Vlada in njeno ministrstvo za kulturo poudarjata pomen spodbujanja ustvarjalnosti avtorjev in izvajalcev slovenske zabavne glasbe, da ne bi utonili v poplavi najbolj uspešne svetovne produkcije. Pri tem sta si zamislila spodbujanje, ki od države terja čim manj truda in sredstev. Kateri je torej tisti način populariziranja slovenske zabavne glasbe, ki vlade in proračuna ne stane nič? Drugo vprašanje se tiče radijskih poslušalcev, ki izbirajo med radijskimi programi, vse bolj podobnih kot jajce jajcu. Kateri je torej tisti način poseganja v programe radijskih postaj, ki zmanjšuje razlike med njimi in izničuje posebnosti radijskih programov? Tretje vprašanje je povezano z drugim in se tiče posledic samovoljnega poseganja v radijske programe, ki sili poslušalce, ki jim spremembe niso po godu, da si izberejo kakšno od tujih radijskih postaj. Kateri je torej tisti način zakonskega urejanja programov radijskih postaj, ki zmanjšuje poslušanost slovenskih radijskih programov?

Četrto vprašanje je povezano z interesom oglaševalcev, ki sledijo poslušalcem in se odvračajo od oglaševanja na radijskih valovih, katerih poslušanost upada. Kateri je torej tisti ukrep, ki poslabšuje finančni položaj nosilcev radijskih programov? Peto vprašanje zadeva vpliv oblastnih ukrepov in omejitev na delovanje radijskih postaj, še zlasti komercialnih, ki so v zasebni lasti. Te naj bi pred nesorazmernimi posegi v njihov položaj varovali z stavo določeni lastninska pravica in svobodna podjetniška pobuda. Kadar država določa omejitve in druge posege v ti pravici, bi morala lastnikom radijskih postaj nameniti materialno odmeno, da bi lažje zdržali konkurenco s tujimi radijskimi postajami, v katerih delovanje slovenska oblast ne more posegati. Kateri je torej tisti način populariziranja slovenske glasbe, ki spravlja v obup in izgube lastnike radijskih postaj?

Program sodobnih radijskih postaj je živ program, ki ga ustvarjajo sproti in se je sposoben prilagati aktualnim dogajanjem in volji poslušalcev, zato je občutljiv za omejitve, ki odvračajo pozornost od kakovosti glasbe in izvajalcev. Kateri je torej poseg, ki ogroža kakovost in prilagodljivost radijskih programov in jih potiska v rutinske tirnice?

Sedmo vprašanje zadeva svobodo izražanja in svobodo umetniškega ustvarjanja, dve ustavni svoboščini, posebej pomembni za položaj in ustvarjanje glasbenih urednikov vseh radijskih programov. Katere so torej tiste omejitve, ki odvračajo glasbene urednike od njihovega umetniškega poslanstva? Zakonske omejitve programov in birokratske zahteve, povezane z zapisovanjem in hrambo podatkov o vsaki sekundi izvedenega radijskega programa, spreminjajo glasbene urednike v radijske računovodje. Kaj sili slovenske radijske postaje, da namesto glasbenih urednikov iščejo dobre birokrate, natančne popisovalce in nadzornike tistega, kar se na radijskih valovih dogaja?

Deveto vprašanje govori o izgubljenih poslušalcih, ki pristanejo na valovih tujih radijskih postaj, neposredno ali prek interneta. Takšne poslušalce je izjemno težko privabiti nazaj. Zato je pomemben vsak izgubljen dan do zadržanja in razveljavitve neživljenjskih zakonskih omejitev. Kaj pomaga, če radijski programi predvajajo več slovenske glasbe, pa obenem nemočno opazujejo selitev poslušalcev na valove tujih radijskih postaj. Katere so torej neživljenjske omejitve, ki diskriminirajo slovenske radijske postaje v korist njihove tuje konkurence?

Domači ustvarjalci in izvajalci zabavne glasbe imajo zagotovljeno objavo svojih stvaritev, zlasti novejših, ne glede na njihovo kakovost. To jih seveda ne spodbuja k takšni ustvarjalnosti, ki bi bila konkurenčna in v nacionalnem interesu, ker zakon zapoveduje njihovo objavo, ki bi morala biti odvisna od izbire poslušalcev in urednikov glasbenih programov. Kateri je torej tisti ukrep, ki prispeva k nizki kakovosti slovenske glasbe na slovenskih radijskih valovih? Na vseh deset vprašanj lahko odgovorimo enako: vzrok za težave so obvezne kvote slovenske glasbe, določene s spremembo Zakona o medijih.