Ker bom v pričujočem tekstu komentiral glas in govor, si predvsem želim izogniti ambiciji, da bi pred vami razprostiral veliko sliko o fonemih in fonetiki. Žanr komentarja pripada kratki formi, zato mu je najbližja asociativna izreka. Naj povem, da se bom najbolj osredotočil na besedno zvezo lepota fonemov. Tri imena, ki zastopajo asociacijo glas in govor, so: prof. Ana Mlakar, dr. Mladen Dolar in Ivan Lotrič. Ker vse svoje poklicno življenje tematiziram govor in glas, mi bo zelo težko pred vami smiselno razperti to ogromno, veličastno vsebino. Sploh pa danes, ko je postalo vse, kar izhaja iz humanističnega bazena, predmet posmeha, cinizma in surovega vulgarizma; ko je javna beseda vse, samo resnica in znanje ne; ko nas vse vodi v smer brutalne, zatohle vojaške spalnice.

Ponovimo to, kar vsi vemo: glas in govor sta glasnika duha.

Vse svoje poklicno življenje sem poslušal talentirane glasove, ki so umetniško urejene konfliktne situacije opremljali z vzdihi, kriki, medmeti, sopenjem, mrmranjem, s svojim govorom pa so se morali opredeljevati do lastnega bivanja sredi univerzalnih vrednot. Vse svoje poklicno življenje poslušam velike napore igralcev in igralk ter govorcev in napovedovalcev, ki nam v različnih legah sooblikujejo materni jezik ter atmosferičnost ambienta, v katerega smo vrojeni. Igralce in igralke največkrat opredeljuje konflik, ki jim določa njihove spodnje in zgornje lege. Srednjih leg v svetu gledališke umetnosti skoraj ne poznamo! Poznamo predsvem visoke glasove in molovske intonacije. Govorci in napovedovalci pa se izražajo v srednjih glasovnih položajih. Zato jim je veliko težje v izrazu; tudi zato, ker se skozi njih izreka država in so posledično veliko bolj nadzorovani.

Ker gledališko umetnost opredeljujejo konfliktna stanja, sta tako dikcija kot način inetrpretacije v paradoksalni situaciji; medtem ko igralci za nas uprizarjajo dramo, morajo navkljub vsej ostrini spodnje ali zgornje lege besedno maso razločno izgovarjati, da bi bili razumljivi in pregledni.

Na drugi strani pa je govorčeva ali napovedovalčeva govorna izreka v srednji legi nenehno ogrožena od monotonosti. Mehanski glas proizvede nelagodje. Seveda je vse skupaj še bolj kompleksno. Na kratko: glas je človeško, mehanski glas pa nečloveško! Predvsem pa glas srednje lege ne sme proizvajati avditoriju dvoumnosti. Naratorjev glas ne sme zdrseti v konflikto intonacijo. Zato je posledično tudi šolanje glasu igralca popolnoma drugačno od urejanja glasu napovedovalca ali govornika.

Ponovimo to kar vsi vemo: človek je fonocentrično bitje.

Pravzaprav imam že ves čas v mislih govor in glas govorca in napovedovalca Ivana Lotriča. Ravno ime Ivana Lotriča me povezuje z Ano Mlakarjevo in Mladenom Dolarjem. Profesorica Ana Mlakar je bila Ivanu Lotriču posredno mentorica. Njemu na radiu, meni pa na gledališki akademiji. Bila je raziskovalka zvočnosti in govorne izreke našega jezika, istočasno pa je bila zahtevna pedagoginja odrskega govora. To kar naju z Ivanom Lotričem druži z dr. Mladenom Dolarjem, pa je Dolarjeva fenomenalna knjiga z naslovom O Glasu. Knjiga, ki je izšla v še eni od naših čudežnih založb - Analecti, te si naša skupnost skoraj ne zasluži. Naj ponovim: oba z Ivanom Lotričem sva velika občudovalca Dolarjeve knjige O glasu.

Neplačan oglas: berite knjige založbe Analecta, *Cf. in Studia Humanitatis!

Tega teksta ne bi bilo, če se ne bi srečal z znanji tako prof. Mlakarjeve, kot dr. Dolarja. Nikoli, ampak zares nikoli ne bom pozabil verza, ki sem ga dneve in dneve, ma kaj dneve, tedne osvajal: "Dosti gorja je in travnikov bujno zelenih/ondi so njive in jezera živa!"

Pribijmo: današnji komentar je v celoti posvečen Ivanu Lotriču, človeku, ki svojega glasu ni nikoli oddaljil od svojega govora, od smisla besed, ki jih izreka. Pozor! Glas in govor mitskega prostora pa lahko oblikujejo tako igralci kot govorci - napovedovalci. Toda s takšnim talentom jih je malo. Zelo malo.

