Že dolgo se v kuloarjih niso tako norčevali iz kakega ministra, kot se je to v zadnjih dneh dogajalo Cerarjevi ministrici za zdravje Milojki Kolar Celarc. Zaradi Gorskega zdravnika. Šala, ki se je hitro prijela, pravi, da Milojka misli, da je Gorski zdravnik v resnici zdravnik — nekako tako kot misli, da je njena zdravstvena reforma v resnici reforma. Saj tudi je, ampak samo v njeni glavi, medtem ko je bilo že konec lanskega leta vsem okoli nje (tudi v vladi) jasno, da nekaj zakonskih popravkov in sprememb pač še niso reforma. Toda "Cerarjeva mati", kot se priletni Kolarjevi zdaj posmehujejo že v krogih blizu vlade, se očitno počuti dovolj suvereno, da ji nobena kritika ne pride do živega. Celo nekaj najhujših grehov so ji mediji spregledali — med drugim nezakonito imenovanje Andraža Kopača za generalnega direktorja ljubljanskega Kliničnega centra. Kot ministrica je povsem odpovedala tudi v primeru škandaloznega programa otroške srčne kirurgije na Pediatrični kliniki, kjer je operiral izraelski kirurg, ki ni imel licence Zdravniške zbornice, ni imel ustrezne pogodbe (delal je prek avtorske pogodbe), zaradi zapletov po operaciji pa naj bi umrla tretjina od 33 otrok, kolikor jih je umrlo v sedmih letih trajanja tega programa. Kljub temu da je bila Kolarjeva poleti 2015 seznanjena z mednarodnim poročilom, ki je razgalilo vrsto pomanjkljivosti, napak in malomarnosti na strani UKCL, tedanji predsednik Zdravniške zbornice Andrej Možina pa je zavlačeval z njegovo objavo (poročilo je dejansko v celoti javno objavil šele na portal+), ni nikoli sprejela nobenega ukrepa, nobene reakcije ali vsaj izjave, s katero bi dala vedeti, da takšnih stvari ne bo tolerirala. Predstavljate si, da bi slovenski srčni kirurg operiral v Izraelu in zašuštral pacienta; tamkajšnje pravosodje bi ga neusmiljeno preganjalo, še celo bolj kot nevrokirurga Vinka Dolenca, ki ga je zaradi zapleta po operaciji v Ljubljani izraelski pacient sodno preganjal v Izraelu, slovenska sodišča — vse do vrhovnega! — pa so mirno potrjevala izraelsko sodbo.

Slovensko javno zdravstvo, ki med ljudmi očitno sproža določene nezavedne reflekse — uvodoma smo ugibali, če ni ravno to sprožilo takšen val navdušenja nad Gorskim zdravnikom —, je že leta in leta v procesu demontaže. Čakalne vrste so ustvarjene umetno, zdravniško-dobaviteljski kartel narekuje nabavne cene in omogoča provizije, prirejene razpise ter na letni ravni iz javnega zdravstva "prečrpa" več deset milijonov evrov davkoplačevalskega denarja. Končni cilj je izropano, nekvalitetno javno zdravstvo na eni ter zasebno zdravstvo za premožnejše na drugi strani. Kdor pozorno spremlja kadrovanje v zdravstvu — ljubljanski UKC denimo — in trende glede zasebnih ambulant in klinik, lahko logično sklepa, da je končni cilj teh "operacij" pravzaprav opustošiti javno zdravstvo do te mere, da bodo na njegovem pogorišču zrasle zasebne klinike, tudi tuje.

Stanovska organizacija, od katere je vsaj načeloma odvisno veliko, namreč Zdravniška zbornica Slovenije, doslej praviloma ni bila sposobna ponuditi rešitev, zato se je ustvaril vtis, da je del problema. Tudi tam so določeni kadri že več kot dvajset let prisesani na korito. Z izvolitvijo nove predsednice je za hip zavladalo mnenje, da se morda vseeno lahko kaj spremeni, toda optimizem ni trajal dolgo, saj so Zdenki Čebašek Travnik takoj pripravili "državni udar", in sicer nekakšno glasovanje o konstruktivni nazaupnici, ki ga je sprožila njena plača. Kot da bi delegati zbornice preveč gledali televizijske prenose iz državnega zbora. Včeraj so ji dejansko izglasovali nezaupnico, čeprav statut zbornice takšnega glasovanja (o zaupnici) sploh ne omogoča. Čista farsa skratka, razkazovanje moči in psihološka vojna proti novi predsednici. Zdaj pa pride na vrsto veliki finale oziroma razplet. Ko so predsednika skupščine ZZS Marka Bitenca vprašali, kako to, da so glasovali o nečem, česar statut sploh ne predvideva, je ugledni slovenski prostozidar izjavil nekaj, kar povzema vso bizarnost, abotnost in absurdnost našega javnega zdravstva. Takole je dejal: "Poslanci lahko v skladu s statutom in poslovnikom glasujemo o čemer koli. Nikjer ni prepovedano, da o tem ne bi glasovali."

Še dobro, da mandeljci na Zdravniški zbornici niso glasovali o odvzemu zdravniške licence Gorskemu zdravniku. Si predstavljate, kakšna bi bila potem reakcija Milojke Kolar Celarc? Jaz si ne.