Prvi spomin na Cimos mi seže na konec leta 2002, ko je bila v zvezi s prodajo TCG grupe na obisku v Škofji Loki delegacija iz Cimosa, ki je bil potencialni kupec. Bili so samozavestni, agresivni, malce arogantni. Cimos je ravnokar poletel. Prodaja in dodana vrednost sta hitro naraščala, nabor kupcev je vključeval vrsto OEM-ov (Original Equipment Manufacturer – proizvajalec avtomobilov), Cimos je postajal razvojni dobavitelj najuglednješih kupcev. Spomnim se Šika (Dario Šik, Cimosov izvršni direktor za trženje, op. uredništva), ki je dejal: "Ph, razen Mercedesa so vsi ostali kupci Tier1 in Tier2 ... vse proizvodnja tujih izdelkov, nobenega resnega razvoja lastnih izdelkov." Cimos je bil neka druga liga. Nismo jih zanimali. Spomnim se, da sem bil malo užaljen, malo pa sem jih tudi občudoval. Take samozavesti in ambicije pri slovenskih podjetjih nisem bil vajen. Pa ni bilo brez osnove. V marsičem so bili res dobri.
Spomnim se tudi sestanka na BMW v Steyerju v Avstriji junija 2010. V Steyerju razvijajo in proizvajajo dieselske motorje. Kolege smo prišli obvestiti o prevzemu naše firme s strani managementa, hkrati pa zaključiti pomembne velike posle. Razgovor se je nekoliko razširil in beseda je nanesla tudi na Cimos. Ta je bil tedaj za BMW-jevce pojem dinamične propulzivne firme. O Cimosu so govorili s spoštovanjem.
Naslednja slika je iz januarja 2009. Na dnu krize za avtomobilsko industrijo. Direktorji slovenskih podjetij sedimo v slaščičarni Maxi in čakamo na sestanek na Ministrstvu za gospodarstvo, kjer naj bi predstavili idejo Avtomobilskega grozda o razvojnem skladu za avtomobilsko industrijo. Vzdušje je bilo turobno, nobene prave ideje. Vprašam jih, za koliko jim je padla prodaja decembra 2008. Tam okoli 10%, 20% reče večina, 15% je rekel Franc Kraševec. Samo Branko Žerdoner, tedanji direktor Mariborske livarne (MLM), je povedal po resnici: za 65%!
"Fantje, ne govorite resnice, prodaja vam je padla za 40 do 60% in če hitro ne dobite več deset milijonov, ne boste mogli sfinancirati proizvodnje", sem dejal.
Nihče ni ugovarjal, samo glave so ostale sklonjene. Takrat je grozilo, da se bo sesula celotna panoga. Kolegi so bili dobesedno v šoku. Da prodaja pade za nekaj procentov, mogoče za deset, ampak za 50! V kapitalsko intenzivni industriji, kjer marže niso ravno bogate, kjer brez stalnega investiranja v orodja in tehnologijo ne gre. Brez zunanje pomoči se enačba enostavno ni izšla (ne pri nas, ne v tujini). Takoj po tistem smo v Avtomobilskem grozdu skupaj s SID-om lansirali projekt razvojne pomoči slovenski avtomobilski industriji, ki je ta problem z več kot 200 milijoni evrov dolgoročnih posojil Evropske investicijske banke (EIB) in SID banke zelo uspešno rešil za večino podjetij. Ne pa za Cimos.
Samo norci bi to naredili. In Slovenci.
Cimos je dobil največji del, približno 45 milijonov evrov dolgoročnih kreditov, vendar to - ob že obstoječih 400 milijonih - ni bilo dovolj. Podjetje je bilo na vrhuncu investicijskega cikla, ko je udarila kriza, kreditni potencial je bil raztegnjen do konca in čez. Če bi se dobri časi nadaljevali in bi bile banke pripravljene sodelovati, bi se igra mogoče celo izšla. Vendar so se tokrat tudi same banke borile za preživetje.
