Dogajanja s to "državno pomočjo" so dejansko precej drugačna, če se nekoliko bolj poglobimo v javno razpoložljivo dokumentacijo in letna poročila. A na žalost dejstva niso več pomembna, ko se enkrat začnejo prepisovati določene izjave iz medija v medij ter prenašati iz ust do ust. Poglejmo torej, kakšno pomoč je torej Cimos dejansko dobil: leta 2008, z nastopom krize, so se prvič izpostavile težave v zvezi s financiranjem te družbe. Kljub temu pa letna poročila kažejo, da je Cimos ves ta čas ustvarjal pozitivni denarni tok. V zadnjih osmih letih so ustvarili milijardo evrov dodane vrednosti in ves čas z zaslužki od prodaje pokrivali tekoče stroške. Seveda pa niso mogli vrniti sposojenih sredstev, ker so bila vložena v proizvodne obrate in opremo. To sicer velja za večino družb, ki poslovanje financirajo tudi s posojili, a praviloma tega banke niti ne zahtevajo. Zadovoljne so z letnim plačevanjem obresti, krediti pa se praviloma obnavljajo ali najemajo novi za poplačilo starih. Če pa družba iz kakršnegakoli razloga izgubi zaupanje posojilodajalcev, pa se ta proces obnavljanja posojil ustavi in še tako dobro podjetje hitro zaide v težave.

Kljub vsem pretresom zadnja leta, v Cimosu torej ne gre za težave samega poslovanja. Podjetje deluje v perspektivni panogi in ima veliko priložnosti, precej drugače kot na primer Mura, s katero ga danes radi primerjajo. Razrešiti bi morali samo problem financiranja, torej spremeniti del posojil v kapital in s tem ustvariti normalno finančno strukturo. Samo popraviti to, kar se je pred letom 2008 spregledalo (tako s strani vodstva kot tudi bank). Če bi konverzijo naredili že leta 2009, bi se Cimos lahko brez večjih ovir razvijal naprej in to bi bilo najboljše zagotovilo za povračilo vloženih sredstev. Tako pa je trajalo šest let, da so odgovorni zbrali pogum za odločitev o konverziji in delnem odpisu dolga in v tem času je bilo veliko izgubljenega. Samo za primerjavo - ameriški avtomobilskih proizvajalci so zaradi težav postavili prvo prošnjo državi za pomoč novembra 2008, julija 2009 pa so bili že vsi ključni postopki sanacije izpeljani. Ameriška vlada je takrat vložila skupaj 80 milijard dolarjev, a s pravočasno sanacijo so veliki trije proizvajalci avtomobilov (General Motors, Chrysler, Ford) čez nekaj let večino denarja vrnili oz. je vlada kot lastnik svoje lastniške deleže prodala.

Pokopavanje podjetja, ki je (bilo) perspektivno

V Cimosu je bil večji korak v sanaciji narejen šele šest let kasneje (2015), zaradi česar je družba seveda ogromno izgubila v svojem razvoju in tržni poziciji. K sreči vseeno ne prepozno, saj tako kupci kot vodstvo vidi v Cimosu še vedno velik potencial in tekoče poslovanje je še vedno pozitivno (vse dosedanje izgube izvirajo samo iz prevrednotenja premoženja, ne iz poslovanja). Predvsem pa pri omenjeni sanaciji leta 2015 ni šlo za vlaganje dodatnih sredstev, temveč za konverzijo že obstoječih posojil v kapital ter njihov delni odpis. 

Sam Cimos sredstev ni potreboval, saj je tekoče posloval pozitivno, šlo je samo za reguliranje sredstev bank, ki so bila družbi posojena že pred letom 2008. Ali drugače - če bi banke v obdobju 2004-2008 vložile 300 milijonov kot kapital (in ne v obliki posojila), bi bil Cimos danes tretje največje slovensko proizvodno podjetje, vložek bank pa bi bil vreden prej več kot manj (!). Pri tem ni odveč še navesti, da so na koncu skoraj polovico posojilnih obveznosti predstavljale obračunane obresti zadnjih desetih let.

Kar velja za DZS, ne velja za Cimos

Želim torej poudariti, da je državna pomoč obsegala samo reguliranje obstoječih obveznosti družbe in ne neke dodatne stomilijonske vložke, ki bi jih v Cimosu porabili za plače ali nakup materialov. Da se je torej v Cimosu iskalo možnost, kako zagotoviti čim večjo poplačilo sredstev, ki so jih banke pred leti vložile vanj, ker bi sicer večino tega izgubile. Pri tem pa je zanimivo, da se ti odpisi in konverzije v lastniški delež samo v primeru Cimosa izpostavljajo kot državna pomoč. Ko je na primer DUTB prodala svoje terjatve do DZS z okoli 40 milijoni evrov diskonta, ni o državni pomoči nihče govoril - pa je DUTB prav tako izgubila del svojih terjatev. Podobno lahko pričakujemo tudi pri Tušu, kjer banke že dlje časa iščejo kupca za svoje terjatve in kjer bo tega diskonta mogoče tudi 200 milijonov evrov.

