Pod zaporednim številom sedem je pisalo Louis-Philippe Demers. Pred sedmimi meseci sem tu, za portal+, poročal s festivala Ars Electornica 2016 v Linzu. Takrat sem se odločil, da bom zaradi navala zgoščenih dogodkov svojo evforijo sistematiziral tako, da jo bom oštevilčil. Pod zaporednimi števili sem si zapisoval imena in priimke tistih, ki sem jih mikro-komentiral. O njih sem si zapisoval zgoščene stavke, da bi jih lahko v bodočem času seštel v duh časa. Že takrat, ko sem vtipkal pod zaporedno številko sedem ime in priimek Louis-Philippeja Demersa, sem začutil potrebo po poglobljenem zapisu o njegovem delu. Za trenutek sem celo hotel preusmeriti svoj komentar v reflektiranje in ozaveščanje njegove umetniške dinamike, toda hitrost festivalskega dogajanja je bila neustavljiva in preintenzivna. Tako bo šele današnji premislek delno posvečen mehatroniki Louis-Philippeja, predvsem pa bo posvečen mehatroniki in duhu časa, v katerem živimo. Časa, ko je vse, ampak čisto vse, potencialno digitalno!

Bilo je to prejšnjo soboto, z Louis-Philippejem sva se objela - in to ravno v Singapurju in to ravno v ArtScience muzeju. Kdo bi si pred sedmimi meseci mislil, da bo tako. Združila naju je, ne da bi to poprej vedela, kustodinja Honor Harger. Info: Luis-Philippe živi in poučuje umetnost na Nanyang Technological University v Singapurju. S svojo profesuro na inženirsko tehnološki šoli združuje raziskovalno-tehnološko in umetniško raven. Lahko bi poenostavljeno izjavili, da je tehno-renesančni umetnik. V svoji umetniški biografiji je proizvedel že čez sedemdeset interaktivnih dogodkov, v njih pa je zasnoval in "proizvedel" večje število interaktivnih robotskih naprav. Zgradil je že več kot 225 umetniških strojev. Tako njegove robotistične umetnine nastopajo v gledališču, operi, na metro postajah, v umetniških in naravoslovnih muzejih. Po profesuri na visoki šoli ZKM (Zentrum fur Kunst und Medientechnologie) Karlsruheju v Nemčiji, kjer je predaval od leta 2001 do leta 2005, se je zaposlil na univerzi v Singapurju.

Neplačan oglas, namenjen mladim umetnikom: Mladi umetnik in umetnica, bodita pozorna na šolo ZKM v Karlsruheju! Šola ZKM je primerljiva z Bauhausom, le da opravlja svoje poslanstvo v novem duhu časa, z novimi metodami, z novimi orodji, z novimi materiali! Predvsem pa so v šoli novi učenci. Mogoče je v njej prostor tudi zate! Konec oglasa.

Naj vas spomnim na zgoščene stavke iz komentarja Ars Electronice 2016: Louis-Philippe Demers iz Montreala je predstavil skupaj z Billom Vornom petindvajset ramenskih exoskeletov, od katerih jih je bilo šest nameščenih v predstavitveni dvorani. S pomočjo šestih izbranih gledalcev iz avditorija, ki so jih pred dogodkom oblekli v kobinizone ter jim nadeli na ramena skeletone, sta z Billom Vornom materializirala mehatronski eksces, prepojen z lepoto in kritičnim mišljenjem. Popolnoma enako programirani mehatroni so vodili plesne gibe gledalcev. Slučajni gledalci oziroma nanovo proglašeni igralci so se morali samo prepustiti kolektivno nadzorovani gibalni dinamiki. Sinhrono so nam odplesali elektronsko programiran obred prve in druge industrijske revolucije.

Na koncu gostote sem se vprašal: Ali že živimo v postindustrijskem svetu ali smo še v poziciji taylorističnega inferna? Naj si takoj odgovorim na to retorično vprašanje, da ne bo sence dvoma: še vedno živimo v industrijskem svetu, živimo v četrtem valu industrijskega razvoja, kar pomeni, da množice še vedno živijo vpete v tayloristično muko! Torej, ali v mehatronski umetnosti gledamo dekonstrukcijo ideološkega ali umetniškega telesa? Ideološko telo se danes najbolj vidi v militantnih zavojevalskih mašinerijah agresivnih neokolonialnih držav. To, kar smo poslušali zadnjega pol leta v svetu ideološkega zapeljevanja, niso bile samo laži blazneža, temveč je še veliko huje, to so bile strateške laži uniformiranih hegemonov in generalisimov, v dobro utrjenih generalštabih, ki pripravljajo prostor za vojaški mehatronski stroj.