Štiri leta kasneje, spomladi 2013, sediva z direktorjem Cimosa Francem Kraševcem v Smrekarjevem hramu. Nekaj dni prej me je agencija za iskanje kadrov vprašala, ali bi kandidiral za mesto generalnega direktorja Cimosa. Ker nisem hotel igrati Kraševcu za hrbtom, sva se dobila. Bil je že precej načet, za njim je bilo štiri leta boja s krizo, situacija pa je postajala vse zahtevnejša. Kupci in nadzorni svet so postali nervozni.
"France, radikalno zmanjšaj stroške in dezinvestiraj firmo na ključni avtomobilski del, ki ga boš lahko obvladoval in financiral. Skonsolidiraj se, potem boš spet lahko rasel", sem pripomnil.
"Zakaj naj odpuščam ljudi, saj je firma polna naročil, vsakega posebej rabim. Naj jih odpustim, jutri jih bom pa spet najemal? Zakaj naj prodajam donosne programe? Samo financiranje bi morali urediti", je odgovoril.
Kaj ti pomagajo naročila, če jih ne moreš sfinancirati. Pa bi se državi takrat splačalo pomagati Cimosu? Če je država nekoč še vedela, da je neprimerno ceneje zadržati in razvijati obstoječa delovna mesta kot ustvarjati nova, novejše slovenske vlade, okužene z ideologijo neoliberalizma (tako desne kot leve), za to niso imele nobenega posluha. Mirno so pustili propasti cele sektorje ekonomije. Pa bi, če bi delovali hitro in odločno, tako kot so to počele vse zahodne demokracije, ne glede na ideologijo, rešili na tisoče delovnih mest in ogromno industrijskega potenciala. Z neprimerno manjšimi sredstvi kot jih je kasneje zahtevala bančna sanacija. Če bi bili spretni kot Američani, pa bi še zaslužili.
Spomnim se poslovnega obiska v Lyonu spomladi 2009. To je mesto, kjer ima tovarne Renault Trucks. Eden največjih proizvajalcev tovornjakov v Evropi in svetu tedaj dva meseca ni prodal niti enega tovornjaka. Predel mesta, kjer so bile tovarne, velik kot ljubljanska Šiška, je izgledal, kot bi nanj vrgli nevtronsko bombo. So ga Francozi pustili propasti? Na pamet jim ni prišlo. Da zaradi enkratne hude krize (black swan event) izgubijo desetletja tehnološkega razvoja? Samo norci bi to naredili. In Slovenci.
Kako so podlo odpustili bodočega premierja
Marca 2013 sva z Igorjem Lukšičem sedela na kavi. Pred tem je novopečena premierka Alenka Bratušek izjavila, da bo Cimos primer, kako se bo reševalo podjetja. Lukšič mi pove, da se je koalicija odločila rešiti Cimos in da računajo name kot novega predsednika uprave. No, če je tako, če sta vlada in koalicija odločena, potem bom tudi jaz sprejel izziv. Pripravim prezentacijo v Litostroju. Osnovni črte strategije: dezinvestiranje in koncentracija na ključne programe ter stroškovna in organizacijska optimizacija z namenom, da se ponovno povrne zaupanje bank, nato pa dokapitalizacija in razvoj. Rezultat glasovanja v nadzornem svetu je bil 3:3. Tudi prav. Reševanje podjetja s 7.000 zaposlenimi, 19 lokacijami, z več kot 400 milijoni evrov kreditov je krvavo garanje. Je cena, ki jo v veliki meri nosi tudi družina ob odsotnem očetu. Meni tega ni nujno treba. Ta kelih je šel mimo mene.
