Naš portal+ je že 7. marca poročal (vir), da je Slovenska vojska (SV) v svojih skladiščih hranila nevarne rakete sistema Roland, ki jim je že pred leti (!) iztekel rok uporabnosti. To pomeni, da je širši in nič hudega sluteči okolici Borovnice več let grozila nevarnost katastrofe zaradi nevarnosti eksplozij. SV je potem te rakete novembra lani končno sklenila poslati na uničenje na Hrvaško. Pri tem pa se je pripetila še vrsta škandaloznih dogodkov. Ne le, da Slovenija zdaj sploh nima več niti enega "točkovnega" in uporabnega sistema protizračne obrambe, kar je poseben problem, pač pa je do neverjetne malomarnosti, ki bržkone meji na kaznivo dejanje, prišlo tudi pri odvozu "pretečenih" raket. Na Hrvaško so jih namreč odpeljali z najmanj sedmimi težkimi tovornjaki, s podobnimi vozili torej, s kakršnimi so začeli teroristi v zadnjih mesecih izvajati napade na civiliste po evropskih mestih (Nica, Berlin). Osupljiv je zlasti podatek, da se je konvoj kamionov, naloženih s tonami nevarnih raket, po slovenskih cestah in skozi mesta peljal brez kakršnega koli varovanja! Slovenska policija prevoza ni spremljala; še več, policija se je za nadzor tega eksplozivnega in nevarnega tovora razglasila celo za "nepristojno", kar je v nasprotju z zakonodajo! To pa je - še posebej v kontekstu terorističnih napadov, ki se vrstijo v Evropi - skrajno neodgovorno ravnanje.

Pri raziskovanju usode sistema Roland nam je Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije (MORS) sporočilo, da je "na podlagi izvedenega javnega naročila z dne 17. avgusta 2016 sklenilo pogodbo o odvozu in uničenju vodenih raket ZO Roland DM 31, DM 41 in DM 51, in sicer z izvajalcem ISL Spreewerk, d. o. o., s Hrvaškega. Izvajalec je bil s pogodbo zavezan k uničenju vodenih raket Roland skladno z veljavno zakonodajo". K pogodbi - tule jo objavljamo v celoti - pa je bil nato sklenjen še aneks, ki podjetju Spreewerk na njegovo prošnjo celo podaljšuje rok za uničenje raket, in to do 31. julija 2017, kar nakazuje, da hrvaški pogodbenik, ki ga je izbralo Ministrstvo za obrambo ministrice Andreje Katič do dogovorjenega roka sploh ni bil sposoben uničiti raket. Prav to dejstvo pa meče senco dvoma tudi nad pravilnostjo izbire izvajalca.

Raketni sistem Roland v Slovenski vojski

Država ne pozna lastnih zakonov?!

O tem, kako sploh nameravajo izpeljati svojo nalogo, nam v podjetju Spreewerk zavračajo odgovoriti, pač pa so nas napotili nazaj - na Ministrstvo za obrambo v Ljubljani; in to nas je napotilo znova nazaj - na podjetje Spreewerk. Na našo oceno, da ta ping-pong zavračanja odgovornosti za neodgovorno ravnanje z eksplozivnimi snovmi verjetno pomeni, "da Slovenska vojska in Ministrstvo za obrambo s transportom raket na Hrvaško niso imeli prav nobenega opravka in je za vse potrebno v zvezi s transportom ter za sam transport poskrbel hrvaški pogodbeni izvajalec", nam je Aleš Sila, tiskovni predstavnik Ministrstva za obrambo sporočil, da "to drži" ter da je bilo tako "opredeljeno v pogodbi". Vse rakete – 151 kosov - so bile odpeljane na Hrvaško, in sicer v Gospić, v terminu od 2. do 7. novembra 2016.

Utemeljeno bi bilo pričakovati, da je tako nevarne transporte na ozemlju Slovenije spremljala vsaj policija, ki po Zakonu o eksplozivih tudi izdaja dovoljenja za tovrstne prevoze in ima pravico določiti način izvajanja transportov ter smeri njihovega gibanja. Vendar smo ugotovili, da transporta s tovornjaki iz Slovenije v hrvaški Gospić, razen samih izvajalcev s Hrvaškega, torej zaposlenih v tujem podjetju, pri nas ni spremljal nihče. To nam je potrdila tudi vodja sektorja za odnose z javnostmi pri policiji Vesna Drole, ki je zapisala, da "policija transporta ni spremljala, smo pa bili seznanjeni s prevozom".

