Iz vladnega mnenja (vir) je povsem jasno, da so predstavniki ministrstva za kulturo argumente medijske stroke, s katerimi so v preteklih tednih in mesecih dobesedno raztrgali zadnje rešitve na področju obveznega predvajanja slovenske glasbe v radijskih in televizijskih programih (t.i. glasbene kvote), enostavno preslišali oziroma si pred njimi zatisnili ušesa. In kar je najhuje, takšni aroganci, manipulacijam in sprenevedanjem pod vodstvom resornega ministra Toneta Peršaka so na zadnji seji nasedli tudi ostali ministri Cerarjeve vlade. Toliko o tem, da številni profesorji, ki sedijo v aktualni vladi, sprejemajo strokovne odločitve ali vsaj znajo prisluhniti strokovnim argumentom, ki jih po novem podajajo tudi državni oziroma javni organi. Spomnimo, Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (AKOS) je morala zaradi trenutne zmede na medijskem področju in zaradi tega, ker sploh ne more izvajati nadzora nad novo glasbeno kvoto, nedavno celo organizirati posvet o izvajanju kvote slovenske glasbe v radijskih in televizijskih programih ... Da se ne bi preveč ponavljali – za portal+ so novo kvotno ureditev namreč komentirali že številni medijski strokovnjaki, uredniki, glasbeniki …, bomo v nadaljevanju "secirali" mnenje, s katerim Cerarjeva vlada zavrača navedbe za oceno ustavnosti glasbene kvote. In jo tako postavili na laž.

"Vlada kot ključni argument za ustavno dopustnost določb o deležih slovenske glasbe, ki so zapisane v 86. in 86.a členu ZMed, navaja, da je namen teh določb v uresničevanju zakonsko definiranega javnega interesa na področju medijev, ki med drugim obsega tudi ohranjanje slovenske nacionalne in kulturne identitete ter spodbujanje kulturne ustvarjalnosti na področju medijev, kamor sodi tudi glasba."

ODGOVOR: Radijske postaje so se že pred zadnjimi spremembami zakona o medijih, ki jih je s pomočjo glasbenega lobija izsilila bivša kulturna ministrica Julijana Bizjak Mlakar (Tone Peršak je bil njen državni sekretar), zavedale, da je treba podpirati slovensko glasbeno produkcijo. Po podatkih kolektivne organizacije IPF, ki je merila delež predvajane slovenske glasbe med 6. in 22. uro, so bile pred uveljavitvijo zadnjih zakonskih sprememb redke tiste radijske postaje, ki niso celotnega deleža slovenske glasbe dosegale v dnevnem času. Argument, da se je slovenska glasba vrtela zgolj ponoči, kar ponavljajo v vseh koalicijskih strankah, in da je bilo zaradi tega treba spremeniti ureditev, torej NE DRŽI.

"Vlada kot ključen argument za ustavno dopustnost določb o deležih slovenske glasbe, ki so zapisane v 86. in 86.a členu ZMed, navaja tudi zaščito slovenskega jezika kot temeljnega načela na področju medijev iz 5. člena ZMed."

ODGOVOR: Poleg argumenta, ki smo ga objavili že zgoraj, lahko zgolj še zapišemo, da skorajda vse slovenske radijske postaje svoje programe oddajajo v slovenskem jeziku. Za slovenski jezik na radijskih postajah ne skrbijo zgolj voditelji in novinarji, temveč tudi lektorji in fonetiki. Ali kot bi rekel urednik z Vala 202 Matej Praprotnik: "Ko po radiu poje Tinkara Kovač, je to skrb za slovenski jezik in kulturo. Ko po radiu govori Matej Praprotnik, pa se štoparica ustavi. Ne glede na to, da vlagam trud v jezik, lekturo, montažo, je radijski govor v luči takega zakona neznana temna snov in nepomemben delež programa, ki ga zares polni le glasba." In še to: v evidenci mlade slovenske glasbe, ki jo v skladu s spremenjenim zakonom o medijih vodijo na ministrstvu za kulturo, so številne skladbe v srbohrvaškem in angleškem jeziku, velika zagovornica oziroma lobistka glasbene kvote Tinkara Kovač (predsednica Sindikata glasbenikov Slovenije) pa je nedavno izdala album v italijanskem jeziku. Toliko o zaščiti slovenskega jezika.  