Nekaj tednov po tistem me pokliče kolega: "Marko, Fadila so odpustili, sedaj se vozi proti Ljubljani." Fadil Novalić je bil tedaj že 12 let direktor Cimosa v Bosni. Odgovoren je bil za 1.800 ljudi in za najzahtevnejši del programa turbinskih polnilnikov. Programa, ki je predstavljal paradni, skoraj 40 % del prodaje podjetja. Pokličem kolega in ga prosim, da bi se z Novalićem dobili. Štirje se dobimo v Monsu. Impresiven človek, inteligenten, odločen, energičen, odmerjen nastop, no-nonsense. Odpustili so ga prek SMS-a, medtem ko se je vozil v Koper. Tudi toliko integritete niso imeli, da bi mu to najprej povedali v oči. Glede na to, kar sem videl tedaj v Cimosu, mu nihče ni segal niti do peta. Novalić ni kdorsibodi. Vojni junak, poveljnik obrambe Sarajeva, pred tem eden od direktorjev Energoinvesta, podpredsednik stranke SDA in danes ... predsednik vlade Bosne in Hercegovine.
Novalić je po tistem našem sestanku prišel domov v firmo v Gradačac, pustil ključe službenega avtomobila in se odpravil peš domov. Ko so delavci to izvedeli, jih je nekaj sto zapustilo delovna mesta in se v kombinezonih odpravili skozi mesto na Novalićev dom, da mu "dadu počast". Ko so prišli nazaj v tovarno, so spustili Cimosove zastave. Naslednjih nekaj dni nihče iz matičnega podjetja ni prišel čez bosansko mejo, dobave Cimosa iz Bosne in Hercegovine so bile ustavljene. Če ne bi posredovala nemška diplomacija, bi se začela ustavljati evropska avtomobilska industrija.
Epizoda z Gašparjem Gašparjem
Kakšen teden po tem me pokliče Gašpar Gašpar Mišič in me prosi, če bi lahko še enkrat kandidiral. Odgovorim mu: "Prav, ampak tokrat bo po mojih pogojih. Upravo izbiram sam (obstoječa mora oditi) in nadzorni svet se mora zavezati k podpori predloženemu programu."
Kmalu potem pokliče Borut Jamnik in predlaga sestanek. Pripravljen me je podpreti, vendar pričakuje, da obstoječa člana uprave ostaneta. Tega mu ne morem obljubiti. Medtem sem izbral že svojo ekipo. Same prekaljene veterane avtomobilske industrije, dva sta bila nekoč na najvišjih mestih v Cimosu.
"Žal, Bartolić je bil menda nekoč dober vodja kvalitete (kar je v avtomobilski industriji zelo pomembno mesto), naj se vrne tja." Jamnik ni izgledal zadovoljen.
Junija pred ponovnim odločanjem na nadzornem svetu me pokliče kolega iz moje firme. Prejšnji večer so se sestali z BMW-jem. Naš del posla, kjer je šlo za več desetmilijonski posel, so zaključili v pol ure, šest ur je tekla debata o Cimosu, kamor so Nemci šli naslednji dan. Računali so nanj, saj je menda sama premierka rekla, da se bo zavzela zanj.
Nadzorni svet je ponovno odločal. Spet 3:3. Zame je bila s tem zgodba o Cimosu končana. Kasneje sem izvedel, da je menda že aprila 2013 finančni minister Uroš Čufer preko Stojana Nikoliča predstavil premierki Bratuškovi alternativnega kandidata. Ker je imel njegov kandidat kot sanator na Hrvaškem trimesečni odpovedni rok, so ga čakali do letne skupščine konec avgusta 2013. No, tik preden bi moral priti, jim je dal košarico. In tako so tega avgusta dokapitalizirali Cimos, vsega, kar bi morali narediti, da bi sanacija uspela, tj. konsolidirati vodstvo (del uprave je odstopil), resno zagnati program prestruktiriranja, pa niso naredili. S tem so zapravili enkratno možnost, ki jo po pravilih o državni pomoči daje Evropska unija. Čufer in Bratuškova sta zasolirala, tako kot sta vedno počela, pa naj je šlo za sanacijo bank, odprodajo podjetij ali Mercator. Za hrbtom lastne vlade in koalicijskih partnerjev.
