Tri različne resolucije pozivajo evropske države, naj vlagajo več naporov v preučevanje evropske zgodovine 20. stoletja. Torej v obdobje, ko so po celini pustošili trije veliki zločinski totalitarizmi. Naš britanski kolumnist ob tem spomni tudi na sijajno knjigo jugoslovankega disidenta Milovana Đilasa z naslovom Novi razred.
Nedavno poročilo o določeni skupini ljudi v Sloveniji, večinoma, a ne izključno demokratičnega in protikomunističnega porekla, je razkrilo pomembno doslednost v njihovih pogledih na izobraževanje mladih o politiki, procesih in zločinih totalitarnega sistema v Jugoslaviji med letoma 1945 in 1989. V raziskavo je bilo vključeno tudi majhno število Neslovencev, ki dokaj dobro poznajo državo. Kar je vzbudilo pozornost, je bil velik odstotek tistih, ki so odgovorili, da med šolanjem mladina ni dovolj izvedela o prejšnjem totalitarnem režimu. Tako je odgovorilo okoli 80 odstotkov, da vedo dovolj, jih je izjavilo 10 %. Ravno toliko jih je reklo "ne vem".
Resolucija 1096 (iz leta 1996) Sveta Evrope o ukrepih za odpravo negativnih posledic bivših komunističnih totalitarnih sistemov, presenetljivo, ni vključila specifičnega stavka, ki se nanaša na izobrazbo, temveč 6. stavek, ki pravi, da "mora ta proces vsebovati preobrazbo miselnosti (preobrazbo src in mišljenj)". Vendar resolucija 1481 v 7. stavku (2006) nedvoumno navaja "pomembno vlogo v izobraževanju mladih generacij".
Evropski parlament je 2. aprila 2006 v resoluciji Evropska vest in totalitarizem bolj določen in pogosto omenja zgodovino, saj v 9. stavku izrecno poziva države, naj vložijo več naporov v poučevanje evropske zgodovine. Iz raziskave ni razvidno, da je treba v Sloveniji še veliko narediti na področju izobraževanja. Dober začetek bi bil, če bi vse tri resolucije vključili v pouk zgodovine na srednjih šolah in humanističnih oddelkih univerz.
Pred kratkim sem ponovno prebral knjigo jugoslovanskega disidenta Milovana Đilasa z naslovom Novi razred. Kot eden vodilnih članov komunistične partije, partizanski oficir, član Centralnega komiteja in predsednik Zvezne skupščine je kot insajder dobro poznal vse metode in tajne partijske države. Kot je znano večini bralcev, je postal disident in preživel nekaj časa v ječi in hišnem priporu. Naj navedem nekaj misli iz njegove knjige:
- Komunizem mora biti totalitaren.
- Za sodobni komunizem […] je bistvenega pomena, da vladajoči razred sam spozna, da so njegovi cilji neživljenjski, imaginarni in nedosegljivi.
- Komunistične metode so dejansko nemoralne in brezobzirne.
- Gibanje, katerega cilj je preobrazba gospodarstva in družbe s tiranijo, mora uporabljati brutalne metode.
- Zaradi dušenja vsake drugačne misli in ekskluzivnega monopola nad mišljenjem zaradi zaščite osebnih interesov bo zgodovina pribila komuniste na sramotilni steber.
- Komunizem vedno bolj ustvarja polresnice in jih skuša zagovarjati.
- Ne glede na zakone vsakdo ve, da je vlada v rokah partijskih komitejev in tajne policije.
- Tako imenovana socialistična lastnina je krinka za pravo lastništvo politične birokracije.
- Za novi razred lahko rečemo, da so ga ustvarili tisti s posebnimi privilegiji in ekonomskimi ugodnostmi.
Je še veliko drugih razkritij, tako da ne preseneča, da sta ga Tito in Partija poslala v zapor. Predlagam, da naj ta knjiga postane obvezno branje v šolah in na univerzah kot izraz soglasnosti z zgoraj omenjenimi resolucijami. Nenazadnje, mlajša generacija ima starše in stare starše, ki lahko pričajo o resnicah v tej knjigi. V prihajajoči generaciji so bodoči demokratični voditelji naroda, ki morajo poznati strašne napake preteklosti.