Vendar zakonodaja izraza "seznanjanja" s transporti sploh ne pozna. Pač pa Zakon o eksplozivih (ZE) jasno določa, da mora vsak, ki želi izvoziti, uvoziti ali v tranzitu prepeljati eksploziv, za to najprej dobiti dovoljenje Ministrstva za notranje zadeve (MNZ). Ko pa smo MNZ povprašali, ali lahko njihov odgovor razumemo tako, da "Ministrstvo za notranje zadeve hrvaškemu podjetju ni izdalo nobenega dovoljenja za ta transport raket in prav tako ni preverjalo usposobljenosti oseb za rokovanje z raketami ter izpolnjevanje drugih pogojev, povezanih s transportom teh eksplozivov s strani hrvaškega prevoznika," smo od policije dobili "napotek", naj se za pojasnila obrnemo na MORS, kajti "ni pristojnost ne MNZ in ne Policije, da izdaja tovrstna dovoljenja."

Prevoz raket ni isto kot prevoz sladoleda

To seveda ni res! To dokazuje, da policija očitno ne pozna niti področja svojega dela. Kar je v navedenem primeru privedlo do škandalozne in z duhom našega časa skregane odločitve, da nihče ne bo spremljal premeščanja oziroma prevoza tovora nevarnih raket po Sloveniji. In ne gre zgolj za "šlamperaj", kot bi kdo rekel, ampak gre tudi za kršitev veljavne zakonodaje. Takšen prevoz je namreč kršil Zakon o prevozu nevarnih snovi (ZPNB), Zakon o varnosti v cestnem prometu (ZVCP), Zakon o eksplozivih (ZE), Evropski sporazum o prevozu nevarnega blaga (ADR) in še več drugih predpisov. MNZ in policija imata v skladu s to zakonodajo dolžnost izdajanja dovoljenj za prevoze in promet z eksplozivi ter preverjanja načina opravljanja transportov.

Policija je ob tem, ko nas je napotila na MORS očitno tudi spregledala, da po novi zakonodaji ne velja več bivši 4. odstavek 22. člena Zakona o eksplozivih, ki je določal, da  "dovoljenje iz prvega odstavka tega člena ni potrebno za prevoz manjših količin eksplozivnih snovi " ter da  "dovoljenje ni potrebno za prevoze, ki jih opravljajo slovenska vojska, policija ali civilna zaščita za lastne potrebe, pri tem pa se morajo izvajati varnostni ukrepi oziroma spremstvo". V novem zakonu teh določb ni več, zato je prav za vsak uvoz, izvoz in transport potrebno dovoljenje MNZ (!). Še posebej pa je to za velike in ne manjše količine eksploziva veljalo celo po stari zakonodaji. Ne le, da bi pristojni dovoljenje morali izdati (podjetje Spreewerk pa zanj najprej zaprositi!), pač pa so v tem primeru na policiji spregledali, da je prevoz nevarnih raket, ki jim je potekel rok uporabe, opravljalo hrvaško podjetje, ne pa slovenska policija, vojska ali civilna zaščita in da bi tudi po stari zakonodaji zaradi velike količine eksploziva MNZ moralo najprej izdati dovoljenje za prevoz, ki bi potreboval tudi spremstvo. V tem primeru pa takšno dovoljenje zaradi neutemeljenega sklicevanja MNZ na svojo "nepristojnost" - sploh ni bilo izdano.

Slovensko zakonodajo je tako očitno kršilo tudi hrvaško podjetje Spreewerk, ki bi s tem lahko povzročilo splošno nevarnost in ogrozilo življenja prebivalstva. Tako neodgovorno ravnanje bi seveda v primeru nezgode lahko povzročilo tudi ogromno materialno škodo, ob vsem tem pa se je omenjeno tuje podjetje v 7. členu pogodbe z MORS izrecno zavezalo, da bo spoštovalo zakonodajo. Vendar si ustreznega dovoljenja za prevoz raket očitno sploh ni pridobilo!

Potencialna vaba za teroriste

Za kakšno nevarno pošiljko je šlo, je mogoče ugotoviti tudi iz zaključne naloge (vir) o skladiščenju in prevozih eksplozivnih snovi in še posebej raket protizračne obrambe, ki jo je v Šoli za častnike že leta 2007 pod mentorstvom poročnika Miroslava Petraka pripravil tedaj višji vodnik Aleš Zupančič. V nalogi je zapisal, da mora biti varnost pri ravnanju s temi snovmi na prvem mestu, kajti "splet okoliščin in že majhna napaka pri delu z eksplozivnimi snovmi lahko privede do katastrofalnih posledic za okolje, živali in ljudi". Prevoz blaga namreč že sam po sebi predstavlja določeno tveganje, saj je na prevoznih poteh vedno možna nezgoda, pri kateri se tovor razsuje. Zato je popolnoma razumljivo, da je prevažanje nevarnega blaga zakonsko urejeno. Vozniki in vozila morajo imeti posebne certifikate o usposobljenosti. V certifikatu morajo imeti označeno, da so bili usposobljeni tudi za prevoz eksplozivnih snovi in predmetov.