V igro za hip vstopi Isajlovič
Ker njihovega kandidata ni bilo, so se spet spomnili na Marka Goloba. Stojan Nikolič, tedanji član nadzornega sveta Cimosa, pokliče Draga Isajloviča, češ: " ... Reči Marku, če bi ponovno kandidiral."
Ne vem, zakaj je klical Isajloviča. Imel je mojo številko. Je mislil, da bom skočil, če mi bo Isajlovič to zaukazal? No, Isajlovič ga je nekam poslal. Pa moja reakcija? Raje ne povem.
Pol leta se ni nič zgodilo, potem pa me konec februarja 2014 ponovno pokliče kolega iz firme: " ... Nujno, glavni risk manager BMW-ja je dal Cimos na rdečo listo! To pomeni ne samo, da velja zapora za nove posle kot dosedaj, temveč da se bo začel prenos obstoječih poslov. Ti poznaš ljudi iz vlade, naj hitro kaj ukrenejo. Ko bodo pogodbe sklenjene z novimi dobavitelji, bo prepozno."
Takoj sem poklical Janka Vebra, ki je bil takrat predsednik Državnega zbora in ga prosil, da mi uredi sestanek z Metodom Dragonjo, ki je bil takrat minister za gospodarstvo. Čez uro in pol sva že sedela skupaj v eni od pisarn Državnega zbora. Z Metodom Dragonjo sem se ponovno srečal po malo manj kot dvajsetih letih. Moram reči, da je bil on eden od tistih državnih funkcionarjev, ki sem jih nekoč najbolj spoštoval. Če bi rekel občudoval, ne bi nič pretiraval. Spomnim se ga, ko sem k njemu kot gospodarskemu ministru hodil še kot mlad podpredsednik Fotone. Vedno pripravljen, vse je razumel brez potrebe po dolgem razlaganju, brez odvečnih besed, vedno operativen, vedno brezhibno dostojen. Ter nečloveško delaven. V službo je prihajal pred vratarjem, pred šesto zjutraj, odhajal po deseti uri zvečer. Bil sem prav vesel, da sem ga ponovno srečal. Bil je stari Dragonja, samo nekaj je bilo drugače, tiste energije, skoraj predrzne odločnosti, tako nenavadne za državne funkcionarje, ki sem jo pomnil, ni bilo več.
"Minister, ura je pet čez dvanajsto, imamo dva največ tri tedne časa, da ustavimo prenos poslov. Predlagam, da greste do BMW-ja z detajlnim planom in časovnico ukrepov in preprečite prenos. Ko bodo stekla pogajanja z alternativnimi dobavitelji, bo prepozno. Potem boste potrebovali leta, da boste spet pridobili posle, da o istem cenovnem nivoju niti ne govorimo."
"Ne moremo, skupščina je sklicana za čez dva meseca, vmes se ne da nič narediti."
"Minister, čez 2 meseca bo prepozno."
Ali gre za čas, dodatni dve desetletji, za kaj drugega? Metoda Dragonjo mi ni uspelo spraviti v hitro odločno akcijo.
Fenomenalna katastrofalna rešitev
Maja 2014 sta minister za finance in minister za gospodarstvo prišla do fenomenalne "rešitve": prisilne poravnave. Ideja je bila, da od dobaviteljev dobijo še 20 milijonov. Od tistih dobaviteljev, ki so že pet let financirali Cimos in sami komaj dihali na škrge. In zdaj bi jim pobrali še 20 milijonov! Ko so videli, da ne bo šlo, je bilo že prepozno. Škoda je bila že narejena. S prisilno poravnavo so Cimosu zaprli ali pa zelo otežili pridobivanje novih poslov. Šlo je za katastrofalno napako. Za stvar, ki jo narediš, ko popolnoma ignoriraš posebnosti industrije oziroma pravil in obnašanja, ki tam veljajo. Če bi se posvetovala z več osebami iz industrije, do tega verjetno ne bi prišlo. Možnosti sanacije Cimosa bi bile bistveno večje. Tako pa ne samo, da so še bolj potopili Cimos, so tudi do konca diskreditirali državo, ki je novembra 2012 dobaviteljem dala določene obljube. Danes slovenski državi nihče nič več ne verjame.
