Vstopimo najprej v mesto. Mesto je prostor sredi ozemlja, katerega naloga je, da nam poveže razpršeno pokrajino. Stolpnice v njem nam zgradijo razgled, ki pokrajino združi. Stolpnica v mestu dnevno manifestira združevanje, predvsem pa ultra razvoj. Vlagatelju mehanično množi njegov bazični tloris, z vsakim nadstropjem mu goni kapitalski vložek. Čim višje, še višje, čim hitreje in seveda čim ceneje! Stolpnica tako vsebuje kapitalistično vzorčenje najvišje stopnje. Kljub mehanični repeticiji si industrializacije stolpnic nihče ne želi, še najbolj zanikrn vlagatelj ne. Od nje zahteva, da je vsaj posebna. Stolpnica tako usklajuje dominantno vertikalo in formo. S tem si določa tudi vrednost. Je eden najkompleksnejših reprezentov modernosti. Kljub kapitalski patologiji nas vsaka stolpnica opremi s svojo sekularno zavestjo o človeški zmoglivosti.

Zmogljivost je lahko lepa, lahko pa ni!

Sekularne arhitekture se vzpenjajo čez sakralne. Asociativni prevrat in asociativne ostrine. Ubogi tisti, ki jim ekonomska učinkovitost narekuje svet oblik. Osrednja naloga stolpnice je vase naseliti s čim manj stroškov čim več vsebin. Ne pozabimo, vsebina današnjega teksta je osrediščena okrog dveh umetniških konceptualizacij stolpnic. Prijazno priporočilo: Najboljši hollywoodski film po mojem izboru je Fountainhead (Izvir), v katerem igra osrednjo vlogo Gary Cooper. Protagonist je modernistični arhitekt, ki se heroično spopade s kapitalskim gnusom. Samo arhitekti velikani so lahko globoko pretresljivi s svojo etično držo. In že se nahajamo v neposredni bližini dveh konceptov stolpnic, ki sta nastali iz umetniških pobud v prvi polovici XX. stoletja. Oba koncepta sta izoblikovala tudi mene. Na eni strani sta to Malevičeva Arhitektona Gota in Gota 2-a, na drugi pa Černigojeva stolpnica Teater Masse.

Malevičevi metropolitanski arhitektoni naj bi bili nefunkcionalne stolpnice, ki nimajo ne oken in ne vrat, skozi katere bi lahko vstopili. Zgrajene in umeščene naj bi bile v prospekt funkcionalnih stolpnic. Arhitektone razumem kot najvišjo stopnjo čezčloveškega projeciranja v kozmični red in smisel. Ravno Malevičevi arhitektoni so me s svojo navidezno nesmiselnostjo najbolj opredelili. Zapeli so mi visoko pesem o anarhiji. Stali naj bi ob boku s funkcionalnimi stolpnicam, poleg tega pa naj bi bili podobnih dimenzij. Stali bi kot monumeti, kot sekularni pričevalci. V njih ne bi nihče živel. Naj ponovim: Samo bili bi! Navpični tranzit.

Drugi koncept umetniških stolpnic pa je načrt za vertikalno gledališče Teater Masse konstruktivista Avgusta Černigoja. To je "gledališče stolpnica". Podobne arhitekturne konceptualizacije sploh ne poznamo niti v svetovnem merilu. Černigoj je stolpnico zasnoval kot ogromen volumen, v celoti namenjen gledališki umetnosti. Teater Masse bi lahko bil hipotetično zgrajen v Trstu, v istem času paralelno s Šubičevo stolpnico Nebotičnik. Glede na dimenzije Teatra Masse in množico dvatisočih gledalcev, ki naj bi vstopili v gledališče, je več kot očitno, da bi se predstave v takšnem volumnu lahko uprizarjale le s pogledom navzgor.