Banke so pač spoznale, da jim družba ne more poplačati vseh obveznosti in bodo terjatve raje s popustom prodale. S tem bodo sicer vknjižile visoko izgubo, a pač ocenjujejo, da bo poplačilo še vseeno višje, kot pa če v družbi ostajajo in čakajo na razplet. Pri vseh teh in podobnih primerih (konec koncev so imele slovenske banke pri vseh terjatvah več kot 10 milijard evrov izgub), sta v zadnjem času edino odpis in konverzija terjatev državnih bank v Cimosu izpostavljeni kot državna pomoč. Verjetno je to v skladu s kakimi pravili, a verjetno bi se dalo izpeljati tudi kako drugače, tako kot v drugih družbah. Izgube državnih bank v Cimosu ali Tušu niso s stališča izgubljenih sredstev popolnoma nič drugačne.

Dvakratna državna pomoč?

Ima pa ta "državna pomoč" Cimosu še en vidik. Leta 2013 so banke ocenile vrednost svojih naložb, vključno tudi naložbe v tej družbi. Vemo, da je bila takrat ugotovljen precejšnji kapitalski primanjkljaj bank, da je bila potrebna dokapitalizacija in da se je to obravnavalo kot državna pomoč s potrebnim soglasjem Bruslja. Na terjatve, ki so jih torej banke Cimosu odpisale ali konvertirale v kapital, so že pred tem v svojih knjigah oblikovale popravke vrednosti in zato zaprosile za pomoč. Seveda pa so imele banke te terjatve še vedno evidentirane in do končnega izbrisa iz evidenc je šele prišlo z odpisom Cimosu. In sedaj naj bi bil ta dokončni odpis za ista sredstva še enkrat državna pomoč (?).

Verjamem, da bi uradniki na ministrstvu in v Bruslju našli podlago, s katero bi takšno obravnavanje upravičili - a isti denar kar dvakrat obravnavati kot državno pomoč (najprej banki in potem še Cimosu) vsebinsko vseeno ne zdrži. Mogoče bi se vseeno moral kdo potruditi ter dokazati, da je bilo na primer 100 milijonov konverzije terjatev državnih bank v kapital Cimosa že leta 2013 opredeljeno kot državna pomoč z vsemi potrebnimi "žegni" in da ponovno iskanje soglasij in razlaganje o pomoči ni najbolj na mestu.

Stečaj za Cimos ni rešitev

Cimos torej za svoje tekoče poslovanje kake pomoči ne potrebuje, gre samo za iskanje načina, kako v čim večji meri povrniti denar, ki so ga banke ob premajhni pozornosti vložile v to družbo v letih 2004-2008. S konverzijami in odpisi nič ne dajemo, temveč s tem samo omogočamo, da bi bilo povrnjeno več sredstev, kot če ne naredimo nič. Nadaljevanje poslovanja Cimosa je vsekakor boljši obet za vračilo sredstev, kot če gre Cimos v stečaj. Da pa so odpisi terjatev ali konverzije samo pri Cimosu obravnavani kot državna pomoč, pri privatnih podjetjih pa ne, je tako nelogično. Če državna banka odpiše terjatev do zasebnega podjetja, dejansko daje neko premoženje temu lastniku - sporno pa naj bi bilo, da pomaga svojemu (državnemuI podjetju in s tem povečuje svoje premoženje (z bolj optimalnim reševanjem). Dodatno pa naj bi bili ti odpisi že tako opredeljeni kot državna pomoč samim bankam, sedaj pa še enkrat.

Vse to kaže, da mogoče ne znamo na ustrezen način predstaviti razmer v Bruslju - pa niti doma.

Opomba uredništva

Danes objavlja portal+ že tretji komentar Bineta Kordeža. Za to, da mu damo možnost objavljanja v našem mediju, smo se odločili zato, ker so Kordeževe ugotovitve po našem mnenju vsebinsko tehtne, argumentirane in lahko pripomorejo v javni razpravi o vprašanjih, s katerimi se kot komentator ukvarja. Naj na tem mestu izrecno poudarimo, da nas pretekla dejanja in ravnanja Bineta Kordeža ne zanimajo, ker nismo niti sodišče niti spovednica. Spletni komentatorji, ki se bolj kot z vsebino ukvarjajo z avtorjem, naj to upoštevajo in se vzdržijo neprimernih komentarjev, kajti sicer bomo ukrepali skladno z uredniško politiko.