Komentar

Pravljica za vikend: Ali je IKEA socialistično podjetje?

Verjetno je veliko bralcev zastriglo z ušesi že samo ob naslovu, a preden odgovorimo na vprašanje, najprej nekaj podatkov o tgovski mreži IKEA. Leta 1943, torej sredi II. svetovne vojne, jo je na nevtralnem Švedskem ustanovil Ingvar Kamprad, ki bo ravno te dni bo dopolnil 91 let. 

24.03.2017 19:29
Piše: Bine Kordež
Ključne besede:   IKEA   Švedska   certifikati   Ingvar Kamprad   Slovenija   lastništvo   socializem

Foto: arhiv portal+

Dejansko se pokaže, da je za dolgoročno in stabilno lastništvo firme bolje, da je ta v rokah enega posameznika (ali države, družbe), kot pa razdelitev med ljudi, čeprav bi bilo z vidika pravičnosti slednje bolj upravičeno. 

Njegova IKEA je v sedemdesetih letih zrasla v eno največjih in najbolj prepoznavnih trgovskih družb na svetu; blagovna znamka IKEA se uvršča med najbolj znane in vredne svetovne blagovne znamke. Zaposlujejo 155.000 ljudi in letno prodajo preko 30 milijard evrov predvsem pohištva in ostale opreme za dom. Vsa ta leta njeno poslovanje zaznamuje stalna rast in samo v zadnjih desetih letih so podvojili obseg prihodkov iz prodaje, s 328 trgovskimi centri pa so prisotni na vseh celinah. V letu 2015 so imeli 4,3 milijarde evrov celotnega dobička, kar je nekoliko več kot vsa slovenska podjetja z dobičkom. Ker so bili večkrat omenjeni kot podjetje, ki se izogiba davkom in prenaša premoženje v davčne oaze, so posebej izpostavili, da so plačali 822 milijonov davka na dobiček, skupaj z vsemi ostalimi taksami in lokalnimi davki celo preko 1,5 milijarde evrov. Efektivna davčna stopnja je bila torej 19 %, torej precej (skoraj še enkrat toliko) več kot v Sloveniji, ko so podjetja na dobiček v povprečju plačala le 11,3 % davka (četrtina družb zaradi velikih davčnih olajšav skoraj nič).

 

Glede na te rezultate bi bila tržna vrednost družbe IKEA mogoče okoli 40 milijard evrov, torej bržkone več kot je skupaj vredno celotno slovensko gospodarstvo. Pred spremembami lastništva v osemdesetih letih je bil edini lastnik družbe prvotni ustanovitelj Kamprad. Verjetno je bil že takrat v dilemi, kaj naj z družbo naredi, kakšna bo njena usoda, ko njega več ne bo, ko je ne bo več mogel braniti pred finančnimi trgi in njihovimi idejami. Iskal je lastniško obliko, ki bi preživela tudi njega. Mogoče je tehtal tudi idejo, ki smo jo preiskusili v Sloveniji.

 

 

Slovenska verzija skandinavske lastnine

 

Za trenutek si namreč predstavljajmo, da bi se gospod Kamprad preselil v Slovenijo. Tako bi se skupno premoženje vseh državljanov Slovenije, ki bi ga potencialno ocenili na približno 150 milijard evrov, statistično povečalo skoraj za četrtino. Seveda bi s tem kar naenkrat postali tudi ena najbolj razslojenih držav. Vemo, da so razlike med prejemki in premoženjem ljudi v Sloveniji med najmanjšimi na svetu. Z upoštevanjem premoženja gospoda Kamprada pa bi kar naenkrat imela samo tisočinka državljanov kar petino vsega premoženja. To je primerljivo s porazdelitvijo premoženja na primer v Združenih državah Amerike, kjer so razlike med premoženjem ljudi med največjimi. Statistično bi se torej slika neenakosti močno poslabšala, čeprav se premoženje ostalih državljanov ne bi nič spremenilo.

 

Denimo, da bi gospoda Kamprada to povečanje neenakosti med prebivalstvom motilo (kot vseh ostale Slovence) in odločil bi se, da svoje premoženje razdeli med vse Slovence. Da ne bi bilo razlik, bi ga razdelil kar vsem enako, vsakemu državljanu 20.000 evrov ne glede na starost posameznika, kar smo kot kriterij upoštevali pri razdelitvi nekdanjega družbenega premoženja. Vsak državljan bi torej dobil lastniško upravičenje (delnice) v družbi IKEA. Gre torej za nekaj podobnega kot je bila razdelitev družbenega premoženja v letih 1993-1995 v obliki certifikatov. Seveda pa imamo v tem primeru samo eno družbo, predvsem pa je vrednost družbe (te naložbe posameznika) precej bolj znana kot so bila znane vrednosti lastniških upravičenj, ki smo jih državljani preko certifikatov dobili daljnega leta 1995.

