Kaj bodo prinesle napovedane ocene in obljube predsednika države, ministrice za obrambo in načelnika generalštaba? Pogrešate nekoga? Seveda, predsednika vlade se nikjer ne omenja. Skril se je in se ne oglaša, čeprav je celotni sistem obrambe v kriznih razmerah in vojnem času pod njegovim poveljevanjem. Najprej se bomo ustavili pri vrhovnemu poveljniku, predsednik države Borutu Pahorju, ki je po poročanju načelnika Generalštaba Slovenske vojske (GŠ SV) Andreja Ostermana povedal, da je ocena Slovenske vojske zadovoljiva, da pa je ocena pripravljenosti za krizne razmere in vojno nezadostna. Ocenjevanje SV sicer poteka po pravilniku o ocenjevanju, ki je nekakšen povzetek NATO ocenjevanja. V vojski nam zagotavljajo, da takega ocenjevanja za mir, krizo in vojno ne poznajo. Vojska se oblikuje, organizira in pripravlja za vojno, vse ostalo je nepomembno. Seveda bodo nekateri takoj povedali, da pošiljamo enote v tujino in da so te vedno dobro pripravljene, usposobljene in oborožene, kar brez dvoma in na srečo drži, vendar je to samo majhen segment vojske. Poleg tega so tovrstne enote v glavnem napotene na mirovne operacije. Predsednik Pahor je po nasvetih svojih svetovalcev naredil salto mortale z uvajanjem ocene za mirnodobno pripravljenost, in sicer zato, da bi bil vsaj ta del pripravljenosti ocenjen zadovoljivo. Poceni trik, ki v ničemer ne spremeni dejanskega stanja.

Predsednik Pahor poleg tega zmagoslavno ugotavlja, da "smo uspeli ustaviti trend padanja sredstev, namenjenih za vojsko", kar seveda ni res. Ta trend je (bil) umetno ustvarjen, začel pa ga je prav Pahor kot premier, ko je v letih 2011-2013 zmanjšal sredstva za obrambo za okoli 200 milijonov evrov! Predsednik sicer zdaj nakazuje, da bo vojska dobila določena dodatna sredstva, kar se sliši dobro in obetavno, vendar je vojska po drugi strani inertni organizem, kjer finančne injekcije ne morejo hitro pozitivno delovati na sposobnost vojske za delovanje. Predsednik se bržkone spreneveda in izogiba poglobljeni in jasni razpravi, izogiba se pozvati predsednika vlade Mira Cerarja in državni zbor, da hitro skličeta vsak svojo sejo, na kateri bi obravnavali slabo stanje v vojski. Ni dovolj, da si predsednik nadene tisti svoj "stone face" (kamniti obraz) in da se dela resnega, če pa v povedanemu ni prav nič novega.

Desetletje zanemarjanja

Ker se iz danes na jutri glede Slovenske vojske ne da veliko spremeniti, je prav, da pomislimo, kakšna bo naslednja ocena pripravljenosti naše vojske. Naslednje leto bo vrhovni poveljnik verjetno isti, podobno lahko sklepamo tudi za obrambno ministricao Andrejo Katič. Bržkone bo isti celo načelnik GŠ Osterman. Prav tako smo prepričani, da bo tudi marca 2018 ocena pripravljenosti enaka kot je bila letos: torej negativna. Zakaj tako pravimo? Zato ker sodeč po podatkih, objavljenih na uradnih spletnih staneh zveze NATO, razberemo sledeče: za obrambo so v Republiki Sloveniji namenjajo sredstva v višini

382 mio evrov leta 2013

366 mio evrov leta 2014

361 mio evrov leta 2015

404 mio evrov leta 2016 (ocena)

Če razložimo: na prvi pogled se zdi, da je Cerarjeva vlada uspela "ustaviti padec" sredstev za obrambo, toda natančnejša analiza govori povsem drugače: v letu 2016 je namreč slovenska vlada za potrebe delovanja vojske v t.i. migrantski krizi namenila kar 39 milijonov evrov (če citiramo ministrico za obrambo), kar pomeni, da je bil dejanski vojaški proračun 365 milijonov evrov. To pa je takorekoč toliko kot leta 2015, zato je logično, da sta oceni pripravljenosti za leto 2016 in 2015 enaki - tj. negativni.

