Obnašanje Ministrstva za zunanje zadeve v primeru vprašanj glede razpleta arbitraže - najverjetneje lahko že ta mesec pričakujemo razsodbo arbitražnega sodišča v Haagu - se nam je zdelo tako nenavadno, da smo mu posvetili poseben članek, objavljen 27. marca (vir). Kajti ker se bliža "trenutek resnice", hrvaška vlada pa javno izjavlja, da arbitraža zanjo ne velja, smo od slovenske vlade oziroma zunanjega ministrstva že 7. februarja letos zaprosili za odgovore na nekaj najbolj pomembnih vprašanj. Ker je bil odgovor molk, smo konec marca o tem napisali tudi članek. Ministrstvo za zunanje zadeve se nam je še isti dan opravičilo za pozen odgovor in nesporazum ter nam poslalo takšen odgovor: "Informacije, o katerih sprašujete, so označene s stopnjo tajnosti, zato vam na vaša vprašanja ne moremo odgovoriti." Na takšno reakcijo nismo bili pripravljeni. Lahko bi sicer oporekali upravičenosti prikrivanja dokumentov pred javnostjo oziroma njihovega pavšalnega označevanja z zaupnostjo, čeprav za kaj takšnega morda niti ni (bilo) razlogov. Toda s Cerarjevo vlado se vsaj na tem področju ne bomo prerekali. Vse skupaj bi že odšlo v pozabo, če nam na vprašanja, ki smo jih naslovili na Stanislava Vidoviča oziroma Službo za odnose z javnostmi Ministrstva za zunanje zadeve, ne bi sam od sebe, ne da bi ga kdo sploh kaj vprašal, odgovoril Zmago Jelinčič Plemeniti, nekdanji poslanec in predsednik Slovenske nacionalne stranke, ki po nekaterih informacijah razmišlja o kandidaturi za predsednika republike.

Ker so Jelinčičevi odgovori dovolj pestri, sočni in zanimivi, da so vredni javne razprave, smo se po tehtnem premisleku odločili, da jih objavimo. Najprej bomo navedli vprašanje, ki smo ga zastavili MZZ-ju, vendar nanj nismo prejeli odgovora, nato pa pod njim objavili odgovor Zmaga Jelinčiča. Glede na aktualnost teme (razsodba sodišča v Haagu naj bi bila javno znana še ta mesec) bomo seveda veseli tudi komentarjev bralcev pod člankom.

Ali je Slovenija - glede na to da Hrvaška vztraja, da je arbitražni sporazum zanjo ničen in neveljaven - v skladu z Dunajsko konvencijo (VCLT) in 33. členom Ustanovne listine OZN generalnega sekretarja OZN že prosila za začetek postopka posredovanja zaradi spora s Hrvaško o veljavnosti Arbitražnega sporazuma in legitimnosti dela Arbitražnega sodišča? Ali bo Slovenija to storila v primeru, če bo Hrvaška tudi po razsodbi vztrajala pri sedanjih stališčih?

Vsa zadeva je zasmrdela že takoj po podpisu dokumenta. Slovenska stran je imela že sam naslov napačen, saj vendar arbitražnega sporazuma ne more biti. Če se o nečem sporazumemo, potem ne potrebujemo arbitraže, če pa damo nekaj v arbitražo, pa to ne more biti sporazumno. Edini pravi naslov bi moral biti Sporazum o arbitraži. To so takoj opazili in tako zapisali hrvaški pravniki, naši pa tega niso niti dojeli.

Listino so pripravili Američani, zato tako vzhičenje Pahorja ob podpisu. Zapisano je bilo izredno dobro in v prid Sloveniji, če bi naši to razumeli. Namreč v 5. členu sporazuma piše: "Noben enostranski dokument ali dejanje katere koli strani po 25. juniju 1991 za naloge arbitražnega sodišča nima pravnega pomena in ne zavezuje nobene strani v sporu ter nikakor ne prejudicira razsodbe." Kaj to pomeni? Hrvaške pred 25. junijem 1991, pa tudi na tisti dan še ni bilo. Hravaška je nastala 8. oktobra 1991, kar pomeni, da sploh ne more sodelovati kot samostojen subjekt v zadevi. Do tistega datuma je bila na drugi strani SFRJ in znotraj nje Socialistična republika Hrvaška kot njen del. Dejansko Hrvaška sploh ne more biti stranka v postopku.

