre slovenski pop soditi po zadnji Emi, je njegova kakovost hudo podhranjena. Preden se oglasijo glasbeniki, ki se bodo počutili odrinjene, njihov življenjski smisel in klic pa poteptana, naj poudarim, da pišem o slovenskem popu, torej žanru, ki je v svoji osnovi namenjen poslušalcem, je komercialen, in od katerega mainstream radijske postaje v povprečju tako rekoč živijo.Ne trdim, da ne obstaja dovolj dobre in kakovostne slovenske GLASBE, bojim pa se - sodeč po slišanem na Emi - da ne obstaja dovolj dobrega in kakovostnega slovenskega POPA, da bi lahko zapolnili 40 odstotkov glasbenega programa na nacionalnem radiu.

A pri obveznih kvotah slovenske glasbe pravzaprav nikoli ni šlo za poslušalce ali za izboljševanje kakovosti radijskih programov ali slovenske popularne glasbe. Ne. Z obveznimi kvotami ne bodo profitirali mladi, neuveljavljeni glasbeniki, temveč zgolj prej omenjeni crème de la crème. Tudi uporaba slovenskega jezika, kot zagovorniki zakona radi poudarjajo, se s tem ne ščiti - da je domačim pop glasbenikom zanj vseeno, so dokazali na Emi, pa čeprav ne gre za nacionalno tekmovanje v slogu Melodij morja in sonca (MMS) ali Slovenske popevke. Zakon o obveznih glasbenih kvotah tako poleg prej omenjenega poseganja v avtonomijo uredniških politik evidentno znižuje kakovost predvajanega glasbenega programa. In ne - slovenska sodobna glasba v širšem pomenu ni nič slabša od katerekoli druge v tujini, je pa izbira zaradi majhnosti trga in posledično manjšega števila izvajalcev manjša. Manjši so zaslužki, manj je odrov, manjša so vlaganja v produkcijo, manjša so pričakovanja in zatorej so "manjši" tudi rezultati. Sprijazniti se bomo morali, da je naša pop scena pač majhna. Tako majhna, da se tudi na tekmovanjih, kot je Ema (z nekaj svetlimi izjemami), vsako leto pojavljajo bolj ali manj ista imena. Tako med izvajalci kot tudi med avtorji.

Glasbene kvote slovenskih glasbenikov ne bodo spodbudile k bolj plodnemu in kakovostnejšemu ustvarjanju. Vse, kar je "popravljen" Zakon o medijih s tem dosegel, je to, da bo marsikateri poslušalec radia ugotovil, da imamo v Sloveniji res kar nekaj slabega domačega popa. In da se kljub višjemu odstotku še vedno pojavljajo bolj ali manj ista imena, t.i. crème de la crème. Slovenska pop elita sicer bo profitirala, a ne pri radijskih poslušalcih ali pri glasbenih urednikih, temveč pri evrih, ki se bodo stekali na njene račune, ko bo prišel obračun Sazasa, torej avtorskih pravic.

Zaključek, ki sledi, sicer ne bo spremenil dejstva zgoraj, morda pa bo dal komu od akterjev vsaj misliti. V 21. stoletju, digitalni dobi, so poslanci in njihovi kovači zakonov namreč pozabili na nekaj, kar je večje od televizije in radia. Internet. In splet poslušalcem omogoča, da so sami svoji glasbeni uredniki, ki niso omejeni z Zakonom o medijih. Tam je glasbe na pretek. Dobre in slabe. Tuje in slovenske. Oblastniki pa se s svojimi pajdaši spleta še niso lotili iz preprostega razloga - ker tam (vsaj v Sloveniji) v glasbi zaenkrat še ni denarja.

Torej - pustite nam (vsaj) ta splet.