Ko se je to dogajalo, me je klical Borut Jamnik. Bil je ves razburjen zaradi prisilke. Jamniku lahko marsikaj očitam, ampak pri tej bedariji ga ni bilo zraven.
Mesec dni kasneje je znanec organiziral sestanek s članom uprave DUTB. Bil je dober konstruktiven sestanek. Pazljivo je poslušal in potem ponudil, če bi sodeloval pri sanaciji Cimosa. Ni me več zanimala uprava, mogoče nadzorni svet? Dal sem narediti pravno analizo in ta je povedala naslednje: o vsem ima zadnjo besedo prisilni upravitelj, ti pa kot član nadzornega sveta še vedno neomejeno odgovarjaš z vsem svojim premoženjem. Odloča prisilni upravitelj, ti pa odgovarjaš! Ne, hvala. Minili so časi, ko nisi imel več kaj izgubiti.
Časa za rešitev je zmanjkalo
Danes za Cimos ni več pet minut po dvanajsti, danes leta 2017 je ura pet zjutraj. Vse skupaj je že zelo pozno in zelo zavoženo. Američani so prisilko General Motors izpeljali v približno sedmih tednih in rešili podjetje, potem pa s prodajo delnic solidno zaslužili. Mi onaniramo na Cimosu že sedem let, pa ga še vedno nismo sanirali. Tudi ubiti ga nam ni uspelo, kar kaže na kvaliteto in trdoživost nekoč uspešnega podjetja in neverjetno lojalnost njegovih kupcev. Če bi takrat delovali tako, kot so v neoliberalni Ameriki, bi imel Cimos po takrat že dobljenih poslih danes verjetno med 700 in 800 milijoni evrov prometa, vreden pa bi bil več kot miljardo. Slovenija bi imela za 2% večji BDP, DUTB pa za nekaj sto milijonov manj naložb. Če je bila kje kakšna družba v Sloveniji, ki bi jo bilo smiselno takrat reševati, je bil to Cimos. Zelo zanimiv spekter izdelkov, močan razvojni položaj pri dobaviteljih, zaloga naročil za leta vnaprej. Pa še z EU verjetno ne bi imeli težav, ker je bilo na Cimos vezane preveč nemške in francoske industrije, zato nam ti državi ne bi delali težav. Potrebno bi bilo prestrukturirati, podaljšati kredite, stroškovno in organizacijsko optimizirati firmo in postaviti novo vodstvo. Niti ne bi šlo za kakšne zelo velike vložke svežega denarja. Bi rabili eksperte od zunaj? Kje pa! Že bivši Cimosovci, ki so se več kot izkazali na svojih delovnih mestih, bi bili dovolj. Če bi imeli še podporo vlade, bi za podjetjem stale tudi banke. Sanacija je bila vprašanje največ dveh let.
Rabite Marka Goloba? Ne! Moje kandidiranje, če ga gledam iz časovne distance, je bila napaka. Marko Golob je bil takrat (je še?) za del politike, tako na levici kot desnici, kot rdeča cunja za bika. Mogoče bi bilo bolje, da bi Cimos vodila oseba, ki bi bila sprejemljiva za širok spekter politike. Taka, ki bi lahko preživela tudi menjavo nazorsko različnih vlad.
"I tata bi sine."
Ste gledali znameniti srbski film Maratonci tečejo častni krog? Se spomnite tistega znamenitega stavka "I tata bi sine"? Nanj sem dobil asociacijo vsakič, ko sem govoril s kandidati za Cimosov plan B. Kot sklad Palladio bi dobili Cimos za stotisoč evrov, skupaj z odpisom terjatev, potem bo pa že kako? In če uspe, bomo milijonarji! Umazana podrobnost vseh teh idej je ta, da stvar ni tako enostavna. V avtomobilski industriji vsak nov posel pomeni nova velika vlaganja. V orodja, opremo in tehnologijo. V povprečju traja dve do tri leta, preden začnejo prihajati prilivi iz posla. Do takrat pa se samo vlaga. In to na veliko! To dejstvo so spregledali mnogi skladi tveganega kapitala, ki so pred krizo 2008 vlagali v avtomobilsko industrijo. Da relativno bogat denarni tok ni na voljo za razpolaganje, ampak da ga krvavo potrebuješ za razvoj podjetja. Da se iz podjetja ne da kar črpati denarja in da ni vseeno, s kakšnim finančnim vzvodjem posluješ. Veliko teh firm je ravno zaradi predhodnega izčrpavanja v krizi po 2008 propadlo.