Pomembno je tudi poudariti, da se po NATO metodologiji prikazovanja izdatkov za obrambo v celotni znesek za obrambo vštejejo vojaške pokojnine, ki sredstva za vojsko seveda še dodatno zmanjšajo. Predlog proračuna za obrambne namene, ki ga lahko najdete na straneh Ministrstva za finance, za leto 2017 znaša 344.585.440 evrov.

Zavestno kršenje Severnoatlantske pogodbe

To pa več kot jasno kaže, da se trend padanja nadaljuje, pri čemer je ministrstvo za finance v proračun vojske hinavsko vrinilo še članarine za NATO, EU in OZN (vojaški del) v skupni višini 20 milijonov evrov, s čemer je zmanjšalo proračun za obrambo (ministrstvo in SV). V celotno igro sprenevedanja dodajmo še 5 milijonov evrov v proračunu vojske, ki jih vlada porablja za razvpiti falcon, uradno namenjen prevozu ranjencev z bojišč.

Takoj po nastopu predsednika, obrambne ministrice in načelnika generalštaba so se v medijih pojavili strokovnjaki, ki so analizirali stanje in podali možne rešitve. Nekdanji načelnik GŠ Alojz Šteiner je sicer na nacionalki lepo modroval o tem, kaj bi bilo treba storiti, ob tem pa zamolčal, da je za nastalo stanje soodgovoren tudi sam, saj je bil takrat, ko je Borut Pahor kot premier zmanjšal vojaški proračun, načelnik Generalštaba SV. Ocena pripravljenosti vojske je bila v tistih letih sicer pozitivna, saj je Šteiner žel uspehe svojih predhodnikov. V letih, ko so bila finančna sredstva zmanjšana, pa je tedanji predsednik Danilo Türk besedičil, da je "z manj potrebno narediti več", kar zelo spominja na titoistične parole iz petdesetih let prejšnjega stoletja. Zanimivo bi bilo za nekaj odgovorov poklicati Ljubico Jelušič, ki je je bila v Pahorjevi vladi ministrica za obrambo. Verjetno ni odveč poudariti, da Slovenija s tem, ko v obrambni proračun namenja 50% manj sredstev, kot bi jih morala glede na svoje zaveze, zavestno krši pogodbene obveznosti zveze NATO.

Našitki in stanje duha

Problem Slovenske vojske po zagotovilih pripadnikov vojske niso samo finančna sredstva, ampak tudi stanje duha v vojski, vojaški etos, če hočete. Leta in leta slabega dela s kadri se zdaj negativno obrestujejo. Pripadniki vojske trdijo, da s sedanjim vojaškim vodstvom ni mogoče doseči napredka, ker to preprečuje negativna kadrovska selekcija. Po njihovem mnenju najvišji častniki enostavno nimajo tistega, kar mora imeti pravi vojaški vodja: poštenja, pokončnosti, občutka odgovornosti, osebni zgled ... Afera z našitki določenih enot, ki se je pojavila čisto pred kratkim, gre pa za prepoved nošenja našitkov, dano s strani Inšpekcije za obrambo, je tipična posledica zbirokratiziranosti. Jasno je, da so našitki in pripadnost enoti v vsaki vojski morda edina konkretna stvar, ki ohranja kohezivnost enot in občutek pripadnosti. Vojaški etos se gradi dolgo, se pa lahko čez noč podre. Inšpekciji je zdi očitno pomembno, da so stvari skladne s pravilniki, ne zanima pa je, ali je nekaj prav ali ni; inšpekcija lahko pregleduje plane za doseganje sposobnosti vojske in kaznujejo tiste, ki so zmanjšali sredstva za doseganje ciljev. O tem, da se pojavljajo celo namigi, da sistematično spodkopavanje pripravljenosti Slovenske vojske smrdi po njenem ukinjanju, pa morda prihodnjič.