Zanimivo mi je brati ali na ulici opazovati poglede "modernih" staršev, predvsem mamic, ki stokajo in vijejo roke, češ, da njihovi otroci preveč časa preživijo na svojih pametnih telefonih. V stilu babic iz prejšnjega stoletja tarnajo, nad "današnjo mladino", ki se nič več ne igra pod blokom, nič več ne preživlja časa v naravi itd. Vse to večinoma počno med telefonskim pogovorom s somišljenicami, dušebrižnimi prijateljicami. Mamice ne razumejo, da otroci ne poslušajo, ampak posnemajo, in da jim otroci pravzaprav nastavljajo ogledalo, kdo so same.

Mladi starši so prepričani, da so sodobni, napredni, v duhu časa, da se spoznajo na vzgojo, da vedo, kaj je prav ... Pri čemer niso sposobni samopresoje, da bi ugotovili, da so enako - ali bolj - nazadnjaški od svojih staršev. "Ne bodi ves čas na telefonu!", se namreč v ničemer ne razlikuje od "Zakaj stalno igraš igrice?", "Kaj moraš res vse noči brati knjige?", "Ne glej televizije ves čas!", "Ugasni že ta radio!", s čimer so odraščale generacije od, na primer, petdesetih let prejšnjega stoletja dalje. Pri čemer je vse skupaj še toliko bolj kompleksno, ker gre v Sloveniji za družbo "krivde", stare dobre katoliške krivde, ki tudi ateistom od malih nog sporoča: "Kriv si!"

Otrok je danes od malih nog kriv, ker rad odkriva (se igra) digitalne tehnologije, ker ne bere knjig (kot da je oblika zapisa sama po sebi že bolj vredna od zapisov drugih vrste), ker se ne podi prosto po dvorišču (kar mu itak prepovedo starši), ker ni uspešen v šoli (sedanja oblika šolanja je popolnoma zastarela!), ker je zagledan vase (od koga le se je tega naučil, če ne od svojih staršev) itd. Glede na to, da gre za najšibkejše člene družbe, so lahka tarča učiteljev, dušebrižnikov in predvsem lastnih staršev! Nič ne pomagajo napredni vzgojni modeli, ki jih razvijajo Skandinavci ipd.

In sedaj do bistva. Otroci premalo uporabljajo digitalne tehnologije! Resno mislim. Glede na hitri razvoj tehnologij, ki smo mu priče, bodo njihova sedanja znanja in veščine v prihodnosti, ko bodo "prevzeli" ekonomijo in družbo, hitreje zastarela. Otroci se danes učijo veščin za življenje v prihodnosti. Kažejo nam, kakšna bo družba prihodnosti in katera znanja bodo pomembna. V bistvu trdo trenirajo, da bodo lahko čez deset, dvajset let čim bolj uspešni. Verjamem, da mnogim družba prihodnosti ni všeč, saj jim je popolnoma tuja, ampak tako je bilo vedno. Če so se naši profesorji v gimnaziji zgražali, ker se na primer nismo učili latinsko, in bili zato zaskrbljeni nad našimi usodami, smo - očitno - preživeli. Tarnanje nad usodami sedanjih otrok je podobno nesmiselno. Družba bo drugačna, vrednote bodo navidez drugačne, starejši se v njej ne bodo dobro znašli, današnjim otrokom pa bo nekaj najbolj normalnega na svetu. Tistim seveda, ki se že danes učijo digitalnih tehnologij. Vsi ostali pa se bodo v družbi prihodnosti počutili tako izgubljeni, kot bi se v naši današnji, na primer, bušmani.