Po poročanju Komiteja za zaščito novinarjev (CPJ - Committee to Protect Journalists) je turška vlada v letu 2016 zaprla največje število novinarjev v enem letu glede na primerjavo s katerokoli drugo državo na svetu. Vsaj 81 urednikov, producentov in novinarjev je v preteklem letu pristalo v zaporu! Po besedah turškega predstavnika tega komiteja Ozgürja Ögreta se Turčija sooča z razmerami, v katerih ne bo preživel noben medij. Po lanskem spodletelem državnem udaru, ko je vlada izvedla na desettisoče aretacij v vojaški in civilni sferi, s čemer naj bi želela vzpostaviti ponovni nadzor, so turški mediji postali tarče sistematičnega in neusmiljenega obračunavanja s strani aparata Recepa Tayyipa Erdogana. Izredno stanje po julijskem udaru je bilo po mnenju Ögreta zgolj izgovor za odstranjevanje vsakršne opozicije. Nekaj tednov po 15. juliju je bilo tako utišanih 183 medijev v državi z 80 milijonsko populacijo. Aretacije in represija nad novinarji so postali rutina, vendar pa so se pritiski na medije v Turčiji začeli že mnogo prej.

Verbalni delikt praznuje 91-letnico

Pravni temelj za brutalno obračunavanje s svobodo tiska se skriva v turškem kazenskem zakoniku iz leta 1926, ki vsebuje 299. člen, ta pa kaznuje žalitev državnega voditelja oziroma vodstva. Vsakdo, ki užali predsednika države, blati njegovo osebno čast, prestiž ali ponos s kritiko, je lahko obsojen na zaporno kazen do štirih let. Če je žalitev javna ali izvršena s strani medijev, se kazen lahko poveča za šestino. Poleg tega ima režim na voljo še 125. člen kazenskega zakonika, ki sankcionira tudi žalitev javnih uslužbencev, ki izvajajo svoje poklicne dolžnosti. Vendar velja poudariti, da se pred Erdoganovo vladavino na te člene v praksi niti ni sklicevalo. Šele med leti 2003 in 2014 (Erdoganova Stranka za pravičnost in razvoj, AKP, je osvojila oblast leta 2002) je bilo zaradi žaljenja vodilnega politika v državi obsojenih na zaporno kazen 63 novinarjev, medtem ko so med avgustom 2014 in marcem 2015 preiskave sprožili proti 236 posameznikom.

Da turška vlada niti slučajno noče imeti kritičnih medijev v državi, je postalo najbolj očitno v primeru vodilnega časopisnega dnevnika Zaman z naklado 1.2 milijona prodanih izvodov dnevno (2013). Po objavi člankov o masovnem korupcijskem škandalu decembra 2013, ki so očrnili Erdoganove družinske člane kot tudi njegov delovni kabinet, se je časopis znašel v osrčju sistematičnih obračunavanj s strani turške vlade. Zaman je bil eden redkih medijev v državi, ki so objavili podrobnosti preiskave, ki so povzročili zamenjavo štirih takratnih ministrov. Posledično je Erdogan časopis obtožil podpore prepovedanemu gibanju Gulen, ki naj bi se napajalo iz idej v Ameriki živečega muslimanskega intelektualca Fethullaha Gülena. Sledilo je strateško izvajanje pritiskov na uredniško vodstvo, zavračanje novinarskih akreditacij ter grožnje oglaševalcem. Rezultat je bila blokada časopisnega oglaševanja tako s strani državnih kot privatnih podjetij. Obenem je Erdoganovo "neodvisno" sodstvo do marca 2016 izdalo nič manj kot 323 sodnih pozivov novinarjem in drugim zaposlenim na časopisu Zaman. Poleg tega so sodišča izdala kar 500 sodnih ukazov, s katerimi so se preprečile objave določenih člankov in zgodb.

Naklada je padla za 99,6 odstotkov

Prodajna naklada časopisa Zaman se je zaradi tega skoraj prepolovila: še decembra 2013 je bilo prodanih 1.219.354 izvodov dnevno, decembra 2015 pa le še 693.695. Vendar tudi to vladi ni bilo dovolj: 4. marca 2016 so njeni uradniki na osnovi lažnih obtožb v celoti prevzeli to časopisno podjetje; antiteroristična enota policije je vstopila v pisarne in odstranila urednike in novinarje, čeprav za to sploh ni imela sodnega naloga. Zaman so potem po hitrem postopku prevzeli "pravi" kadri: uprava in uredništvo so bili zamenjani. Neusmiljen obračun s tem medijem pa je šel še dlje: Erdoganovi medijski likvidatorji so sprožili tudi posebno operacijo, in sicer brisanje časopisnega arhiva, ukinili so spletno stran in iz spletnega arhiva odstranili spletni arhiv člankov, objavljenih po letu 1986 (torej v zadnjih tridesetih letih). Danes tako javnosti niso več dostopne stare novice, ki so 8bile) kritične do vlade. Novo vodstvo časnika Zaman je odpustilo tudi 200 novinarjev in  kolumnistov. Podatek, ki je pomenljiv: po ukinitvi uredniške neodvisnosti je prodaja časopisa Zaman marca 2016 znašala le še 5.275 izvodov dnevno (!). To pomeni, da je v dveh letih in pol Erdoganove prisilne uprave dnevnik Zaman iz 1,2 milijona dnevne naklade padel na dobrih 5000 izvodov. Za 99,6 odstotkov torej! Naj ob tem dodamo še podatek, da je še danes zaprtih vsaj 60 nekdanjih uslužbencev časopisa Zaman.