Mišljenje o prvih volumnih stolpnic v Trstu in Ljubljani je neposredno povezano s konstruktivistom Avgustom Černigojem (1898-1985) in arhitektom Vladimirjem Šubicem (1894-1946). Prvi dokumenti, ki dokazujejo arhitekturno mišljenje o stolpnicah v Trstu in Ljubljani, datirajo v začetek dvajsetih let. Po pričevanju statika Stanka Dimnika, Šubičevega sodelavca, je Šubic začel o stolpnicah razmišljati že zelo zgodaj, v času svojega službovanja na Tehnični srednji šoli v Ljubljani leta 1922. Po pričevanju Dimnika naj bi bil Šubičev premislek o stolpnicah povezan s takratnim senzacionalnim javnim natečajem za stolpnico Chicago Tribune. Dokumentov, razen oralenga vira, o Šubičevem razmišljanju o stolpnicah v tistem času zaenkrat še nimamo.

Prvi, ponavljam, prvi, obstoječi dokument o stolpnici na Slovenskem je arhitekturna študija prof. Avgusta Černigoja. Dvajsetnadstropna stolpnica je bila sestavni del razgibanega bloka ter garažnega kompleksa. Černigoj je načrtoval stolpnico leta 1924, ko se je vrnil v Ljubljano iz weimarskega Bauhausa in se začasno zaposlil na Srednji tehnični šoli na Aškerčevi cesti v Ljubljani. Arhitekt Bogo Zupančič je zapisal v svoji knjigi Ljubljanski nebotičnik - denar in arhitektura: "Čeprav je o slovenskem konstruktivizmu in obdobju avantgard veliko napisanega, pa nihče od  avtorjev ne omenja tega, da sta, sicer v kratkem obdobju, na isti šoli poučevala dva v nebo zazrta umetnika. Malo verjetno je, da sta imela stike in se pogovarjala o visokih stavbah, glede na družbeni položaj obeh in stilsko opredelitev tako enega kot drugega."

Nedvomno je bil Šubic seznanjen s Černigojevim konstruktivizmom, ki je bil leta 1924 razstavljen na Tehnični šoli na prvi konstruktivistični razstavi v telovadnici šole. Če so kritiki prvi študiji iz leta 1924 očitali vpliv futurizma, konceptualizacije druge arhitekturne študije ni bilo več mogoče primerjati s katerokoli drugo arhitekturo. Prof. Avgust Černigoj je zgradil veličasten, avtentičen original. Dr. Peter Krečič opiše vmestitev gledališča v prostor tako, da je gledališče s svojo vertikalo postavljeno na izteku avenijske poteze: "Očišče arhitekturne študije je Černigoj dvignil visoko nad gledališčem, v ostri perspektivični skrajšavi in s pogledom od vrha navzdol, dobesedno na množico. Z vkomponirano konstrukcijo, s steklenim trakom, ki poteče iz stene na streho, s povišanimi elementi, ki se podalšujejo navzven v polkroglo in pridanim tekočim neonskim napisom": ekvilibrio (hipoteza)!

Ekvilibrio med izrazom in izraženim! Jedrno območje. Proti nedostojni povprečnosti. Konstruktivizem ne manifestira le optimalne projekcije, ni le znak nove umetnosti, temveč je, pozor: novi vek, nova era!

Vstopamo v finale mojega premisleka: Tako leva konstruktivistična fronta kot Bauhaus sta s svojo optimalno projekcijo hotela konstruirati bodočnost, ne pa biti dedič preteklosti. Zavračala je držo, da bi postala naslednik česarkoli. Hotela je prelomiti kontinuacijo tisočletij s pomočjo etične naravnanosti. Med futuristično anarhijo in zaumno željo po zvezdni pomenski razsežnosti, ki bi se lahko materializirala zaradi svoje kompleksnosti šele v globoki bodočnosti, so konstruktivisti z vizijo tehnološe konstrukcije in etične družbene zahteve hoteli zgraditi planetu najbližjo bodočnost.

Smo v finalu finala, smo v absolutnem zdaj: Tisto, kar omogoča stolpnico, izhaja iz najtemnejših človeških pobud, iz najodurnješih človeških investicijskih ostudnosti, rezultira pa v veličastni lepoti. Manhattan, Manhattan!