 

 

Privatizacija po slovensko

 

Nadaljujmo zgodbo (pravljico) naprej. S takšno prerazporeditvijo bi kar naenkrat postali premoženjsko izjemno enaka družba. Nekaj takšnega, kar je trenutno pogosto mogoče slišati kot največje mogoče blagostanje. In kaj bi se verjetno zgodilo s tem premoženjem ljudi v naslednjih desetih, dvajsetih letih? Tu je podobnost te zgodbice z dejanskim dogajanjem v slovenski zgodovini verjetno že večja. Ljudje bi prejeto darilo, tj. delnice družbe IKEA, postopno prodali. Ko se nekdo z minimalno plačo ali celo zgolj s socialno podporo prebija iz meseca v mesec, vsekakor ne bo gledal nekega razpoložljivega premoženja dvajsetih tisoč evrov, temveč ga bo postopno trošil. Poleg premoženjsko najšibkejših, ki bi se jim z razdelitvijo bistveno izboljšalo gmotno stanje, tudi večina ostalih državljanov slej ko prej pride v situacijo, ko zamenja avto, opremlja stanovanje ali pa ima celo kake večje načrte z nakupom hiše ali vikenda. Verjetno bi le malo ljudi to premoženje držalo kot neko (dodatno) rezervo za stara leta ali svoje otroke, ter s tem ostalo dolgoročni lastnik. Objektivno gledano je dolgoročni lastnik praviloma nekdo, ki so mu ta sredstva nekakšen presežek premoženja, sredstva, ki jih tekoče ne potrebuje oziroma mu za pokrivanje stroškov dnevnega življenja zadoščajo sprotni zaslužki.

 

S precej veliko verjetnostjo lahko zapišemo, da čez deset, dvajset let Slovenci prav veliko lastniškega deleža v družbi IKEA ne bi imeli več. Pokupili bi ga v glavnem ljudje s presežki premoženja, ki jih v Sloveniji prav veliko ni. Prav tako tudi ne bi bilo nakupov s posojilnimi viri, ker posojila seveda nihče ne bi več dobil, pa tudi ne upal najeti. Seveda pa bi državljani Slovenije v tem času nekaj bolje živeli, marsikdo bi izboljšal vozni park, zrastel pa bi tudi kak dodatni prizidek, mogoče celo vikend, in tudi za nakup stanovanja bi se kdo hitreje odločil.

 

 

Kako smo zapravili podarjeno premoženje

 

Takšna hipotetična zgodba, ki se seveda ne bo zgodila, odpira kar nekaj razmislekov. Marsikdo bo v njej našel precej podobnosti z dogajanji v Sloveniji v preteklih dvajsetih letih. Državljani so pred dvajsetimi leti brezplačno dobili v roke sicer precej manjše premoženje kot omenjenih 20.000 evrov delnic družbe IKEA. Tržna vrednost slovenskega gospodarstva leta 1995 ni bila veliko večja od današnjih 5 milijard evrov. Ne da bi bilo gospodarstvo v tako slabem stanju, preprosto ni bilo kupcev, ki bi jih naložbe zanimale. Tveganja so bila prevelika, odprtih dilem o prihodnem razvoju še več, na voljo pa tudi ni bilo veliko denarja. Seveda pa je z rastjo, umiritvijo razmer, vse večjim optimizmom ter tudi konjunkturo v svetu, vrednost slovenskih podjetij postopno rasla in se pred nastopom krize gibala že na podobni višini kot danes govorimo za IKEO. Kriza je sicer pomemben del vrednosti "odnesla", a  na osnovi rezultatov poslovanja gospodarskih družb zadnjih let bi ga ponovno lahko ocenili na vsaj 40 milijard evrov. Toda kot rečeno, ljudje niso čakali s svojimi deleži, temveč so v prvi primerni priliki ali potrebi ta lastniška upravičenja prodali in večinoma prelili v tekočo potrošnjo. Podjetja pa so kupili tujci, deloma pa tudi domači podjetniki, predvsem bivša vodstva, ki so vanje verjela, seveda pa so imeli tudi bistveno večje možnosti. Podjetja so poznali, cene so bili ugodne in dosegljive, večkrat pa so uporabili tudi kako sporno prakso financiranja nakupa s premoženjem same družbe in prepričevanjem zaposlenih k prodaji. To seveda velja za odkupe na začetku drugega privatizacijskega vala (nekje do leta 2002-2004), ko je bila tudi prodana večina predvsem manjših podjetij. V kasnejših letih je bilo prodanih samo še nekaj družb, a večjih, bolj odmevnih, po praviloma previsokih cenah. Te transakcije so potem (negativno) zaznamovale celotni privatizacijski proces.