Zanimiv je s tem v vzročni zvezi tudi 4. člen, točka (a), ki pravi, da arbitražno sodišče uporablja pravila in načela mednarodnega prava za odločanje po točki (a) prvega odstavka 3. člena. Tam piše da arbitražno sodišče določi: (a) potek meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško na kopnem in morju. Glede na to, da meje slovenskih dežel (Kranjske, Primorske, Štajerske, Koroške), ki so tvorile skupno Jugoslavijo, nikoli niso bile preklicane, po padcu Kraljevine Jugoslavije in razpadu SFRJ pa niso bile veljavne nobene nekdanje admistrativne meje znotraj nekdanje skupne države, saj je šlo za dogovorno delitev in ne za mednarodne sporazume. Tako bi moralo arbitražno sodišče zgolj ugotoviti, da je meja Republike Slovenije tam, kjer so bile meje nekdanji slovenskih dežel. V jugozahodnem delu države torej k Sloveniji sodi celotna Istra in kvarnerski otoki Cres, Krk in Lošinj.

Tega se je točno zavedal hrvaški pravni strokovnjak Davorin Rudolf (sicer Slovenec), ki je na glas vpil Kosorjevi, naj ne podpiše sporazuma o arbitraži, ko pa je to storila, je odšel iz njihove komisije. To so edina prava stališča, na katerih bi morali naši pravniki vztrajati in graditi zahteve, vendar so tu premalo znanja, brezjajčnost pa morda še kakšen denar.

Je to od poteka roka za odgovor Slovenije oziroma od 12. avgusta lani storila Hrvaška?

Hrvaška ima prav, ko ne priznava legitimnosti arbitražnega sodišča in se zgolj smeji kobacanju slovenskih prdcev. Jasno je, da Hrvaška ne bo priznavala ničesar. Prepričan pa sem, da bo Slovenija ob vseh naših podelanih politikih Hrvaški podarila še kakšen del ozemlja. Tako kot ji ga je Bavčar takoj po osamosvojitvi, ko je potegnil slovenske policiste s hriba nad Sečovljami in jih spustil do Dragonje, potem pa jih še prestavil na desni breg, še bolj globoko na slovensko zemljo. Pri srečanju z Vojislavom Šešljem v Beogradu tik pred nedeljskimi volitvami v Srbiji je beseda nanesla tudi na to zadevo, pa mi je bilo povedano, kaj naj bi bil razlog. Ko je Slovenije že bila samostojna in je bila na hrvaškem vojna, je slovensko predsedstvo dovolilo, da se je Hrvaška oskrbovala iz oziroma prek Slovenije z orožjem, tudi s težkim, torej s tanki. Glede na določila marsikaterih mednarodnih sporazumov je tukaj šlo za grozljive kršitve mednarodnega (vojnega) prava. To je adut, ki naj bi ga imeli Hrvati, saj naj bi v nasprotnem primeru v Haag poslali kazensko ovadbo proti celotnemu takratnemu našemu predsedstvu. Tako politična pomoč nekdanjim bratom zdaj po glavi tolče ves slovenski narod. Ni pa rečeno, da ne bo kdaj kdo drug te zadeve sprožil na ustreznih ustanovah.

Ali ima Slovenija v primeru, da Hrvaška zavrne implementacijo haaške razsodbe po oceni MZZ pravico, da zoper Hrvaško zaradi neupravičenega odstopa od Arbitražnega sporazuma in posledične kršitve Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb - sproži tožbo?

Slovenija nima pripravljenega nikakršnega obrambnega scenarija, saj celoten MZZ ne premore mednarodnega pravnika, pa če jih damo vse skupaj. FDV in ljubljanska Pravna fakulteta nista vzgojili pravega kadra, naši "mednarodni" pravniki pa so po večini študirali na Hrvaškem, če se ne motim. Sicer pa o znanju na pravnem faksu v Ljubljani vse pove mednarodna primerjalna raziskava, ki je mariborsko Pravno fakulteto postavila kar 100 mest nad ljubljansko.

Ali se Slovenija pripravlja na to možnost?

Slovenija se ne pripravlja na nič. Vsi skupaj komaj čakajo, da mine mandat. Erjavec pa še najbolj, saj se pripravlja, da bo skočil še na kakšno drugo ministrstvo, svinjarijo pa prepustil naslednji vladi.

Kako namerava Slovenija implementirati sodbo Arbitražnega sodišča? Ali bo Slovenija po razsodbi implementirala sodbo tako, da bo brez sodelovanja s Hrvaško sama prevzela nadzor tudi nad ozemljem in akvatorijem, ki bi po razsodbi pripadel Sloveniji?

Slovenija se bo delala, kot da se je to ne tiče in bo prijateljsko počasi prepuščala Hrvaški vse, kar bodo zahtevali.

