Kdor je gledal včerajšnje Odmeve na Televiziji Slovenija s soočenjem vodij treh poslanskih skupin vladajoče Cerarjeve koalicije (socialnega demokrata Matjaža Hana, ki mu je pred tem skoraj "ušlo" v kamero, da mu gredo razmere v koaliciji na k****, pri čemer je bilo popolnoma jasno, kaj je s tem mislil, je sicer nadomeščal strankin poslanski pionir Jan Škoberne), se ni mogel znebiti občutka, da gleda komedijo. Zares, tako smešne koalicije Slovenija še ni videla. Celo Franc Jurša, šef poslanske skupine upokojenske stranke, je sinoči v Odmevih deloval kolikor toliko prepričljivo in normalno. Bil je edini. Lahko bi bil mentor nesrečni Simoni Kustec Lipicer, za katero se že tri leta sprašujem, kaj za vraga jo je zaneslo v politiko  (in kdo jo je prepričal, da se spusti v to avanturo). Včeraj zvečer ji je skorajda senatorski Jurša sicer poskušal dobrohotno razložiti, da se zadnje leto pred volitvami pač ne da več veliko narediti, vendar je bil preslišan: SMC, kjer nas peljejo v svetlo prihodnost (s tem se strinjam le v primeru, če je Simonina svetloba v resnici luč lokomotive, ki drvi proti nam v tunelu), bo namreč do volitev končala vse projekte, tudi Tretji tir, izpolnila bo vse svoje predvolilne obljube in - vsaj v to slednje res ne dvomim - na vsa ključna mesta bo skadrovala svoje ljudi. Se pravi lastne strankarske oportuniste, prilizovalce in drugo naplavino negativne selekcije. SMC je zanje magnet, v marsičem celo močnejši od nekdanje in trenutno klinično (še vedno) napol mrtve LDS. S to pomembno razliko, da sta korupcija in klientelizem LDS pokončala šele po dobrem desetletju vladanja, medtem ko je Cerarjeva partija že takorekoč od samega začetka prestreljena s samimi sijajnimi, moralno neoporečnimi in neskorumpiranimi kadri. Saj pravim, smešna koalicija, drôle de coalition ...

Če lahko koalicijo kaj povsem razrahlja, potem je to kadrovanje oziroma upravljanje s podjetji v državni lasti. In ker se že prihodnji mesec bližajo skupščine več pomembnih podjetij v (večinski) državni lasti, je živčnost še toliko večja. Strankarski "tajniki" namreč mrzlično iščejo denar za volilno kampanjo, ki bi se teoretično lahko začela že letos (jeseni), čeprav je bolj verjetno, da bo koalicija zaradi pohlepa po oblasti in volje do moči zdržala do pozne pomladi 2018, ko bodo redne parlamentarne volitve. Letošnje predsedniške, na katerih bo skoraj zanesljivo slavil aktualni predsednik Borut Pahor, so za koalicijo namreč še bolj nepomembne kot za opozicijo, zato se z iskanjem protikandidata Borutu Pahorju niti ne bodo ukvarjali. Zaradi zakonskih omejitev financiranja političnih strank imajo strankarski finančniki v zadnjem času polne roke dela, saj morajo od državnih podjetij, ki jih vodijo njihovi strankarski kadri, na čim bolj legalen način izčrpati čim več evrov. Metodologija gre nekako takole: šef uprave velikega podjetja v državni lasti je "svoji" stranki, ki je na oblasti, dolžan "uslugo", kajti na direktorski stolček je zlezel po politični liniji. Podjetje bo zato naročilo neko storitev (ali celo produkt), pri čemer bodo izigrali javni razpis tako, da bo na koncu izbrano podjetje, ki bo za storitev prejelo neobičajno visoko vsoto denarja (kar bodo opravičevali s časovno stisko, zahtevnostjo projekta ipd.). To pa zato, ker je v tem napihnjenem znesku tudi več desetodstotna provizija oziroma "rezervacija" za stranko. Presežek nakazila za to storitev bo kasneje prek nekaj posrednikov (sprva pravnih, potem pa fizičnih oseb) prišel do stranke.

Razpoloženje v koaliciji lahko torej pokvari že eno samo razkritje takšnega financiranja, brez dvoma pa stalno in naraščajočo napetosti povzročajo tudi menjave v nekaterih večjih gospodarskih sistemih, upravljanje z državnim premoženjem in še posebej privatizacija, ki se v svojem tretjem ciklusu preveša v sklepno fazo. Kaj pa je nepojemljivo amatersko kadrovanje na Slovenskem državnem holdingu (SDH) drugega kot pa priložnost za sposobne špekulante, da napadejo slovenski privatizacijski portfelj in poskušajo za relativno nizko ceno prevzeti podjetja, ki se naj bi v kratkem privatizirala. Toda kdor je pričakoval, da bo zaradi Cimosa ali fiaska z Lidio Glavino opozicija skočila do neba, je bil razočaran. Nobenega posebnega pompa, kot da bi se začele uresničevati napovedi enega izmed boljših zakulisnih opazovalcev, ki mi je dejal, da se bosta obe največji stranki v državi v eni fazi gentlemansko sporazumeli o "delitvi", tako da vlada v določena državna podjetja ne bo posegala (Pošta Slovenije), opozicija pa se ne bo vmešavala v druge primere (npr. Hit, Cimos, SDH), medtem ko bosta dosegli kompromis pri izbiri članov Fiskalnega sveta in novih ustavnih sodnikov. Minuli teden smo dejansko dočakali ta zgodovinski dogodek: kljub drugačnim pričakovanjem in željam so vsi štirje kandidati za nove ustavne sodnike v državnem zboru prejeli dovolj glasov poslancev. Pri zagotavljanju podpore vladajoče SMC je discipliniranje njenih poslancev ključno, kajti v primeru nekih velikih, nenačelnih in ad hoc koalicij zagotovo ne bi želeli sodelovati vsi. Poslanska skupina SMC bi potrebovala človeka, ki bi v stilu parlamentarnega priganjača Franka Underwooda nadzoroval poslance in zagotavljal, da glasujejo tako, kot je bil dogovorjeno. Kajti v nasprotnem to postane neobvladjivo, poslanci pa ne slišijo radi, da v primeru, če se ne bodo držali dogovora, nikoli več ne bodo mogli kandidirati. V SMC pa je takšnih luzerjev iz povsem objektivnih okoliščin nadpovprečno veliko.