 

Kakršnikoli so bili že vzgibi za prodaje - dejstvo je, da so bili državljani Slovenije v začetku devetdesetih let pretežni lastniki naših podjetij, a so to postopno prodali. Nekateri poceni, nekateri pa tudi dokaj ugodno. Ne glede na to, pa se ljudje danes sprašujejo, kdo jim je to nekdanje družbeno premoženje ukradel in zakaj ga moramo prodajati tujcem. Prodali smo ga dejansko s prvo prodajo delnic, ostalo pa so samo še nadaljnje prodaje med investitorji, seveda večinoma tujci, ker domačega presežnega premoženja ni na razpolago.

 

 

Kaj pomeni biti odgovoren lastnik

 

A vrnimo se nazaj k naši IKEA zgodbi, za katero lahko zaključimo, da bi v primeru sicer poštene razdelitve med vse državljane končala podobno kot slovensko gospodarstvo - v rokah tujcev in ožjega kroga ljudi, državljani pa bi si nekoliko povečali svoje premoženjsko stanje ali začasno izboljšali življenjski standard. Zato predpostavimo, da bi bil v naši zgodbi Kamprad bolj pogolten in lastništva ne bi razdelil med vse državljane Slovenije. Imeli bi sicer močno statistično razslojenost in razmere bi verjetno ocenili kot nepravično družbo, saj bi samo ena oseba imela kar petino premoženja celotnega prebivalstva. Vendar gledano realno, premoženje in dohodki tako bogatega posameznika ne funkcionirajo bistveno drugače kot je funkcioniralo nekdanje družbeno premoženje – le da je bolje upravljano. Premoženje je res njegovo in dobički tudi, a Kamprad tudi če bi bil zelo razsipniški (pa ni, menda se je dolga leta vozil s starim volvom) ne more porabiti niti delčka tega. Ustvarjene presežke v celoti vrača nazaj v družbo IKEA, ki raste, se razvija, zaposluje in gradi. Čeprav je v lasti le enega človeka, je njena perspektiva bistveno večja v takšni lastniški strukturi, kot če bi jo po načelu pravičnosti razdelili med vse državljane, ki bi svoje deleže, kot smo v preteklosti že videli, skozi leta prodali.

 

Tega se je dobro zavedal tudi gospod Kamprad. Zato je leta 1980 naredil nekaj drugega. Lastništvo je prenesel na posebni sklad INGKA Foundation, ki upravlja družbo popolnoma samostojno, tudi neodvisno od družine Kamprad, zaslužke pa v celoti puščajo v podjetju. S tem je ustanovitelj zagotovil neodvisnost in dolgoživost svojega "otroka" ter preprečil razdrobljenost lastništva, do katere bi prišlo v primeru kotacije na borzi ali sprememb v družini. Seveda si je družina Kamprad nekaj premoženja že dala na stran in s 3 milijardami se še vedno uvršča med 500 najbogatejših zemljanov. Če bi zadržal IKEO, bi bil sicer med prvimi desetimi, a verjetno bi si samo povečal skrbi, tako pa je z odločitvijo o prenosu premoženja na sklad zagotovil trajni obstoj in razvoj družbe IKEA. Lastništvo se sicer vodi kot privatno – a kakšna je pravzaprav razlika v funkcioniranju in pomenu za široke množice med tako lastniško koncipirano družbo in družbenim premoženjem (razen da je bolje upravljano in učinkovitejše)?

 

 

Socializem na skandinavski način

 

S takšno lastniško spremembo v IKEI je dejansko naredil nekakšno socialistično (družbeno) podjetje v lasti vseh in nikogar. Skrbno postavljen nadzorni svet izbira upravo, ki vodi poslovanje v dobro družbe. Vse, kar ustvari, se vanjo tudi vrača. Podjetje deluje kot zaokrožen poslovni sistem, v katerega ne more nihče poseči in ki bo čez deset let mogoče dajalo delo že 250 tisoč ljudem. Ali ob tem štejemo, da ima Kamprad teh 40 milijard ali ne, sploh ni pomembno. In vsekakor je za obstoj in delovanje družbe to bolje, kot da bi v imenu pravičnosti premoženje razdelili.

