Zgodba o Mercatorju, ki je za povprečnega Slovenca bolj emotivna kot racionalna, ponovno postaja medijsko zanimiva, pa čeprav je bilo priložnosti za preiskovalno novinarstvo neprimerno več pred petimi oziroma tremi leti. "Najboljši sosed" je svoj poslovni vrhunec sicer dosegel že pred desetletjem, ko je bila njegova delnica vredna skoraj 420 evrov. Če pomislimo, da je bil pred tremi leti prodan po ceni ušivih 86 evrov za delnico, danes pa je vreden še manj, potem se ob novici, da po anketi Dela Stik skoraj polovica Slovencev danes podpira idejo, da bi ga "Slovenija odkupila nazaj", lahko samo prime za glavo. Edina tolažba je morda ta, da bi bila lahko teoretično danes delnica Mercatorja vredna celo pol manj kot junija 2014, ko s(m)o ga prodali Ivici Todoriću. Vse drugo pa je popolnoma noro: komu pade na pamet, da bi leta 2017 ob vsej evropski regulativi oživljal državno lastnino in z nedovoljenimi finančnimi instrumenti "odkupoval" trgovska podjetja?! Morda so snovalci ankete oziroma njihovi naročniki z mislijo, "skoraj polovica Slovencev" podpira idejo, da država odkupi Mercator od Agrokorja, mentalno razpeti med Belorusijo in Moldavijo? Morda so vse od leta 2004, ko je Slovenija članica Evropske unije, v nekakšni umetni komi in še vedno živijo v zlati dobi socialističnega državnega gospodarstva, v katerem lahko država neomejeno posega na trg, kupuje, prodaja, pošilja v stečaje, posreduje pri poslih ipd.?

A se v tej državi sploh še kdo normalen ukvarja z jamnomnenjskimi raziskavami in anketami?

Delova anketa, ki se je pozabavala z idejo o nakupu Mercatorja, je po drugi strani seveda zelo perfidno inteligentno zastavljena: povprečni Slovenec bi dal za rundo piva, če bi lahko opazoval, kako sosedu Hrvatu gori kmetija ali umira krava. Saj poznate tisto ljudsko, "dva hrvata, četri tata"? Ponarodele nesimpatije so pač nekaj, mimo česar ne moremo. Slovenska načelnost, ob kateri mi gre na kozlanje, se sicer konča na začetku poletja, ko je treba na Jadran na dopust. A če na individualni ravni takšno plemensko grupiranje, ki se mu alpski narodi očitno ne morejo izogniti (saj ne mislite, da so Avstrijci kaj manj "zarukani", ko gre za klišejske predstave o sosedih?!), še nekako toleriram, pa ga ne morem sprejemati, ko postane institucionalizirano oziroma del medijskega mainstreama. Da, mainstreama! Vse tistih prepotentnih urednikov (bolje: uradnikov) in kvazipreiskovalnih novinarjev, ki pred leti, ko je bilo jasno, da se s prodajo Mercatorja dogajajo različne mahinacije in malverzacije, niso bili sposobni enega samega preiskovalno-novinarskega izdelka, s katerim bi osvetlili potencialno koruptivno ozadje prodaje Mercatorja. Ivica Todorić, naj spomnim, ni Nobelov nagrajenec za književnost, pač pa eden najbolj kontroverznih balkanskih poslovnežev. Pošten pa je verjetno vsaj toliko kot Zoran Janković. Saj veste, kaj mislim.

Skratka, če želite iz ust Slovencev slišati kup nelogičnih, nesmiselnih in neumnih trditev, jih zlorabite z anketo. Zastavite jim čim bolj strokovna, zapletena vprašanja, pa boste dobili odgovore, ki vas bodo sezuli. Čeprav skoraj tričetrt Slovencev dejansko misli, da država slabo upravlja državno premoženje (v nasprotno verjamejo zgolj štirje odstotki), pa bi skoraj polovica vseeno podprla državni nakup Mercatorja, če bi bilo to mogoče (!?!). Oziroma dobra tretjina ljudi misli, da bi morala država večji del državnega premoženja kar lepo ohraniti v svojih krempljih. Čakajte, še enkrat: samo 4 % mislijo, da država dobro upravlja s premoženjem, toda ne glede na to bi 34 % vprašanih taisti nesposobni, spolitizirani in na negativni selekciji partijskih kadrov utemeljeni državi pustilo, naj še naprej "upravlja" z državnim premoženjem?!

To je nekaj takšnega, kot da bi obsojenega pedofila po prestani kazni zaposlili kot vzgojitelja v otroškem vrtcu.

Česa tako nelogičnega vseeno ne bi pričakovali, čeprav je po drugi strani res, da kdor želi iz Slovencev narediti tepce, mu zadostuje ena sama anketa. Ali pa referendum, na katerem ljudstvo sprašuje o strokovnih, kompleksih vprašanjih, o katerih 99,99 % volivcev nima pojma. Ampak saj za to pa so referendumi. Da ljudje mislijo, da o nečem pomembnem odločajo. Čudno, da referenduma ni bilo takrat, ko se je prodajal Mercator. Priložnost zamujena ne vrne se nobena? No, glede na aktualno finančno negotovost Mercatorjevega lastnika to niti ni nujno res. Teoretično lahko Lex Agrokor že jeseni doživi "popravke", imperij Ivice Todorića pa prevzame eden pomembnejših evropskih ali celo globalnih igralcev. Takrat bodo slovenske žalostinke o ponovnem prevzemu Mercatorja še bolj patetične.