Slovenska vojska je celo pripravila šolanje vojakov in častnikov za uničene rakete sistema Roland.

Posebna pozornost je namenjena ravnanju z raketami. Vozniki morajo na primer vedeti, da če raketa skupaj z zabojem pade z višine, večje od 60 centimetrov, je raketa še uporabna, "vendar ni varna za transport". Pri razsutju je potrebno zavarovati prostor v polmeru 600 metrov od mesta nesreče. Pri tem je neto masa eksplozivnih snovi rakete Roland II 30,88 kg, Roland III pa 38,10 kg. Na vsaki paleti je šest raket, ki so skupaj težke eno tono, tovornjaki pa lahko skupaj prevažajo maksimalno po 27 zabojev, torej okoli štiri palete. Pri 151 raketah je to pomenilo najmanj sedem največjih, ali pa več kot dvajset manjših tovornjakov (TAM 110) - polnih raket! In na vsakem od njih je bilo od ene pa do štirih ton eksploziva in raketnega goriva, skupaj torej okoli 25 ton.

Če se pri razminiranju "zgolj" nekaj sto kilogramov težkih bomb, ostalih iz druge svetovne vojne v Evropi izpraznijo cele soseske in se prebivalstvo evakuira na varno, potem bi si posebne varnostne ukrepe in policijsko spremstvo skozi Slovenijo zagotovo zaslužili tudi ti nevarni tovornjaki, ki so vozili kar 25.000 kilogramov uničujočih raket.

V dovoljenju, za katerega se je MNZ razglasilo za "nepristojno", bi morala biti točno navedena tudi pot, po kateri se lahko opravi prevoz. Razen tega so v tem dovoljenju še druge zahteve, predvsem vedenje o natančnem času vožnje, trajanje vožnje, zahtevano spremstvo (sovoznik, spremljevalec). Pomen takšnega dovoljenja je večplasten. Pri posameznih prevozih zelo nevarnega blaga je namreč dolžnost nadzornih organov poiskati najvarnejši način prevoza nevarnega blaga, pri čemer je železniški varnejši od cestnega, ki si ga je izbralo Ministrstvo za obrambo. Poleg tega je treba pri takšnih prevozih zaradi nevarnosti, ki obstajajo, določiti tudi čas, v katerem bo prevoz izveden na najbolj varen način in po potrebi opredeliti tudi cestne zapore.

Slovenska vojska na vojaških vajah strelja z raketami Roland na nemškem tanku.

So se sploh držali varnostnih protokolov?

Med tovornjaki, ki prevažajo rakete Roland, med prevozom na primer razdalja ne sme biti krajša od 50 metrov. Cestna prevozna sredstva mora pri prevozu od vhoda do razkladalnega mesta obvezno spremljati tudi fizično varovanje - za katerega pa v primeru odvoza slovenskih rolandov na Hrvaško sploh ni jasno, kdo ga je izvajal - če ga je sploh kdo izvajal?! Slovenska civilna in vojaška policija očitno ne.

V začetku novembra lani so se torej zaradi takšne ignorance in zanemarjanja dolžnosti s strani pristojnih po slovenskih cestah pet dni brez kakršnegakoli nadzora državnih organov prevažali tovornjaki, natovorjeni s tonami nevarnih raket, ki  jim je že pred nekaj leti iztekel rok trajnosti. To je bilo seveda zelo tvegano še zaradi enega razloga. Ni si namreč težko zamisliti situacije, ko bi dobro obveščeni teroristi lahko takoj zatem, ko bi vozila odpeljala iz vojašnice, prevzeli nadzor nad z njimi in jih odpeljali proti "mehkim tarčam" in tam detonirali eksplozivni tovor. Ni si težko predstavljati tak scenarij, glede na dejstvo, da je Ministrstvo za obrambo celoten postopek uničenja ter izbiranja izvajalca objavilo tudi na spletu, kjer se še danes nahajajo tudi vprašanja iz podjetja Spreewerk o tem, kje natančno se nahajajo rakete in kakšna je velikost zabojev. Kar na spletnem portalu Uradnega lista Slovenije! (vir)

Si lahko predstavljate kaj takšnega?! Dejansko je bilo 28. avgusta 2015 na tej javno dostopni spletni strani objavljeno "ponudnikovo vprašanje" (v hrvaščini!), če si je mogoče pred uničenjem strelivo ogledati in ali je zapakirano v originalno embalažo. Dopis je podpisal Davor Ljevar iz ISL Spreewerk, Gospić. Ministrstvo za obrambo mu je odgovorilo in odgovor prav tako objavilo tudi na spletu:

"Da. Ogled je možen na lokaciji naročnika: Kompleks Podstrmec, Brezovica pri Borovnici, 1353 Borovnica, in sicer dne 08. 09. 2015 ob 10. uri... Strelivo je zapakirano v originalno embalažo. Izvajalec storitve mora strelivo prepeljati na lokacijo uničenja skladno z ADR predpisi."