 

Dejansko se (posebno v takih primerih) pokaže, da je za dolgoročno in stabilno lastništvo firme bolje, da je ta v rokah enega posameznika (ali države, družbe), kot pa razdelitev med ljudi, čeprav bi bilo z vidika pravičnosti slednje bolj upravičeno. Zaradi omejenih sredstev večina ljudi preprosto ne bo pripravljena držati del svojega premoženja kot vložek v podjetjih (razen če prodaja ne bi bila dovoljena). V takšnem primeru tudi pritoževanje čez dejstvo, da ima samo ena oseba tako veliko premoženje, nekoliko izgubi svojo ost. Milijardna premoženja pač nimajo večjega vpliva na življenje takšnega lastnika in dejansko ta lastnina funkcionira kot neka družbena ali državna lastnina. Največje razlike so v bistvu med ljudmi, ki morajo živeti z nekaj sto evri, in tistimi, ki jih mesečno zaslužijo nekaj tisoč. V načinu življenja močno odstopa tudi nekdo, ki ima milijon evrov - tisti z milijardami pa ta denar tako puščajo v podjetjih in ta podjetja s stališča lastnine delujejo podobno kot družbena ali državna.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
16
Afera "sirski frizer": Ni res, da je edina prava pot pravna pot!
6
21.11.2017 22:45
Pot za uresničitev kakršnekoli ideje, za katero nosilec meni, da je boljša, lepša ali pravičnejša za našo skupnost, pri nas ni ... Več.
Piše: Miha Burger
Rajski dokumenti kot izgovor za medijski teror nad Ivanom Simičem
12
20.11.2017 19:54
Pred dvema tednoma so mi v časopisu Delo brezplačno namenili celostranski oglas, pet dni kasneje pa še enega. Glede na visoke ... Več.
Piše: Ivan Simič
Naše travme so proizvod kozmičnega morja
3
19.11.2017 00:38
Umetnost je umetnost zgolj v odnosu do sorodnega. Do sorodnega tistega, ki te gleda. Druga inteligenca umetnosti ni sposobna ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Sočustovanje z azilanti je plemenito, pozivanje k nespoštovanju pravne države pa nezakonito
20
18.11.2017 00:30
Premier Miro Cerar se je v primeru sirskega azilanta Ahmada Š. ponovno pokazal kot šibka in labilna osebnost, ki svoje mnenje ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O slabostih državnega lastništva: prodaja ni vedno edina rešitev
6
16.11.2017 00:02
Državno lastništvo ima nedvomno precej slabosti in omejitev, tako zaradi pogosto večje rigidnosti uprav, premajhnega nadzora ter ... Več.
Piše: Bine Kordež
Plečnikov stadion, idealen muzej na prostem za kipe Kardelja, Kidriča, Mačka in ostalih revolucionarjev
11
14.11.2017 23:55
Naš britanski kolumnist Keith Miles se je tokrat pozabaval z vprašanjem spomenikov, ki jih v naših krajih ne manjka, sploh ... Več.
Piše: Keith Miles
Ali je visoka volilna abstinenca razlog ali cilj utrujenih političnih elit?
17
14.11.2017 11:56
Problem naše države se na prvi pogled odraža v sicer enostavnem dejstvu: država (javni sektor), kljub dobremu stanju v ... Več.
Piše: Bojan Dobovšek
Romantični pesniki so peli pesem planetarni skupnosti, pristali pa v nacionalni književnosti
2
11.11.2017 23:59
S stilno formacijo romantika se je začelo vse spreminjati. Z romantičnim prostranstvom se je zgradila tudi naša modernost, ki jo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Pismo iz emigracije: Zakaj letos ne bom volil predsednika republike?
16
10.11.2017 22:59
V nedeljo bomo dobili predsednika republike za naslednjih pet let. Ne bomo pa dobili spremembe. Do konca mandata, torej čez pet ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Leta 2012 sem volil Pahorja, da bi se znebili Türka, letos pa ...
4
10.11.2017 19:10
Borut Pahor položaj predsednika republike razume kot položaj povezovalca, ki ima pogosto drugačno mnenje kot sogovorniki, vendar ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Predsedniške dileme Marjana Šarca: Strici mu niso povedali
8
06.11.2017 23:15
