Prodaja koprskega Cimosa ni od včeraj. Dobro obveščeni so že na začetku tega leta - torej pred skoraj dvema mesecema - opozarjali, da gre pri tej zgodbi za prepletanje dveh scenarijev; izpeljavo t.i. tretjega vala privatizacije, kjer domači (!) kupci kot hijene prežijo na shirana državna podjetja, ki bi jih na koncu pokupili za bagatelo, ter na drugi strani nekakšna pogajanja s Hrvati, brez soglasja katerih naj bi bil prodajni postopek nemogoče izpeljati. Sedem milijonov evrov hrvaških terjatev do Cimosa naj bi morala Slovenija oziroma slaba banka (DUTB) poravnati hrvaškim upnikom, da bi ti pristali na prodajo italijanskemu kupcu (sklad Palladio Finaziaria). Zavajajoče so bile tudi številke: resda je bila transakcija ocenjena na 110 milijonov evrov, vendar bi kupci za Cimos v resnici plačali le 100.000 evrov, ostalih 109.900.000 evrov bi bile obveznosti do upnikov (bank), ki bi jih Palladio prevzel. Toda to še ni vse: med pogajanji med Slovenijo in Hrvaško se je izluščilo še vprašanje nekakšne garancije za ohranitev okoli 1000 Cimosovih delovnih mest v Istri, za katere je hrvaška vlada od DUTB zahtevala garancijo pred odpuščanjem. To bi z drugimi besedami pomenilo, da bi slovenski davkoplačevalci jamčili za delovna mesta v sosednji državi, kar je norost brez primere. Edina svetla točka v tej zgodbi so hrvaški sindikati, ki so očitno izposlovali nekaj, o čemer lahko njihovi slovenski kolegi samo sanjajo: v boj za svoje delavske pravice so "vpregli" hrvaško vlado in zahtevali pogoje, zaradi katerih se je proces prodaje v neki točki ustavil. Vsaj takšna je bil mantra slovenskih mainstream medijev, ki so tudi tokrat brez sleherne kritične distance sledili uradnim sporočilom za javnost SDH, DUTB in predvsem Cerarjevega gospodarskega ministra Zdravka Počivalška.

Toda celotna prodaja se je izkazala za čisto navadno farso. Morebiti je Počivalšek v neki fazi celo začel verjeti, da je prodaja Cimosa realno izvedljiva, zato je v zadnjih dneh, ko so se stvari zapletle, izgubljal živce in se v oddaji Tarča na nacionalki začel dreti na voditeljico Eriko Žnidaršič, češ da nima pojma in da dogovor s Hrvaško ni pod vprašajem. Če odmislimo vprašanje uredniške integritete na Kolodvorski, kjer bi se morali ostro odzvati na politični primitivizem člana Cerarjeve etične vlade, potem bi bilo seveda najbolj zanimivo vedeti, kaj je ministra za gospodarstvo tako vrglo iz tira. Morda to, da so ga ujeli pri sprenevedanju? Ali pa to, da se je celotna operacija začela sesuvati kot hišica iz kart in da se lahko kmalu pokažejo obrisi dejanskih igralcev v spletki, imenovani prodaja Cimosa. Kajti interpretacija, po kateri naj bi Italijani od prevzema odstopili zaradi nerešenega spora med Cimosom in hrvaško slabo banko, je po naših informacijah precej za lase prevlečena. Nič manj fantazijska ni zgodbica o rem, kako naj bi imela vlada zdaj "pripravljen plan B" oziroma nekakšno alternativo. O tem govori tudi včerajšnje, sicer kratko sporočilo za medije Slovenskega državnega holdinga z naslovom Za prihodnost Cimosa bo treba izvesti alternativni načrt, ki v nadaljevanju pravi:

"Zadnje kritično odprto vprašanje pri prodaji družbe Cimos italijanski TCG Cogeme je bil sporazum s hrvaško slabo banko DAB. Čeprav so tako MGRT, SDH kot DUTB vložili vse napore v uspešen zaključek transakcije in je investitor aktivno sodeloval pri pogajanjih s hrvaško stranjo, na koncu ni bil zadovoljen z rezultatom pogajanj. Zato bodo prodajalci začeli takoj z izvajanjem alternativnega načrta. Ta predvideva podobne ukrepe, kot so bili predvideni v dosedanjih pogajanjih. S tem bodo prodajalci zagotovili možnosti za nadaljnje delovanje Cimosa tudi v prihodnje."

Če to prevedemo v razumljivejši jezik, pridemo do vprašanja, ob katerem bo Počivalšek zagotovo še prej izgubil živce - namreč do stečaja Cimosa. V tej točki pa bo ekonomska logika kot vedno odpovedala in v igro bodo vstopili politiki. Alenka Bratušek je včeraj že renčala, da bo "morala leteti tudi kakšna glava", danes in jutri pa bodo o ohranitvi delovnih mest in nujnosti preprečitve stečaja govorili že vsi. Nasploh je fascinantno, kako se je nacionalka včeraj lotila prispevka o Cimosu; za komentar so najprej povprašali sindikalista, kot da bi bili še vedno globoko v samoupravljanju, država pa s planskim gospodarstvom zavezana preprečevati propade podjetij in hkrati umetno ohranjati delovna mesta. In če včeraj novice o italijanskem odstopu od nakupa Cimosa niso komentirali ključni igralci - Imre Balogh (DUTB), Lidia Glavina (SDH) ter minister Počivalšek, bodite prepričani, da bodo danes in v prihodnjih dneh iz vseh strani prihajali silno pametni politični komentarji o tem, kako je treba "rešiti" Cimos in "ohraniti lastništvo". Po možnosti z davkoplačevalskim denarjem tako dolgo, da družba ne poravna terjatev, potem pa se za ugodno ceno proda "pravemu" lastniku. In v tej točki se vračamo na začetek: "pravo" lastništvo namreč v tretji etapi privatizacije izključuje tujce, saj so tudi tokrat v igri preverjeni tranzicijski kadri, ki čakajo na svoj trenutek ...