To, kar smo poslušali zadnjega pol leta v medijskem svetu, ni samo zastrupljanje in preizkušanje naše zavesti, koliko konstruirane in lažne realnosti prenese stvarnost, temveč predvsem koliko prenese mehatronske realnosti. To, kar smo poslušali zadnjega pol leta ni patologija, ki se bo umaknila dnevni ideološki rutini. To je resnična patologija, ki ima svojo impresivno dinamiko in se ne bo utrudila. V zablodi so tisti, ki verjamejo, da so se uniformirani odločevalci umaknili iz svojih narcisističnih telematičnih in teleprezentnih pozicij v njegov piskajoč glas. Vse to je že zdavnaj napovedovala vizionarska mehatronska umetnost SRL.

V svojo podzavest sem si za vekomaj vgradil ime ingenizonega gledališkega umetnika Marka Paulina in njegovega Survival Research Laboratories. Dejstva in dokumenti: Leta 1982 sem na Akademiji za gledališko režijo v B- programu pripravil predavanje in projekcijo o delu gledališke skupine Survival Research Laboratories. (Srl.org). Že takrat sem v predstavitvenem uvodu o delu Marka Paulina formuliral kot prvo in edino avtentnično ameriško gledališče. Mark Pauline je pred pretintridesetimi leti aktiviral interakcije, ki jih danes lahko uporabniki brez velikih zapletov uporabljajo pri različnih zvrsteh "nove zabavne telesnosti". Do današnjega dne nisem spremenil svojega mnenja o njegovi briljantni umetnosti!

In že smo v sredici komentarja o umetniškem mehatronskem telesu proti ideološkem mehatronskem telesu! Umetniško mehatronsko telo mi je neskončno blizu tudi zato, ker v njem gledam že skoraj dvajset let umetniško delo Dunje Zupančič. Dunja izhaja iz mehatronske družine, dobesedno. Dunjin inženiring načrtuje transformativna stanja tudi za mehatronske oči. V njene mehatronske antene in umetniške satelite je nameščena elegantna občutljivost, sicer popolnoma drugačna kot pri Luis-Philippeju. A v obeh je zaukazana postava in ukaz: Za zedinjeno človeštvo gre!

Stoično eksperimentiranje Louis-Philippe Demersa je izvrstno razvidno iz umetnine, kot je Slepi robot, ki otipava obraz tistega, ki si ga je prišel ogledat. Z dotikanjem obraza si robot rekonstruira obraz gledalca, čeprav ga ne vidi in čeprav zares ne vemo, ali se zgodi rekonstrukcija. Zato ta ekscesen odnos vzpostavi začetek zgodovinjenja neznanega.

Dekret: Bralec, predstavljaj si na ljubljanski strojni fakulteti na oddelku za mehatroniko oddelek, ki bi bil v celoti posvečen umetniškim mehatronom. Prosim, pozabi na ta dekret!

Zaslepljeno človeštvo! Robotika in umbotika sta v sredici mojega umetniškega premisleka o duhu časa. V njej je naseljena blazna umetniška želja, v njej biva duh časa, ki dodeljuje univerzalen pomen življenju. Mehatronika je sestavljena iz programiranih funkcij. Tudi skrajnih. Skrajnost pa je vedno prisotna v človeku. Samo v umetnosti se preoblikuje navidezni nesmisel v poglobljeni smisel, v stilno sled, ki ji kasneje večinsko sledimo.

Vsi trije, Louise-Philippe Demers, Mark Pauline in Dunja Zupančič, pa da ne govorimo o Stelarcu, nam razširjajo resničnost z vidno in navidezno stvarnostjo, s teleprezenco in telekinetiko. Vse te so v naši stvarnosti že močno prisotne. V naših napravah v naših žepih. Njihova navpičnica je postala tudi moja smer. V vse tehnologije, s katerimi ta hip lahko enostavno operiramo, smo morali pred desetletji vložiti ogromno stopnjo energije in koncentracije. Visokomodernistično stremljenje k novotehnološki inovativnosti, vse to je stremljenje k novemu.

Louis-Philippe Demers nam s svojo duhovito mehatronsko držo razširja mehanični balet iz dvajsetih let XX. stoletja. Poje visoko pesem racionalnosti in tehno funkcionalnosti. Natančno se zaveda, da etični imperativ pozove gledalca k etičnim dejanjem. Potreba po človeški svobodi je in bo čez vse! Tako mehatronika postane zastopnica etične in abstraktne vsebine. Tako se metafizika in kozmologija gledata in tudi vidita v mislečih strojih. V XX. stoletju je izumljen binarni zapis, binarna koda.Ta je še vedno graditelj novih etap stila. Te so vgrajene v jezik elektronike. Mehanika pa je z nami že stoletja. Vse to je bilo vidno tudi, ko je Louis-Phillippe Demers gostoval v misleči galeriji Kibla portal v Mariboru.

Povratek k velikim izhodiščem. Rezultat ni ne fikcija, ne historicizem, ne fikcionalna zgodovina, temveč čisto in nekompromisno zgodovinopisje. Vse to se sešteva v totalizirajočo celoto, ki je kategorično nasprotna totalitarizmu, je sintetično kompozitna in nastopa proti fašistični enotnosti.

Ko si gledalci nadanejo skeleton, si nadanejo neumrljivost.