Erdoganove ječe so polne novinarjev

Kritično stanje svobode medijev v Turčiji postane najbolj celostno razvidno in pomensko pregledno šele z objavami obsežnejših mednarodnih poročil, denimo stockholmskega Centra za svobodo (SCF - Stockholm Center for Freedom), ki je novoustanovljena nevladna organizacija, sestavljena iz skupine turških novinarjev, ki so bili prisiljeni pobegniti iz domovine in se naseliti na Švedskem. Po njihovem poročanju je tako marca 2017 - torej prav v teh dneh - v Turčiji zaprtih 200 novinarjev, med njmi tudi Deniz Yucel, novinar nemškega časnika Die Welt. Med zaprtimi novinarji jih 179 čaka na sojenje, večina pa jih sploh ne, ve česa so obsojeni. Obtožbe, ki bremenijo turške novinarje, so ponavadi identične: obtoženi so članstva v teroristični organizaciji, širjenja teroristične propagande, poskusa zamenjave obstoječe vlade in vohunjenja. Po pisanju SCF se je 85 % danes zaprtih novinarjev za zapahi znašlo po 15. juliju, obtožbe, ki jih bremenijo, pa so ponavadi uporabljene za utišanje medijev v vseh avtoritarnih režimih. Turška vlada namreč aretacije uporablja kot del kampanje sistematičnega ustrahovanja, da bi zatrla kritično poročanje, medijsko neodvisnost in utišala novinarje.

Zgodba časopisne hiše Zaman tako ni osamljena: vlada je prevzela tudi Today’s Zaman, Aksiyon, Cihan, Turkish Review, Irmak TV, Zaman Kurdish, Zaman Arabic ter spletne portale, ki objavljajo novice v kurdskem in arabskem jeziku. Prav tako je zasežen tretji največji medijski konglomerat Ipek Media Group s prevzemom dveh dnevnikov, dveh nacionalnih televizijskih mrež in radia. Po juliju 2016 so utišali tudi časopis Yarina Bakis, Yeni Hayat ter agencija Muhabir Ajans, ki je bila ustanovljena s strani novinarjev, ki so bili ilegalno odpuščeni s strani vlade.

Orwellovska Turčija

Danes je Turčija znana po največjem številu zaprtih novinarjev na svetu: več kot polovica zaprtih novinarjev po svetu namreč ždi prav v turških zaporih. Can Dündar, eden najbolj javno izpostavljenih in preganjanih turških novinarjev, ki je migriral v Evropo in je bil odgovorni urednik turškega časopisa Cumhuriyet do leta 2015, pravi, da tovrstnih strogih kršitev novinarskih svoboščin v Turčiji mediji niso doživljali niti v času vojaške diktature v 80. letih prejšnjega stoletja.

Medtem pa turška vlada ostro zanika vsakršno kritiko na temo medijske svobode v državi. Trdi, da ni novinarjev, ki bi bili v državi zaprti zaradi novinarskega dela, temveč da so zaprti le "teroritsti in kriminalci". Besede novinarjev in dosedanja praksa seveda popolnoma demantirajo trditve Erdoganovega režima: danes je vsakdo v Turčiji lahko aretiran v vsakem trenutku, v državi pa ni ostalo več veliko neodvisnih medijev, ki bi branili svobodno in demokratično državo ter raziskovali občutljive teme. "Po Orwellu svoboda pomeni pravico povedati ljudem tisto, česar nočejo slišati", je marca 2015 ob podelitvi nagrade za življenjsko delo Fundacije Nieman na Harvardu dejal Hasan Cemal, starosta turškega novinarstva.

Ariana Ferfila je zaključila raziskovalni magisterij Mednarodnih razvojnih študij na Univerzi v Amsterdamu, raziskovalne veščine je kasneje izpopolnjevala s prakso na Nizozemskem in v Grčiji. Trenutno živi v Atenah in si prizadeva zagnati dva neodvisna raziskovalna projekta.