Prvega marca se je makedonski predsednik Gjorge Ivanov odločil, da ne bo podelil mandata za sestavo nove vlade voditelju opozicije Zoranu Zaevu. Njegova odločitev je pomenila resničen preobrat v politični situaciji države. Dva dni pred to odločitvijo je večina državljanov začela s protestnimi pohodi po ulicah številnih mest, tudi prestolnice Skopja. Vzpodbudil jih je tiransko-prištinski dogovor (platforma), sklenjen 7. januarja letos, ki so ga podpisale vse albanske stranke iz Makedonije, s katerim je večinsko makedonsko prebivalstvo postalo ogroženo zaradi možne spremembe ustavnega in političnega sistema v državi. Dogovoru je nasprotoval vsak lojalni državljan Republike Makedonije. Situacija je postala precej napeta, ljudje so bili vse bolj razočarani, zlasti ker je opozicijski vodja Zoran Zaev izjavil, da je zanj in njegovo koalicijo "albanska platforma sprejemljiva in vredna zaupanja". S tem stališčem je Zaev 27. februarja predložil dokaz, da je v makedonski skupščini zbral potrebno večino (67 podpisov). Dva dni pozneje je predsednik Ivanov nagovoril državljane. Povedal je, da je očitno voditelj opozicije res uspel zbrati dovolj podpisov za sestavo nove vlade. Izjavil je tudi, da v tem primeru obstajajo resne pravne ovire, kajti v skladu z 90. členom makedonske ustave je treba upoštevati skrajni rok. Predsednik je dejal: "To vprašanje lahko zlahka rešimo, ker obstajajo rešitve, zlasti sedaj, ko je zagotovljena večina v skupščini. Sicer bom moral premisliti o svoji odločitvi o podelitvi mandata brez izpolnjenega desetdnevnega roka, ki ga prepisuje 90. člen." Kljub zakonskim oviram je še dodal: "Po volitvah smo bili neprijetno presenečeni zaradi povolilnega političnega sporazuma, doseženega v tuji državi. Ta dogovor je povolilni dokument, načrtovan in podpisan v tuji državi, v pisarni tujega državnika, ob posredovanju premierja te tuje države. Vsebina sporazuma presega ustavo in Ohridski okvirni sporazum." Ta jasna, neposredna izjava predsednika Ivanova je povezana s starimi zamerami, ki jih podžiga kolektivni spomin na spopad v Makedoniji leta 2001.

Kot je znano, se je Makedonija leta 2001 soočila z oboroženim spopadom, ki je bil posledica izbruha kosovske krize. Čeprav so oboroženi konflikt označili kot "medetnični spopad na makedonskem ozemlju", je bilo vmešavanje Osvobodilne vojske Kosova in Kosovskih zaščitnih sil očitno. Oboroženi konflikt v letu 2001, ki je bil izjemno nasilen, je postal resna grožnja makedonski državi. Etnično-politična mobilizacija in etnično poenotenje sta se izrazila in osnovala v dveh blokih (med večinskimi makedonskimi prebivalci in manjšinsko albansko populacijo) kot jasno izražena etnično-politična mobilizacija, ki je narekovala potek spopada. Naraščanje krize je povzročilo udeležbo mednarodne skupnosti, ki si je prizadevala za proces popuščanja napetosti. Mednarodno posredovanje je omogočilo pogajanja, pospešilo mirovna prizadevanja med obema stranema in končno podpis tako imenovanega Ohridskega okvirnega sporazuma v Skopju 13. avgusta 2001.

Kot posledica Ohridskega sporazuma so 16. novembra istega leta začeli veljati ustavni amandmaji o spremembi ustave. Danes, skoraj šestnajst let po podpisu Ohridskega okvirnega sporazuma, so vprašanja, s katerimi so se ukvarjali leta 2001, še vedno aktualna in "stari-novi izzivi" v smislu ohranjanja enotnosti Republike Makedonije so spet na dnevnem redu. Iz teh razlogov je predsednik Ivanov v svojem govoru dejal: "Ta dogovor ogroža državno suverenost in neodvisnost, spravlja jo v podrejenost ali odvisnost v odnosu do druge države. Ta sporazum, ki predstavlja grožnjo makedonski integriteti, suverenosti in neodvisnosti, je tudi sredstvo za izsiljevanje... Proces povolilne koalicije in sestavljanje nove vlade sta postala talca povolilne platforme tuje države. Namesto da bi končno izšli iz politične krize, nas ta dogovor, žal, potiska v še globljo krizo, ki postavlja pod vprašaj temeljne nacionalne interese Republike Makedonije in njenih državljanov."

Postalo je jasno, da celo potem, ko je predsednik Ivanov pozval voditelja opozicije Zaeva, naj javno in nedvomno zavrne in obsodi ta sporazum, je Zaev odklonil in ignoriral njegov nasvet. Zaradi albanskega dogovora, čeprav je vladajoča koalicija decembra 2016 zmagala na volitvah z večino glasov, njen vodja Nikola Gruevski ni uspel dobiti večine v sobranju, makedonski skupščini, in sestaviti vlade. Ko je Gruevski vrnil mandat predsedniku Ivanovu, je le-ta dal priložnost naslednjemu na listi, Zaevu, ob zavezi, da bo mislil na pomembnost makedonske suverenosti, enotnosti in neokrnjenosti ter voljo vseh makedonskih volivcev. Glavni vzrok za to situacijo je dejstvo, da so makedonski volivci na volitvah glasovali za strankine programe in ne za povolilni sporazum tuje države. Zaradi tega je predsednik Ivanov sklenil, da ne bo dal mandata nikomur, ki ogroža suverenost in neodvisnost republike Makedonije. Dejal je: "V skladu s 84. členom makedonske ustave ne bom podelil mandata za sestavo vlade nikomur, ki je sklepal sporazume z drugimi državami, ki izsiljujejo makedonsko ljudstvo, ogrožajo celovitost države, njeno suverenost in neodvisnost."

Bilo je očitno, da sta regionalno vpletenost nedvoumno potrdili izjavi, ki sta ju takoj po Ivanovi odločitvi dala albanski premier Edi Rama in kosovski predsednik Hašim Thaçi. S tem je predsednik Ivanov neposredno pokazal na kršitev 308. člena makedonskega kazenskega zakonika, ki nedvoumno določa, da bo "državljan republike Makedonije, ki postavi republiko Makedonijo v pozicijo podrejenosti ali odvisnosti v odnosu do neke druge države, kaznovan za zaporom najmanj petih let."

To je resnica o makedonski notranji politični krizi, ki traja že več kot dve leti. Še več, postaja vse bolj jasno, da je današnja Makedonija na pomembnem razpotju. Med sledenjem evropskim vrednotam in priporočilom, s katerimi naj bi dosegli najvišje cilje integritete, vladavine prava, zaščite človekovih pravic in vsega vmes, se vse bolj zavedamo dejstva, da je za zaveso mnogo velikih igralcev, ki imajo z Makedonijo številne različne načrte. Glavni razlog za to vrsto védenja tiči v neizpodbitnem dejstvu, da nihče iz mednarodne skupnosti ni odkrito ožigosal, zavrnil ali obsodil to veliko kršitev makedonske suverenosti. Ko pomislimo na to, spoznamo, da prihodnost makedonske države in makedonskih državljanov leži v rokah predsednika države, profesorja Gjorgeja Ivanova.

Dr. Ivana Dodovska je profesorica prava na Univerzi Sv. Cirila in Metoda v Skopju ter svetovalka makedonskega predsednika Gjorgeja Ivanova.