V prvem koraku je glas tisto onkraj besed, je fascinantna igra občutkov in stanj, je impresivna ludistična obsedenost, ki ohranja zavest o prostoru glasovne artikulacije. V drugem koraku pa nastopi govor, mitski govor. Šele ko nastopita oblikovanje fonemov in virtuoznost govora, vstopamo v prostor mitskega nagovora, oziroma bolj natančno - nagovora o mitu. Iz mitskega brezna privre glas, ki nas potopi v pripoved. Šele v tretjem koraku nastopi umetnost glasu in govora.

V mojem svetu so trije, ki to zmorejo Ivan Lotrič, Max von Sydov in Barbara Sukowa. To je zmogel v preteklosti, preden nas je zapustil, tudi Saša Miklavc!

Tako obredno položimo jezik v glas!

Glas Ivana Lotriča ohranja ravnovesje skladnosti med naturo in artikulacijo govorne kulture, ki nam jo je predala v ohranjanje in razvijanje prof. Ana Mlakarjeva. Ivan Lotrič nas s svojo ojačano srednjo lego in z odličnimi glasovnimi poudarki pripravi na to, da izostrimo našo zavest tako, da lahko oblikujemo našo notranjost. Njegova včasih molovska srednja lega je zanj življenskega pomena. Njegov glas se redko povzdigne v vzvišen patos, toda vseeno nas vedno posrka v smiselno zvočnost. Njegovi tonovski načini vstopanja v besedo in stavke so odločilni za njegov govor. Toda resnično odločilno zanj je tisto, kar izhaja metafizičnega brezna, ko spregovori skozi Ivana.

Mladen Dolar: Telo je oddajnik glasu, je breztelesna mehanika, ki je pripeta na mehaniko telesa. Metafizičnemu omogoči, da spregovori.

Navkljub temu, da napovedovalec - govorec naj ne bi izražal v svoji interpretaciji emotivnih stanj, se Lotričeva etetskost govora prebije skozi smisle, s tem pa ozvoči besede, ter položi vanje čustveno vibracijo. Ozvoči slovensko govorico. Je pa res, da se estetsko včasih stakne z ideološkim. Toda Ivan Lotrič se tega več kot zaveda in je na te momente izjemno pozoren. Vedno se sprašujem, ali je to glas države ali glas zavesti? V vsakem primeru je Lotričev govor vedno glas oblikovane zavesti. Njegov glas tako postane glasba njegovega govora.

Dragi bralec, bralka, ne znate si predstavljati, kolikokrat iz gledališke dvorane zavpijem v smeri igralca: "Ne poj, reagiraj!" Ivanovo glasbo pa bi lahko ure in ure poslušal.

In zdaj, v finalu preskok in pozor: Glas je aparat.

Kot pravi Platon: Novosti v glasbi se je treba varovati, sicer je ogrožen celoten red v državi.____Da, nezakonitost se z lahkoto prikrade v glasbo.____Da, to odstopanje od zakonov, ki vladajo v glasbi, se zdi vsem samo igra, in tako nihče ne pomisli na škodo, ki jo prinaša____Škoda, ki nastaja, obstoji v tem, da se nezakonitost polagoma, korak za korakom uveljavlja in prodira skrivaj v šege in življenske navade; od tod se širi dalje in začne zastrupljati javno življenje; nato se loti zakonov in ustave, z veliko drznostjo, dragi Sokrat, dokler ne postavi na glavo vsega zasebnega in javnega življenja.

Na tem mestu Laibach zapiše: Z glasbo ni šale!

Z glasom države ni šale!

Zato bi prosil Ivana, da s svojim glasom vesti spregovori:

To, kar smo poslušali zadnje čase v svetu ideološkega zapeljevanja, niso bile samo neresnice, veliko huje je, to so strateške zatemnitve uniformiranih hegemonov.

To, kar smo poslušali v zadnjem letu, ni le zastrupljanje naše zavesti, temveč metodološko preizkušanje, koliko naša stvarnost prenese potvorjene resničnosti. Koliko laži prenese!

To, kar poslušamo, je resnična patologija, ki najraje sama sebe ponavlja. Jo slišite? Ima svojo dinamiko, ki se nikoli ne utrudi. Ponavlja besedne zveze in jih ponavlja. Zavedajte se, da so napisane v ideološko propagandnih oddelkih vojnih agencij.

Še sreča, da slišim način, kako bi Ivan Lotrič izgovoril stavek: Človek je smejoča žival!