Prejšnji konec tedna sem imel za meni draga znanca vodstvo po stalni zbirki Muzeja suvremene umjetnosti (MSU) v Zagrebu. Tako sem se ponovno srečal s čudežem, z delom fotografinje Ivane Tomljenović-Meller. Srečal sem se z njeno modernistično-avantgardistično biografijo, ki je proizvajala duh časa prve polovice XX. stoletja. In že sem v njeni biografiji, posvečeni slavju ob stoletnici ustanovitve umetniške šole Bauhaus, ki jo bomo praznovali čez dve leti.
Zagreb! Ivana Tomljenović je imela trinajst let, ko je arhitekt Walter Gropius v Weimarju ustanovil umetniško šolo Bauhaus. Rojena je bila v družini poslednjega hrvaškega bana, Tomislava Tomljenovića. Nihče si ni mogel predstavljati, da se bo to nežno dekletce iz vplivne zagrebške družine, ki se je igralo z otroci kralja Karađorđeviča v Beogradu, deset let kasneje postavilo po robu vsem monarhističnim sistemom sveta. Njena najbolj reproducirana umetnina nasploh je bila ravno fotomontaža Diktatura v Jugoslaviji, na kateri se je ta isti kralj Karađorđević naduto šopiril nad truplom ubitega upornika.
Dunaj! Že kot študentka slikarstva Kraljevske umetniške akademije v Zagrebu je želela stopiti pred kamero, toda vse svoje umetniško življenje je preživela za njo. Leta 1928 je dvaindvajsetletna nadaljevala študij na znameniti Dunajski šoli za umetnost in obrt. To so bila leta planetarne plesne mrzlice, ki jo je oznanjala Josephine Baker. To so bila leta ekscentričnih, velemestnih, ritmiziranih gibov. Nad svetovnimi metropolami so valovali radijski signali, polni zvokov jazza. Toda vse se bo kmalu spremenilo, v mesta bodo nasilno vdrli ruralni plesi. Ivana Tomljenović je plesala charleston, ne pa dunajskega valčka, kaj šele polke. V tistem obdobju je na Dunaju poslušala predavanja gostujočega profesorja Hansa Mayerja, ki je bil takrat že direktor šole Bauhaus v nemškem mestu Dessau. Mayerjevo predavanje je Ivano globoko pritegnilo in vznemirilo tako zelo, da je sklenila, da se v tretjem semestru izpiše iz Dunajske šole za umetnost in obrt in se prepiše na Bauhaus.
Dessau! Smo leta 1929! Novo šolsko zgradbo v Dessau so takrat že imenovali: socialistična katedrala. Ivana se je takoj po prihodu na šolo priključila komunistični stranki Nemčije. Na mednarodni Visoki šoli za arhitekturo, dizajn in vizualne umetnosti Bauhaus je preživela leto dni. V celoti se je posvetila študiju fotografije. Osrednja naloga profesorjev na Bauhausu je bila študentom razbiti njihove kulturne konstrukte, s katerimi so prišli na šolo. Oboji so živeli skupaj, tako so bili profesorji študentom nenehno na voljo. Ivana je bila najprej učenka briljantnega umetnika Josefa Albersa, velikana umetniške didaktike. Albers je bil človek, ki je zastavil svoje življenje za dva grandiozna projekta, za projket Bauhaus ter projekt združenih držav umetnosti Black Mountain v Severni Karolini.
Digresija I.: Eno od vznemirljivejših spoznanj o sodobni umetnosti sem doživel, ko sem se kot predavatelj na Univerzi Charleston v Južni Karolini srečal s konceptom umetniške šole Black Mountain. To je bil zadnji prenos evropskega kulturnega modela v Ameriko. Blac Mountain je Bauhaus brez socialističnega predznaka. Konec digresije.
Na Bauhausu ni bila več v ospredju likovna kultura temveč vizualna umetnost. Ivanin profesor za fotografijo je bil Walter Peterhans, ki je pred profesuro na Bauhausu deloval v fotografski skupini "Nova objektivnost". Fotografijo je predaval kot polje analitičnega premisleka in eksaktnega matematičnega rezultiranja.
