Užaljenost, prizadetost nacionalnega ponosa (ponosov) je v tej luči popolnoma odveč. Razviti del Evrope s težavo konkurira na primer ZDA ali Japonski, nerazviti del (v katerega sodi Slovenija) pa je daleč zadaj. Ideja o Evropi dveh hitrosti lokalne politike moti, ker se medijska poročila o tej temi ne skladajo z njihovimi populističnimi izjavami, vendar je dvotirni (za hitre in počasne) sistem nekaj, kar bi moralo biti tudi v interesu počasnih. Če razviti del Evrope ne bo mogel loviti ritma s svetovnimi prvaki, bo posledice čutila tudi periferija.

Pričakovati je, da se bo slovenska politika postavila proti dvotirnemu razvoju Evrope, pri čemer pa je ne skrbi, da se sama Slovenija vrti na še veliko bolj različnih obratih. Pri čemer ne mislim samo na regijske razlike, temveč predvsem na razlike v glavah, razvoju ljudi, posameznikov, "kast", razredov, če hočete. Na grobo si upam trditi, da v Sloveniji, ki dojema in živi hitro Evropo, danes sodi manj kot odstotek ljudi. To so predvsem tisti mlajši, ki so se že izselili, pobegnili pred lokalno močvaro in birokratizmom in danes živijo v "hitri" Evropi ali ZDA. Pripravljeni so se hitro prilagajati tehnološkemu napredku, novim oblikam zaposlitve, ekonomiji delitvi itd. To so na primer ljudje, ki so se že peljali z Uberjem, najeli stanovanje preko Airbnb, plačujejo s Paypalom, ne potrebujejo lastnega avtomobila, so mobilni itd. Večina jih je Slovenijo že zapustila, ali pa jo še bo. Domovina jih utesnjuje.

Hitri bi bili, pa ne morejo, tudi številni izobraženci, ki imajo veliko stika z mednarodnimi organizacijami (podjetja, NGO, znanost ...). Po vsakem potovanju "v svet" se vrnejo polni idej, energije, želja po spremembah, ki pa jih domačija hitro zatre. Ker so morda za odtenek starejši, imajo družine, se za selitev ne morejo več odločiti.

Po tretjem tiru se vozijo podjetniki, kakovostni obrtniki itd., ki v lastnih podjetjih skrbijo za zaposlene, razvoj podjetja, izvoz ... Ljudje, ki so se morali prilagoditi tempu držav, v katere pogosto izvažajo. Bili bi še hitrejši, če jih ne bi ovirala delovna zakonodaja, davki, lažna enakost.

Prav počasi se mora voziti javna uprava. Sistem je okoren, počasen, zbirokratiziran. Preseganje "norme" kaznujejo sodelavci. Da se počasi daleč pride, dokazujejo tisti, ki jim ni treba več hiteti (upokojenci in starejši), in katerim je v svetu hitrih sprememb morda najlažje oprostiti nepripravljenost na spremembe (pri čemer delam mnogim veliko krivico!).

Borut Pahor je v času, ko je bil predsednik vlade, po obisku ZDA obljubil, da bo postala Slovenija "Silicijeva dolina Evrope". Malo morgen. Osebno se mi zdi, da Slovenija danes za razvitim svetom zaostaja bolj kot na primer v osemdesetih ali devetdesetih letih. Napredek naprednih je tako hiter, da je zaostajanje počasnih vsak dan večje. Slovenska politika pa se gre socialno enakost in pravičnost, dodatno obdavčevanje in dušenje podjetništva ter zatiranje novih oblik zaposlitev.