Ne verjamem, da bo poostreni nadzor na mejah s Hrvaško trajal. Predpoletni zapleti med Slovenijo (no, sedaj EU) in Hrvaško so običajna folklora zadnjih petindvajsetiih let, ki pa se po pravilu umirijo, ko morajo ljudje na dopust, ki jim "pripada". Tudi tokrat bo tako. Na kar že opozarjajo zadnje informacije o "diskrecijskih pravicah" obmejne policije. Na poostreni nadzor na mejah pa ni treba gledati samo skozi prizmo jeze (pa kaj si bodo še izmislili), ogorčenja (mislili smo, da smo državljani EU vredni kaj več), razočaranja (spet železna zavesa) ali obupa (saj smo vedeli, da klub, v katerega nas sprejmejo, ne more biti veliko vreden). Na nastalo spremembo lahko pogledamo tudi drugače: kot na politično, družbeno, družinsko, tehnološko in gospodarsko spremembo, ki prinaša/bi lahko prinesla - kako oguljeno se sliši - zanimive priložnosti.

Predsedniku vlade, na primer, bi lahko dali v roke t.i. mejno aplikacijo. Kar iz osebnega pametnega telefona bi lahko upravljal s pretočnostjo na mejah. Ko bi se na primer s hrvaško stranjo pogajal o teranu, bi kar med sestankom pretočnost malo "privil" v levo (počasneje) in vpival na število odprtih linij na prehodih. Ko bi nasprotna stran popustila, bi na aplikaciji vodilo premaknil v desno (odpiranje in manj poostren nadzor). Podobno bi lahko ravnal tudi pri drugih vprašanjih. (Pri čemer je samo vprašanje dni, kdaj bo hrvaška stran Slovenijo obtožila, da počne ravno to, izkorišča uredbe EU za urejanje medsebojnih vprašanj).

Kje so še priložnosti, ki bi jih lahko iznajdljiva podjetja in posamezniki izkoristila? Na tehnološkem področju jih je veliko. Eden takih bi bil lahko mikročip, vgrajen pod kožo posameznika, s katerim bi lahko mejo prestopali na t.i. "hitri liniji". Prehode preko hitre linije bi lahko omogočili tudi vsem, ki bi bili pripravljeni - po vzoru zabaviščnih parkov - za storitev plačati več. V mestih blizu mejnih prehodov bi lahko postavili "mejomate", na katerih bi ljudje po vzoru čakalnih vrst pri zdravnikih prevzeli listke, na katerih bi jim označili uro t.i. hitrega prehoda (medtem pa spoznavali manjše kraje na obeh straneh meje).

Hoteli, lokali, bazeni in drugi bi lahko pohiteli z oglaševanjem "domačega", zakaj preko meje, če je pa vsa ponudba tukaj. Ponudniki hrane in pijače "na kolesih" bi se lahko z rikašami in tuk tuki vozili med čakajočimi vozili in jim prodajali osvežilne napitke in prigrizke. Študentje bi lahko ponujali storitev "cijazenja", tj. počasnega premikanja vozila v koloni, medtem ko bi šle družine na kratek sprehod. Nekdo bi si lahko omislil mobilni čistilni servis vozil. Ali izvajanje jezikovnih tečajev. Poskrbeti je treba še za kopico drugih podrobnosti, hišne ljubljenčke, previjanje dojenčkov ... Življenje v gibanju, čeprav počasnem, bi lahko prineslo številne nove izzive.

Pomembno bi lahko cijazenje družine izkoristile tudi za razvijanje družinske dinamike, izboljšavo medsebojne komunikacije in poglobljene pogovore. Mar se ne pritožujemo ves čas nad pomanjkanjem časa? Poskrbeli bi lahko za utrjevanje medčloveških odnosov in razvijanje strpnosti med ljudmi, morda tudi za duhovno oskrbo (skupinske maše) ali meditacijo. Skratka, ni vse dobro, kar je hitro, in obratno, ni vse slabo, kar gre počasi.