Ugodnejši gospodarski rezultati razumljivo zbujajo apetite na vseh straneh. Na mestu so pozivi, da ne smemo prehitevati in pretiravati z delitvijo nekaj večjega kolača, podobno kot se je dogajalo v konjunkturnih letih 2005-2008. Vsi se seveda strinjamo, da je dobrih letih potrebno dati nekaj na stran za slabe čase in to naj bi veljalo tudi za trenutne dosežke in ugodne napovedi. To naj bi uresničevali s pogosto izpostavljenimi strukturnimi reformami. A bojim se, da tako opevane "strukturne reforme" zasledujejo precej drugačne cilje. Da bi od večje ustvarjene dodane vrednosti, pretežni del dobila (dala na stran) peščica ljudi, medtem ko večina ljudi pri tem ne bi participirala (tu naj bi se varčevalo). Rekli boste, da je to demagoška izjava, a izraz "strukturne reforme" v praksi pomeni točno to, le da se lepše sliši. Zvišanje plač, pokojninska in zdravstvena reforma ter reforma trga delovne sile je klasični nabor teh nujnih reform. Ne od domačih in še manj od vseh tujih institucij, ki hodijo na obiske in kontrole v Slovenijo, zadnjih deset let kaj drugega nismo slišali.

Preden navedem nekaj konkretnih števik v potrditev te teze, bi dodal še, da se strinjami, da kakih večjih zaslug za takšna gibanja vlada z izvedenimi ukrepi nima. Vsekakor je bil v Sloveniji narejen prelom leta 2013. Kljub sicer danes spornim postopkom bančne sanacije (po mnenju velike večine) so takratne poteze odločilno prispevale k temu, da je Slovenija izpadla iz spiska kritičnih držav, obrestne mere so se znižale in svet se za nas ni več zanimal. Po umiritvi razmer in gospodarski rasti v Evropi je gospodarstvo spet pokazalo svojo trdoživost in rast se je pričela. Vlada je k temu še največ prispevala, da je gospodarstvo lahko v miru poslovalo in iskalo priložnosti in da ni bilo obremenjeno z dodatnimi obremenitvami.

Revni slovenski milijonarji

Kar pa se tiče nujnosti reform pa bi izpostavil ravno gibanje plač. Veste, da je v zadnjih treh letih gospodarstvo ustvarilo okoli 7,5 milijarde evrov več dodane vrednosti in da so ljudje za svoje delo od tega dobili tretjino (2,5 mrd), kapital oz. lastniki družb za so za preostalih 5 mrd povečali svoje premoženje? Za malenkost višje prejemke zaposlenih in upokojencev ter nove zaposlitve so v gospodarskih družbah namenili omenjenih 2,5 mrd, okoli 5 mrd pa je ostalo v družbah za razvoj, za nova delovna mesta, za odplačila posojil (kar je seveda pozitivno in se lepo sliši) - a to istočasno pomeni tudi povečanje premoženja lastnikov teh družb.

In če pogledamo konkretno: poleg tujcev in države so danes Slovenci lastniki približno slabe polovice podjetij in so tako povečali svoje premoženje za okoli 2,5 milijarde evrov. Natančnejša struktura pokaže, da je od tega približno polovico dobilo 5.000 posameznikov (družin), drugo pa mogoče do 100.000 ljudi, ki so v večji ali manjši meri ostali lastniki. In to je tisto, o čemer govorim na začetku: mogoče bi bilo pa vseeno prav, da bi od boljših rezultatov gospodarstva ljudje za svoje delo (v širšem smislu) dobili nekaj več in ne da gre bodisi ves denar bodisi večina samo kapitalu. Na žalost se ne "daje na stran" za vse ljudi (kar bi bilo denimo sprejemljivo), temveč se v praksi z drugačno delitvijo prejemki koncentrirajo v ožjem krogu ljudi.

Pokojnine in javno zdravstvo

Tudi pri zahtevi po nujnosti nove pokojninske reforme pozabljamo, da že po obstoječem pokojninskem zakonu s postopnim prehodom na 65 let do leta 2020-2022 kakih večjih obremenitev za proračun ne bo. Samo za primerjavo - danes v Sloveniji za pokojnine namenjamo 11 % BDP, podobno kot smo že pred 15 leti, v Avstriji 15 %, Italija pa daje celo 17 %. Menim, da smo celo pretiravali pri zadrževanju pokojnin in tu ni potrebnih nobenih drastičnih premikov in visokoletečih reform, temveč samo sprotno prilagajanje.

Z zdravstveno reformo se pač nekaj trudijo, a vseeno so pričakovanja prevelika. Dvomim, da se toliko pokrade, kot stalno govorimo in za še boljši sistem bo pač treba dati več denarja. Mogoče pa bi ljudje raje dali 10 evrov mesečno več za ta namen (če bi videli izboljšanja) kot pa za kake druge manj nujne potrebe. Enako velja tudi z reforme delovne zakonodaje, kjer gre praviloma za zahteve po zmanjšanju pravic zaposlenih in tudi tu je potem vprašanje, kaj bi s tem dosegli v smislu varčevanja za slabe čase. S tem se nabor konča in zato pač menim, da ne bi bilo nič narobe, če bi večji del dodatno ustvarjene dodane vrednosti namenili širšemu krogu ljudi. Ne samo zaradi socialnih (ter tudi borbe proti neenakosti, glede katere imamo sicer vedno veliko za povedati), temveč tudi zaradi ekonomskih vidikov, ker se pač delitev med ljudi v večji meri odraža potem v večji potrošnji, večji proizvodnji in rasti nasploh.