Je Televizija Slovenija na polfinalnih in finalnem večeru Eme zaradi neživljenjske in škodljive glasbene kvote in njenih deležev kršila zakon o medijih? Bo morala javna televizija zaradi nore glasbene kvote med majskim prenosom Evrovizije zavestno kršiti zakon o medijih? Za komentar o zadnjih zakonodajnih akrobacijah Cerarjeve koalicije na področju medijev smo zaprosili odgovornega urednika razvedrilnega programa na Televiziji Slovenija, dolgoletnega in priljubljenega televizijskega voditelja Maria Galuniča. Naša akcija se torej nadaljuje!
Morda za začetek napišem, da kvotam na televiziji nisem naklonjen, saj vidim, da prav v ničemer ne bodo zaščitile slovenske glasbe, avtorjev in izvajalcev. Enostavno jim zaradi zakonskih omejitev ne bo bolje. Vloga (javnih) medijev je med drugim predvsem to, da spodbujamo nastajanje kakovostne slovenske glasbe, v našem primeru zabavne glasbe. Prav tako pri nas ni nevarnosti, da bi v oddajah lastne produkcije predvajali tujo glasbo, ker si tega sploh ne moremo privoščiti, zato je naš glasbeni program praviloma "slovenski", še najbližje smo tuji glasbeni ustvarjalnosti, ko slovenski izvajalci pojejo tuje skladbe.
Ko smo na Televiziji Slovenija nazadnje izražali svoje pomisleke glede veljavnih omejitev, smo poudarili nekatere reči, ki bi jih zakonodajalec moral nujno upoštevati. Radijske postaje in televizijski kanali enostavno niso v isti vlogi, potrebno je upoštevati njune definicijske lastnosti. Televizija Slovenija ni glasbena televizija, glasba v naših programih nastopa relativno redko, celo izjemoma in ni nobenega razloga, da bi nas pri tem omejevale še (dnevne) kvote, saj smo na televiziji pod močnim pritiskom drugih zakonskih omejitev: Televizija Slovenija je omejena že s kvotami za slovenska AV-dela in slovenska AV-dela neodvisne produkcije, da ne govorimo o določenem deležu evropske AV-produkcije.
Če primerjamo radio in televizijo, gre v temelju za dva različna medija, večji del radijskega programa sestavlja glasba, medtem ko gre pri TV-programu, kot sem že omenil, za zelo majhen odstotek t. i. "glasbe, ki je v ospredju". Pri glasbi smo tudi zaradi pravic bistveno bolj omejeni (ne vem, če je to znano, a za vsako priredbo tuje glasbe moramo na televiziji plačati t. i. založniške pravice, ki nikakor niso poceni, na radiu tega stroška ne poznajo) kot radio in praviloma velja, da ko gre glasba v ospredje, je na televiziji praviloma na sporedu slovenska glasba, glasbene podlage pa so tako ali tako samo kulisa in jih jemljemo iz glasbenih knjižnic. Morda bi televizija prenesla tedenske ali mesečne kvote, ki bi jih zlahka izpolnili in presegli, dnevno preštevanje odstotkov je nesmiselno in brez koristi.
V izjemnih primerih, ko gre za prenos mednarodnih prireditev, kot so npr. Pesem Evrovizije, otvoritev olimpijskih iger, Festival Sanremo, Evrovizijski mladi plesalci in ostali mednarodni dogodki, bi enostavno morala biti dovoljena izjema, če se bo zakonodajalec vseeno odločil za ohranitev glasbenih kvot za televizijske programe. Sicer lahko edini v Evropi pridemo v položaj, da ne moremo predvajati Pesmi Evrovizije, ne da bi kršili zakon. Prav tako ni smiselno, da moramo v program uvrščati oddaje s slovensko glasbo, ko npr. predvajamo koncert kakšnega tujega izvajalca. Za koncerte imamo v shemi določen termin in ne moremo ga deliti glede na kvote. Tako se enostavno ne da oblikovati programskih shem.
Tudi ob Emi smo letos naleteli na nekaj očitkov glede kvot zaradi uporabe angleščine pri slovenskih skladbah. Skušamo razložiti, da je Ema samo "predtekmovanje" mednarodnega glasbenega festivala, da je pravila postavila EBU in jih mi nismo spreminjali in da je treba tudi to razumeti, povsod po Evropi izvajajo svoje predizbore brez težav. A kot rečeno, če bi prišli v stisko s kvotami pri Emi, bi pač v določenem časovnem pasu zavrteli še pol ure slovenske glasbe in zadostili kriterijem, četudi to nima smisla. Javna televizija ima svoje življenje, trdno programsko shemo, svojo strategijo, vizijo, programski svet, komisije, nadzorni svet in še niz kontrolnih mehanizmov, tako da njena vloga pri razvoju slovenske glasbe ne more biti ogrožena, kar bi moral zakonodajalec prepoznati in jo izključiti iz omejitev.
Vsak zakon nastane z nekim namenom, prepričan sem, da namen glasbenih kvot ni bil prizadeti normalnega dela televizije in onemogočiti programsko shemo nacionalnih kanalov. Verjamem, da bo javna debata opozorila na ta vidik in da bo zakon noveliran in da bodo kvote kmalu odpravljene ali za televizije uvedeno vsaj podaljšano obdobje, v katerem jih je treba zagotoviti.