S tem je bilo javno razglašeno, kje in v kakšnem stanju se rakete nahajajo, iz objavljenih pogodb, katerih sestavni del je bil tudi "terminski načrt", pa ni bilo težko ugotoviti, da bo do transporta prišlo že kmalu po podpisu pogodbe.

Niti MNZ niti MORS se očitno sploh ne zavedata, da v napadih po Evropi teroristi vse pogosteje uporabljajo prav - vozila. Velika, težka vozila. Prav taka, ki so nenadzorovano prevažala rakete po slovenskih cestah, od Borovnice do hrvaške meje. Ubijalska so celo takšna brez "eksplozivnega polnjenja." Tako je bilo v Franciji, v Nemčiji in prejšnji teden (sicer z manjšim, osebnim vozilom) v Londonu, kjer je bilo ob štirih mrtvih tudi več deset ranjenih. Podobno je bilo 4. julija lani v Nici, kjer je bil ob francoskem državnem prazniku v napadu uporabljen 19-tonski tovornjak, s katerim je terorist do smrti povozil 84 ljudi, več kot 200 pa ranil. V Nemčiji je pred božičnimi prazniki drug terorist z ukradenim (ugrabljenim) poljskim šleperjem zapeljal v množico na božičnem sejmu v bližini berlinskega živalskega vrta (ZOO) ter do smrti povozil enajst ljudi, še 49 pa jih ranil, od teh petnajst huje. Nemčija je nato zaostrila varnostne ukrepe na božičnih sejmih in drugih večjih javnih prireditvah.

Država kot Butale in nesposobna notranja ministrica

Sloveniji v primeru nezavarovanega prevoza raket Roland spominja na Butale. Ne glede na očitno varnostno tveganje nihče od odgovornih za varnost ljudi očitno ni pomislil na to, da bi tovornjakom, otovorjenim s tonami eksploziva, namenil nekaj svoje dragocene pozornosti. Na primer vsaj toliko, kot si ga zaslužijo prevozi otrok z avtobusi, kjer policisti pred vsakim odhodom redno preverjajo stanje vozil in voznikov. V primeru rolandov, ki so pred poldrugim desetletjem z velikim pompom prišli v državo čez Karavanke in novembra lani zelo tiho izginili iz nje prek južne meje, pa je Ministrstvo za obrambo na portalu javnih naročil in Uradnega lista praktično ves širni svet obvestilo, kdaj, kje in kako bo Slovenija na ceste poslala več ton nevarnih raket oziroma eksploziva. Istočasno se je policija razglasila za "nepristojno" za izdajo dovoljenja in spremljanje transporta, o katerem je bila obveščena - očitno zgolj zato, da ji ga ne bi bilo potrebno spremljati. Gre za vrhunski primer malomarnosti v vrhu ministrstev za notranje zadeve in obrambo, ki ga vodita dve očitno povsem nesposobni ministrici, ob tihi asistenci slovenskih "mainstream" medijev, za katere so največji problem Slovenske vojske očitno pravilniki o našitkih na uniformah.

Še posebej cinično je ob tem ravnanje notranje ministrice Vesne Györkös Žnidar, ki se na spletni strani ministrstva hvali, da je "visoko strokovno usposobljena za vodenje ministrstva za notranje zadeve", v parlamentu pa poslance rada straši z "destabilizacijo Slovenije" zaradi beguncev, hkrati pa niti z enim samim policistom ni spremljala nevarnega vojaškega transporta na zadnji poti raket Roland iz Slovenije. Še več, njeno ministrstvo se je za ta nadzor razglasilo celo za nepristojno! To je tipičen primer nemarnosti in neodgovornosti ministrstva in vlade, ki je za tako nespametno ravnanje in brezbrižen odnos svojih ministrov do obrambnih in notranjih zadev tudi objektivno odgovorna.

Portal+ lahko po objavi današnjega prispevka upa na kakšno poslansko vprašanje na to temo, morda celo interpelacijo, v vsakem primeru pa pričakuje, da bodo proti odgovornim podane kazenske ovadbe.