Ali pa bo Slovenija implementirala sodbo tako, da bo Hrvaški, čeprav ta veljavnosti sodbe ne priznava, predala ozemlja in površine morja, ki jih trenutno nadzorujejo slovenski organi, vendar bi po odločitvi sodišča lahko pripadli Hrvaški?

Prepričan sem da bo naša oblast iz spomina izbrisala tudi to, da so napram Hrvaški postavljene zgolj začasne kontrolne točke in ne mejni prehodi. Na vseh mejah pa se bo po tihem Hrvaška razširila do slovenskih strani "mejnih" prehodov. Na primer na Obrežju. Najprej je bilo med mejnima prehodoma približno kilometer prostora. Zdaj so kockasti že v slovenskih hišicah, katerih uporabe seveda ne plačujejo. Me zanima, kaj bo zdaj, od danes narej, ko je EU zahtevala precizne preglede tudi na tej meji. Če kdo misli, da se bodo Hrvati vrnili v svoje nekdanje prostore, se moti. Še bolj se bodo zajedli v našo zemljo, naša vlada pa bo računala na to, da bodo med počitnicami na Hrvaškem dobili kakšno bevando zastonj. Da jim je natakar pljunil v vino, ne bodo opazili, ali pa se bodo delali, da tega niso videli.

Kako namerava država zagotoviti izvršitev sodbe Arbitražnega sodišča, in ali v primeru neizvršitve sodbe Slovenija pripravlja kakršnekoli protiukrepe - novo tožbo proti Hrvaški, odpoved drugih sporazumov, npr. o obmejnem prometu in še nekaterih, ki so trenutno v veljavi s Hrvaško ali kaj podobnega?

Slovenija ne bo naredila nič. Morala pa bi potegniti na plano zadnjo mednarodnopravno listino, v skladu z načeli mednarodnega prava, ki je bila merodajna pred nastankom skupne države. To pa je Manifest cesarja Karla II. z dne 16. oktobra 1918. Na osnovi tega dokumenta je nastala in obstaja Zvezna republike Avstrija, torej je dokument zagotovo dovolj dober in relevanten tudi za nas. To je dokument, za katerega so nam ob podpisu Sporazuma o arbitraži namignili Američani, pa naša teleta niso razumela ničesar.

Ali je za Slovenijo razen spoštovanja sodbe Arbitražnega sodišča sprejemljiva še kakršnakoli drugačna pot reševanja spora, na primer z novim postopkom pred meddržavnim sodiščem v Haagu (ICJ) ali kakšnim drugim podobnim sodiščem?

Seveda je. Že v prejšnjeih odstavkih sem jo nakazal. Vsa do zdaj zagodljana in na osnovi ne vem česa dogovorjena dejanja so nična zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Zadeva je znana mednarodnim pravnikom, ki pa bi jih morali najeti v tujini. Pa ne takšnih, kot smo jih za ogromne denarje najemali do zdaj, pa tudi ne takih, ki bi nekaj časa delali za Hrvate, potem pa po možnosti še predavali na naših šolah. Glede na to, da na ozemlju nekdanje SFRJ še ni bilo mirovne konference, ki zaključi vsako vojno, je rešitev tudi v organiziranju takšne konference, ki bi razčistila prav vse probleme - tudi razdelitev Jadranskega morja med nekdanjimi republikami.

S kakšnimi sredstvi namerava Slovenija zagotoviti neomejen dostop vseh plovil s "stikom" slovenskega teritorialnega morja z mednarodnimi vodami Jadrana oziroma ali bodo slovenski policijski čolni v primeru določitve "stika" (junction) operativni vse do točke stika in se v južnem delu slovenskega akvatorija ne bodo, tako kot doslej, zadrževali le v mejah Piranskega zaliva?

Slovenija nima niti namena početi kaj takega iz strahu, da Hrvaška ne bi protestirala. Če bi prišlo do kakšnih zaostritev, bi slovenska vlada takoj poslala ladjo Triglav reševat migrante v Sredozemlje, samo da ne bi bili južni sosedje, agresorji in uzurpatorji slovenske zemlje užaljeni. Sicer pa kaj posebnega ni treba storiti. Na prava mesta v prihodnji vladi postaviti prave ljudi, pridobiti prave pravnike, tudi v Ljubljani jih je nekaj dobrih in zavednih, še več pa v Mariboru. Pa po svojih arhivih in predalih naj pogledajo, kaj vse so nesposobneži na MZZ poskrili med papirje. Tudi sam sem jih veliko poslal na ustrezni naslov – a brez odziva.