Vzpodbuda za ta prispevek je nastala tisti hip, ko je Marjan Šarec, župan Kamnika in predsedniški kandidat, na predvolilnem ... Več.
Piše: Miha Burger
Artaudovo kruto gledališče v zahodni civilizaciji, ki je že zdavnaj izgubila stik z metafiziko
4
04.11.2017 22:31
Osrednji napor Antonina Artaudaje bil usmerjen v to, da gledališče odmakne od literature. Zahteval je povratek gledališča h ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Sekretar Rex in slovensko-hrvaška arbitraža: Sedem napak in sedem rešitev
19
03.11.2017 16:45
Če je mogoče verjeti Siolovi spletni strani, jeHrvaškiuspelo na svojo stran (v slovensko-hrvaškem sporu) zvabiti tudi ameriškega ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Ali Cerarjeva ministrica Maja Makovec Brenčič ve, da Slovenija za financiranje znanosti nameni najmanj v Evropi?!
6
02.11.2017 22:59
Zapis o katastrofalnem stanju na področju financiranja znanosti v Sloveniji nastaja na večer obeleževanja častitiljive obletnice ... Več.
Piše: Gregor Kos
Zločin brez kazni, 2. del: Počiva jezero v tihoti ... na dnu pa spijo okostnjaki
24
01.11.2017 22:38
Ni tako zelo pomembno, kdo so bili likvidatorji, kot je pomembno vprašanje,zakaj so to počeli. Storilci so morda že zdavnaj v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Katalonska republika je živela nekaj ur - potem pa je oblast spet prevzela španska krona
2
31.10.2017 22:45
Katalonskih sanj o neodvisnosti je vsaj za zdaj konec. Španska vlada je s prikimavanjem Bruslja in takorekoč vseh članic Unije z ... Več.
Piše: Alenka Vrečar
Zločin brez kazni, 1. del: Mehmedalija Alić, dobri človek v jami hudega imena
12
30.10.2017 23:10
Nacistične plinske celice, polja smrti Rdečih Kmerov ali pokol v Srebrenici niso nič hujše ali manjše zlo od Hude jame, kamor so ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Na živce mi gre poveličevanje branja knjig
4
29.10.2017 11:00
Med študijem sem morala prebrati toliko knjig, da jih sedaj niti videti ne morem. Knjige nisem prebrala že vsaj 25 let, sem ... Več.
Piše: Oskar Salobir
Kiborg je etično programiran in naravnan človek, ki se etično preračunava.
6
28.10.2017 22:50
V današnjem tekstu bom prepletel tri naslove treh različnih umetnin: dramo R.U.R. iz leta 1921, pesem Kons št. 1 iz leta 1925 in ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Nenavadna demokracija
7
27.10.2017 21:45
Preurejanje političnih odrov, igralskih zasedb in scenografij je povezano z velikimi spremembami ob koncu hladne vojne (1990). ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Fotografije nove ljubljanske urgence, ki razkrivajo še eno Potemkinovo vas "pokvarjene Milojke"
Uredništvo
Ogledov: 3.540
02/
Analiza medijskega umora: Kako je za pljučnim rakom umrl ljubljanski taksist Ibro
Domen Savič
Ogledov: 2.383
03/
Sočustovanje z azilanti je plemenito, pozivanje k nespoštovanju pravne države pa nezakonito
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.490
04/
"Zahodni politiki bi se morali prenehati sprenevedati, da ekstremizem in terorizem nimata nikakršne zveze s islamom."
Uredništvo
Ogledov: 2.071
05/
Cerarjevi nasledniki: Boris Koprivnikar, tisti podpredsednik vlade, ki mu primanjkuje karizme
Uredništvo
Ogledov: 1.803
06/
Rajski dokumenti kot izgovor za medijski teror nad Ivanom Simičem
Ivan Simič
Ogledov: 1.837
07/
Plečnikov stadion, idealen muzej na prostem za kipe Kardelja, Kidriča, Mačka in ostalih revolucionarjev
Keith Miles
Ogledov: 1.704
08/
Pismo iz emigracije: Zakaj letos ne bom volil predsednika republike?
Blaž Mrevlje
Ogledov: 3.163
09/
Ali je visoka volilna abstinenca razlog ali cilj utrujenih političnih elit?
Bojan Dobovšek
Ogledov: 1.050
10/
Afera "sirski frizer": Ni res, da je edina prava pot pravna pot!
Miha Burger
Ogledov: 654