K pisanju me je spodbudilo dogajanje v Slovenskem državnem holdingu v zadnjem tednu, pa tudi fiasko s prodajo Cimosa. Včerajšnje neformalno srečanje z Lidio Glavino, predsednico uprave SDH, je razblinilo še zadnje moje dvome: Miro, to kar počnejo tvoji podrepniki, predstavlja plenjenje države v najbolj divji obliki! Jasno mi postaja, zakaj je kadrovska politika utemeljena na negativni selekciji: zato, ker roparska klika, ki mimo tebe upravlja z državo, na vodilnih mestih potrebuje neinteligentne, nesposobne, nekarizmatične, a hkrati vodljive, lojalne in ponižne slamnate direktorje, predsednike in člane uprav, s katerimi upravljajo po svoji volji.

Medij, ki ga uredniško in lastniško predstavljam že več kot poldrugo leto, je nastal zaradi poraznega stanja v medijskem prostoru. Zaradi tega smo posebej naravnani k preiskovalnemu novinarstvu. V času od junija 2015 smo razkrili najmanj ducat večjih afer in škandalov, v katere so bili vpleteni javni zavodi, zasebna združenja, agencije, pa tudi nekateri člani tvoje vlade, ki jim očitno slepo zaupaš. Ukvarjali smo se tudi s čistko na slabi banki (DUTB) in kadrovanjem na Slovenskem državnem holdingu, kjer je julija lani v upravo vstopila povsem neznana oseba, dvojna državljanka z minimalnimi referencami in življenjepisom, ki ni povedal nič. Ker je bila imenovana celo za v.d. predsednice uprave državnega holdinga, ki upravlja z milijardnim premoženjem, smo začeli pozorno spremljati njeno delo, predvsem pa ozadje. Naše presenečenje je vrhunec doseglo minuli teden, ko je bila gospa Lidia Glavina imenovana za predsednico uprave SDH s polnimi pooblastili. Naša novinarska vprašanja glede stalnega davčnega rezidentstva gospe Glavine, naslovljena na SDH, so še vedno neodgovorjena. Pač pa je prispevek, ki smo ga objavili na Portalu PLUS, v njem pa izpostavili okoliščino, da je slovenska vlada na vrh državne institucije, ki upravlja z 12 milijardami evrov ustoličila "no name" človeka, sprožil tok dogodkov, zaradi katerih sem se odločil, da ti pišem.

Teh dogodkov sem namreč vesel. Gospa Glavina mi je v ponedeljek prek posrednika predlagala neformalno srečanje v torek. Pobudo sem sprejel. Ker moram dosledno spoštovati dejstvo, da je bil pogovor off the record, seveda ne morem in ne smem razkrivati vsebine skoraj enournega pogovora v diskretnem ambientu enega izmed ljubljanskih hotelskih barov. Nihče pa mi ne more ničesar očitati, če javno izpostavim nekatere svoje občutke, ki jih je včerajšnji sestanek vzbudil in ki zgolj potrjujejo strahove, da se dejanske odločitve v Sloveniji sprejmajo drugje. In ko napišem drugje, seveda ne mislim tvoje premierske pisarne, ki me je vedno spominjala na nekakšen terarij.

A če se vrnem k včerajšnjemu pogovoru; tisto, kar me je najbolj presenetilo, je dejstvo, da nisem dobil odgovora na nobeno vprašanje, četudi je bilo jasno, kaj me zanima oziroma o čem smo pisali, ko smo se na Portalu PLUS ukvarjali z Lidio Glavino. Vtis, ki sem ga dobil o sogovornici, je bil porazen, Miro! Kdo pri vas vodi kadrovsko politiko?! S kakšnimi kriteriji izbirate kandidate za najbolj izpostavljene funkcije v državi? Ali je normalno, da nad dvanajstimi milijardami državnega premoženja bdi nekdo, ki je dvojni državljan, ki ne obvlada najboljše slovenščine, ki ne zna pojasniti, kje oziroma v kateri državi plačuje davke, ki je v zadnjem času zaradi neznanega razloga spreminjal svoj curriculum vitae, ki ni prav vešč javnega nastopanja in ki ne ustvarja vtisa suverenega, kredibilnega sogovornika, pri katerem je osebna integriteta več kot očitna?

Ne, dragi Miro, to ni in ne more biti normalno. Vlada kot izvršilna veja oblasti bi morala vedeti, koga postavlja na javnofinančno najbolj izpostavljeno funkcijo v državi. Če bi imeli čiste namene, potem se ne bi zgodilo, da bi iz popolne anonimnosti v upravo SDH prišla oseba, ki niti v neformalnem pogovoru ob kavi ne more pojasniti, kakšno funkcijo je zasedala v času, ko je bila zaposlena v mednarodnem podjetju, navedenem v njeni skopi biografiji. Če samo pomislim, kako mi je eden tvojih svetovalcev pred časom ponosno razlagal, da je bila omenjena oseba članica uprave tega mednarodnega podjetja — gre seveda za Electrolux, da ne bom slepomišil —, potem res ne vem, ali naj se smejem ali jočem, ker je vse skupaj ena velika katastrofa.

Tvoja kadrovska politika vsekakor spominja na naravno nesrečo, vsaj če jo sodim skozi prizmo nekaterih najbolj očitnih spodrsljajev. Prav zato mi ni do smeha, ko pomislim na utemeljeno domnevo, da je netransparentna kadrovska politika tvoje vlade — naj te na tem mestu spomnim samo na nezakonito imenovanje Andraža Kopača za generalnega direktorja Kliničnega centra in silno sprenevedanje ministrice Milojke Kolar Celarc ob tem — pravzaprav voda na mlin novi tovarišijski privatizaciji, ki prav zadaj poteka v svojem tretjem in bržkone zadnjem ciklu. Apetiti so ogromni, plen je milijardni, v ozadju so močni igralci, med njimi tudi takšni, ki bi jih morali že zdavnaj spraviti za rešetke. Če misliš, da boš lahko ohranil oblast brez umazanih kompromisov, potem še vedno nisi dojel, da je razlika med profesorjem in politikom fundamentalna: prvi sčasoma postane univerzitetni inventar, medtem ko je politik potrošni material, ki ga resnični odločevalci zavržejo v trenutku, ko ga ne potrebujejo več.

Spoštovani gospod premier, nekoč sva se zmenila, da ti bom privatno pisal vsakič, ko se s čem ne bom strinjal ali ko te bom želel na kaj pomembnega opozoriti. Reciva, da sem kmalu obupal, ker se mi je zdelo, da je popolnoma vseeno, če ti pišem ali ne. What difference does it make? Kaj se je torej zgodilo, da sem si premislil? Stvari so šle predaleč, z državo ravnate destruktivno. Ko bo dosežena kritična točka, se lahko zgodi marsikaj. Lahko poči med ljudmi, kar ne bi bilo nič nepričakovanega, lahko nastane kakšna nova stranka ali gibanje, ki vam bo vsem prekrižala račune. Naj se zgodi revolt ali novo gibanje, gospod predsednik vlade, pošteno bi bilo, da javno zagovarjaš vladne (sporne) kadrovske poteze (če zanje nisi vedel, te ignoranca v ničemer ne odrešuje krivde) in tako sprejmeš polno odgovornost za vse, kar je tvoja vlada v teh slabih treh letih napačnega ali slabega storila. Če tega ne moreš, nočeš ali si ne upaš narediti, potem bomo počakali na prihodnje volitve, da pride do menjave oblasti!