"Vlada izpostavlja, da predpisani deleži slovenske glasbe ne predstavljajo prekomernih oziroma nesorazmernih posegov v ustavno zagotovljene pravice medijev, saj je večinski oziroma znatnejši del glasbenega oddajnega časa (kar 80 odstotkov vse dnevno predvajane glasbe pri zasebnih radijskih in televizijskih programih) na voljo za tujo glasbo oziroma katerokoli glasbo po svobodni in avtonomni izbiri izdajatelja radijskega ali televizijskega programa."

ODGOVOR: Kot protiargument izpostavljamo konkreten in aktualen primer oziroma kar izjavo uredništva Televizije Slovenija. Verjamemo, da bo na tak način predstavnikom kulturnega ministrstva in ostalim ministrom Cerarjeve vlade lažje razumeti, na kakšen način nova glasbena kvota posega v ustavno zagotovljene pravice medijev. "Ob prenosu predizborov in finala Pesmi Evrovizije kvot zagotovo ne bo mogoče doseči (prav tako ne pri predvajanju tujih koncertov in festivalov) in bo potrebno najti ustrezno rešitev," opozarjajo na Televiziji Slovenija. Odgovorni urednik razvedrilnega programa TVS Mario Galunič pa dodaja: "V izjemnih primerih, ko gre za prenos mednarodnih prireditev, kot so npr. Pesem Evrovizije, otvoritev olimpijskih iger, Festival Sanremo, Evrovizijski mladi plesalci in ostali mednarodni dogodki, bi enostavno morala biti dovoljena izjema, če se bo zakonodajalec vseeno odločil za ohranitev glasbenih kvot za televizijske programe. Sicer lahko edini v Evropi pridemo v položaj, da ne moremo predvajati Pesmi Evrovizije, ne da bi kršili zakon."

"Predmetne določbe tudi v ničemer ne posegajo v svobodo oziroma avtonomijo glasbenih urednikov glede izbora posameznih slovenskih skladb, s katerimi zapolnijo predpisan delež slovenske glasbe. Predmetne določbe tudi ne vplivajo na t. i. govorni del programa oziroma na uredniško oblikovane programske vsebine, saj je doseženi delež slovenske glasbe odvisen le od obsega vse predvajane glasbe, in ne vsega oddajnega časa."

ODGOVOR: Pobudo Sindikata glasbenih urednikov Slovenije za oceno ustavnosti glasbene kvote je v delu avtonomije uredništev in svobode izražanja podprlo tudi Društvo novinarjev Slovenije. Kot so v svoji obrazložitvi pojasnili, se lahko radijski uredniki oziroma novinarji zaradi nove ureditve ob nekem izrednem dogodku, recimo v primeru prometne nesreče ali terorističnega napada, znajdejo celo v tako absurdni situaciji, da se morajo vprašati, kaj storiti prej: ali zavrteti slovensko skladbo, da izpolnijo kvoto, ker so tako pač nanesli zapleteni izračuni v posameznem od treh časovnih pasov, ali opraviti novinarsko dolžnost in upati, da jih nadzorni organ zaradi neizpolnjevanja kvote ne bo kaznoval.

France Prešeren kvote ne bi preživel

Pa še nekaj za boljše in lažje razumevanje. Na ministrstvu za kulturo neprestano poudarjajo, da gre v primeru glasbene kvote za "zgolj" 20 odstotkov glasbe, ki je določena kot slovenska, v preostalem delu pa naj bi bili glasbeni uredniki samostojni pri izbiri skladb. Vzemimo zato primer, ki ga bodo zagotovo razumeli tudi v vladi Mira Cerarja, predvsem pa pisatelj Tone Peršak: predstavljajmo si, da država določi s kvoto "samo" 20 odstotkov vsebine določene knjige. Kar pomeni, da je pisatelj v 80 odstotkih popolnoma samostojen, vsaka peta stran pa ima točno določeno vsebino, torej junake, njihovo starost, kraj dogodka, jezik … Gospod Peršak, bi se na koncu takšne knjige podpisali? Mislite, da bi bili dovolj samostojni pri svojem delu oziroma ustvarjanju, če bi imeli vpliv na 80 odstotkov romana? Kaj pa bi rekel veliki slovenski poet France Prešeren, če bi mu država določila "samo" tri vrstice ("zgolj" 20 odstotkov) obveznih vsebin v vsakem od njegovih sonetov?

Spoštovani ministrice in ministri Cerarjeve vlade, ali vas res ni nič sram, da tako brezglavo nasedate lažem predstavnikov ministrstva za kulturo?