Mojstrovina Ivane Tomljenović po mojem izboru: fotografija akcionističnega ekpresionista Ernesta Tollerja!
Pravijo, da je hitro sprožala sprožilec fotoaparata, pravzaprav je fotografirala nerežirano. Postavila se je na prežo in čakala, da je njen motiv vstopil v dinamičen odnos ter rafalno sprožila zaslonko. Tako je dobila živo živost in neformalno formo. Velik del njene umetniške pozornosti je bil usmerjen v fotomontažo. Prav tako je eksperimentirala z dvojno ekspozicijo in manipulacijo fotografskih negativov. V svojih delih je analizirala tudi arhitekturno fotografijo. Med tem, ko je fotografirala arhitekturo, je analizirala geometričnost.
Digresija II.: Bauhaus / hišegraditeljstvo - bolj natančno; gradnja doma! Bauhausovska avantgardna skupnost je izoblikovala avtentično socialistično umetnost. Konec digresije.
Ivana Tomljenović je živela v avantgardnem filmu, polnem avantgardnih izumov, polnem avantgardnih zabav. Posebna pedagoška oblika Bauhausa so bile proizvodne zabave, v katerih se je oblikovala do takrat nevidena umetniška energija. Bauhaus zabave so izražale najvišjo stopnjo svobode. Lahko bi zapisali: To je bila svoboda na delu!
Digresija III.: Igra naj postane zabava, zabava delo in delo naj postane igra! Konec digresije.
Leta 1931 so hitlerjanci direktorja Hansa Mayereja brutalno izgnali iz šole. Prav tako so izključili skupino radikalno levih študentov. Ivana Tomljenović se jim je protestno pridružila. Preselila se je v Berlin.
Berlin! Leta 1931 se je v gledališču srečala z Johnom Herthfieldom, ne dolgo zatem mu je že asistirala kot scenografka pri uprizoritvi Piskatorjevega političnega teatra. Snemala je filme, fotografirala, izdelovala reklame, dizajnirala je plakate, scenografije in naslovnice knjig.
Pariz! Leta 1931 se je vpisala na pariško Sorbono. Ker je bila javno deklarirana komunistka, so se zanjo začele resne težave.
Praga! Leta 1932 se je preselila v Prago, kjer so se zbirali izgnani nemški intelektualci in intelektualke iz vedno bolj hitlerjanske Nemčije. Njene luminokinetične kompozicije so v Pragi izvale pravo senzacijo. Ljudje so jih hodili množično gledat. V Pragi se je poročila z markantnim ing. Alfredom Mellerjem, ki se je poklicno ukvarjal s filmskimi posebnimi efekti. Leto dni kasneje je Alfred umrl. Tako je Ivana z 28 leti postala vdova. Hitler je leta 1933 na demokratičnih volitvah prevzel oblast.
Beograd! Leta 1935 se je preselila v Beograd, kjer se je zaposlila kot gimnazijska profesorica likovne kulture. Leta 1937 je oblikovala celostno podobo za letalsko podjetje Rogožarski.
Zagreb! Leta 1938 se je zaposlila v rojstnem Zagrebu kot profesorica likovne vzgoje na gimaziji.
Buje! Leta 1947 se je za eno leto preselila v Buje, kjer je predavala na gimnaziji. Njene fotografije iz tistega časa izražajo globoko socialno občutljivost.
Zagreb! Leta 1948 se je vrnila v Zagreb. V šestdesetih letih se je umaknila iz sveta umetnosti in didaktike.
Nikoli ne bom pozabil neverjetnega intervjuja z njo v še bolj neverjetnem zagrebškem komunističnem glasilu Start. Danes preprosto ne morem verjeti, da sem takrat že skoraj desetletje proizvajal umetnost, ona pa je živela svoje življenje v moji neposredni bližini. Leta 1988 je bila za menoj že plakatna afera, ona pa jo je skoraj zagotovo spremljala. Kdo bi vedel, kaj je razmišljala, ko je gledala s svojimi očmi razpad tudi njene projekcije, ki jo je ugrabilo nacionalno in miltantno!