Kaj to pomeni za Cimos? Recimo, da ste prevzeli to podjetje, postavili super šampionsko upravo, ki je takoj pridobila zaupanje kupcev in zagotovila velik obseg novih poslov. Kdaj se bo začelo izboljševati stanje podjetja? Iz naslova prihodkov šele čez tri leta, vmes pa samo zaradi nižanja stroškov in dezinvestiranja. Vmes boste morali vlagati v nove posle. In to na desetine milijonov. Zadnjih podatkov o poslovanju Cimosa ne poznam, vendar se bojim, da je realna številka večja od 50 milijonov. Še posebej, če upoštevamo, da se bo prodaja po obstoječih poslih verjetno polagoma zmanjševala. Vložek v Cimos torej ni stotisoč evrov, temveč mnogo mnogo več. Koliko firm pa poznate v Sloveniji, ki si lahko privoščijo 50 milijonov investicij poleg svojega posla? Se še spomnite britanskega reševanja Roverja? Tudi tam se je pojavil nacionalni konzorcij rešiteljev. Potonili so z Roverjem vred.
Rešitve so po mojem tri
Prva je, da Cimos prevzame finančno močan, ugleden koncern iz branže. Tuj. Ker takih domačih nimamo. Ker je celoten Cimos za slovenska podjetja prevelik. Na ta način bi pomirili kupce, zagotovili najhitrejše ponovno pridobivanje naročil in ohranili obseg proizvodnje. Navsezadnje, to je danes prioriteta. Slaba stran je, da so veliki koncerni nasproti malim (pa ne samo malim) državam neugoden pogajalski partner. Za Cimos ne bi dobili nič, verjetno bi morali še plačati. Tako kot plačujemo Revozu za vsako večje lansiranje proizvodnje novega modela. Veliki koncerni ne pridejo sami. Še posebno ne k tako diskreditirani državi, kot je Slovenija. Treba jih je povabiti. Na dovolj visoki ravni in na profesionalen kredibilen način.
Druga varianta je, da podjetje razkosamo in ga prodamo (saniramo) po delih. Velik del Cimosa je izven Slovenije. Npr. praktično celoten program turbopolnilnikov in livarski del. Zakaj bi s slovenskim davkoplačevalskim denarjem reševali delovna mesta v drugih državah? Z dezinvestiranjem bi finančno razbremenili matično firmo in jo spravili v okvir, ki je za domače okolje obvladljiv. Kako daleč bi šli, je odvisno od finančne moči in odločenosti privatnih partnerjev in države. Cimosa verjetno ne bi bilo več ali pa bi bil zelo zmanjšan. Ostala pa bi delavna mesta v Sloveniji. Verjetno v drugih poslovnih okvirih. Ta varianta zahteva najmanj anagažiranja države in je zato mogoče najbolj verjetna. Od velikega paradnega konja slovenske države bi ostalo bore malo, ampak v sili tudi hudič muhe žre.
Tretja varianta je vladna. Država prevzame reševanje Cimosa. Gre za najdražjo in najbolj tvegano rešitev, ki pa je, če bi država opravila svoje delo tako kot treba, na dolgi rok mogoče najcenejša. Se pa pojavlja tu resno vprašanje? Če država v sedmih letih, v štirih vladah, tako levih kot desnih, ni bila sposobna - ob bistveno lažjih pogojih! - opraviti svojega dela, zakaj bi ga zdaj? Nisem prepričan, da se Cerar, Počivalšek & Co. sploh v celoti zavedajo, o čem govorijo. Po drugi strani pa, če damo sto milijonov Revozu za lansiranje novega avtomobila vsako desetletje, zakaj ga pa za slovensko firmo s primerljivo dodano vrednostjo ne bi smeli?
Svoji na svojem goli in bosi
Reševanje Cimosa ne le nacionalna katastrofa. Je bistveno več od tega. Je simptom strateške bebavosti in operativne nesposobnosti slovenske države. Da zavoziš šampiona slovenske strojne industrije, je že dovolj hudo. Da pa pustiš propasti močan industrijsko-razvojni center na strateško pomembnem obrobju slovenskega nacionalnega ozemlja, je državna katastrofa. In s tem zreduciraš Primorce, resne, razvojno sposobne, vrhunske industrijske ljudi, na nivo natakarjev. In vi bi bili radi s tako razvojno politiko gospodar na svoji zemlji?
Slovenske vlade (da se razumemo, leve in desne) niso sposobne niti resne analize, kaj šele strateškega načrta. In tudi če bi resno strategijo imele, so preveč operativno nesposobne, da bi jo sploh izvedle!
Leta 2011 sediva s kolegom, izvršnim direktorjem AUKN na seji vlade.
"Se zavedaš, da od teh 17 ljudi, ki sedijo na seji vlade, sta bila samo dva, pogojno trije na trgu. Vse ostalo je režija.", pravi. Ministra France Križanič in Mitja Gaspari se "udarita" okoli neke makroekonomske teme. Pahor gleda, vidi se, da bi rad kaj naredil, posegel vmes, odločil. Ima voljo, ampak niti ne razume. Mislite, da je bilo pri Janši kaj drugače? Ali da Cerar, ki ni vodil pet ljudi v svojem življenju, sedaj operativno obvladuje vlado? Na najbolj zahtevnem operativnem mestu v državi.
Problem slovenskih vlad ni samo osebni, je sistemski. Smo majhen narod z mlado in neizkušeno administracijo. Naučiti se bomo morali, da ob ključnih razvojnih in strateških problemih države pozabimo na dnevne razprtije in da skupaj iščemo dolgoročne skupne točke. Vlada z državnim aparatom vred je premajhna, da bi lahko kvalitetno pokrivala vsa področja. Morala bo najti načine, da k analizi problemov in oblikovanju predlogov, v bistevno večji meri kot sedaj, vključuje strokovno javnost. Sposoben, vztrajen, trdoživ in marljiv slovenski narod bo moral počasi postaviti pod vprašaj ves svoj politični razred in način delovanja svoje države. Ker če ne bo, potem v turbulentnih časih, ki čakajo nas, Evropo in ves svet, ne bo preživel. Mogoče pa je, kaj jaz vem, prav tako. Saj veste, imamo tako oblast, kot si jo zaslužimo!
P.S.
Spomladi 2013 je vstopil v stik z mano investicijski sklad iz Švice. Bili so specializirani za srednje velike industrijske firme. Ponudili so, da z ekipo prevzamemo Cimos. V kupnino in posledična vlaganja so bili pripravljeni vložiti do 200 milijonov evrov. Nagrada za ekipo, poleg normalne plače seveda, je bila 17% kapitalskega dobička. Začetna ponudba. Termin za sestanek v Zürichu je bil že dogovorjen. Z Danilom (Danilo Grašič, op. uredn.) premlevava ponudbo ob jutranji kavi. "Vzemi, zaslužili boste par milijonov vsak, pa še ljudje v Cimosu bodo imeli delo", je dejal. "Kaj pa vem", sem odgovoril: "Če vzamem, bom diskreditiral, pljunil na vse, za kar sem se zavzemal. Saj je vlada zatrdila, da bo podprla sanacijo. Cimos bo ostal slovenski."
Sestanek sem odpovedal. Če bi vedel, kaj se bo zgodilo, ga ne bi.