1. II. SVETOVNA IN HLADNA VOJNA. Tupatam se pojavljajo domneve in celo pobude, naj bi bila Slovenija vmes, tako rekoč neuvrščena, kot je bila nekoč Jugoslavija. Med Vzhodom in Zahodom, med socializmom in kapitalizmom. Nekaj tega sentimenta je mogoče najti v nedavni pobudi Združene levice, naj bi Slovenija na vsak način sporočila Rusiji svoj interes (nekateri pravijo pravico), da postane podpisnica Avstrijske državne pogodbe namesto nekdanje "pridružene" podpisnice Jugoslavije. (Rusija je depozitar, uradni čuvar ADP.) Poleg nekaterih motivov, ki so morda razumljivi in celo hvalevredni, je v tej pobudi mogoče zaslediti prepričanje, da je za Slovenijo bolj od konca hladne vojne pomemben konec II. svetovne vojne, v kateri je bila med zaveznicami Sovjetska zveza, Avstrija pa je bila sovražnik. S podpisom ADP bi se Slovenci - v predstavah nostalgikov in korenitih levičarjev - nemara lahko vrnili v stare čase, v Jugoslavijo, v socializem, ko Slovenija še ni bila samostojna država. Konec hladne vojne je - ker se je zgodil pozneje -  važnejši, bolj aktualen od konca II. svetovne vojne, saj je odpravil nekatere rezultate II. svetovne vojne, recimo, razdelitev Nemčije na Vzhodno in Zahodno Nemčijo, berlinski zid, železno zaveso itn.

2. ANGLEŠČINA BREZ ANGLEŽEV. Po osamosvojitvi Britanci najbrž ne mislijo ostati sami. Povezave z Evropsko unijo ne bodo mogli nadomestiti samo z izgubljenim - angleško govorečim - cesarstvom; po vsem videzu se bodo tesneje povezali z Združenimi državami Amerike, s katerimi od nekdaj govorijo isti jezik. Pravzaprav je vprašanje, ali so ostali sami in zapuščeni Britanci ali Evropejci? Slednjim je v vsakem primeru ostala angleščina. Z brexitom se (deloma) vračata zemljepis in zemljevid, ki je veljal pred prvo in pred drugo svetovno vojno: Evropa, v kateri ima vodilno vlogo Nemčija, se je znašla med dvema ognjema: med Anglo-Američani na eni in Rusi na drugi strani. Evropejci bodo govorili angleško zaradi Ircev, morda zaradi Škotov, če si (Irci ali Škoti) seveda ne bodo premislili in uvedli galščino oz. keltščino. Britanski umik ustvarja več možnosti za Rusijo, kar utegne vplivati na prihodnost Ukrajine, baltskih držav, predvsem pa Balkana.

3. EVROPSKA UNIJA IN SCHENGENSKI SISTEM. Slovenija se je z osamosvojitvijo vrnila, uvrstila tja, kjer je bila ves čas pred letom 1918. Slovenija ni vmes, ampak sredi, znotraj EU (je obdana z državami EU - Avstrijo, Italijo, Hrvaško in Madžarsko), vendar je na robu, na meji schengenskega sistema. Ta mejni položaj je težje vzdrževati kot položaj sredi Evropske unije; ta težava, ki se kaže v čakalnih vrstah na slovensko-hrvaški meji, pa že spet povzroča nekakšno protievropsko nestrpnost, sproža kritike o neživljenjskih predpisih itn. Podatki o številu potnikov so različni, menda pa naj bi v teh dneh (okrog 6. aprila) slovensko-hrvaško mejo (na najbolj obremenjenem mejnem prehodu) dnevno prečkalo okrog 50.000 potnikov, kar je štirikrat manj kot jih na dan sprejme londonsko letališče Heathrow. Kritike so deževale predvsem na čakalno dobo, ki naj bi znašala celo štiri ure. Če lahko Heathrow na dan pregleda 200.000 potnikov, bi nekaj podobnega zmogli tudi mejni organi med Slovenijo in Hrvaško, le da bi najbrž morali bistveno povečati število šalterjev in policistov. Brez tega schengenskega sistema najbrž ne bo mogoče vzdrževati. Ob tem se pojavljata dve vprašanji: ali naj Slovenija čim prej doseže pristop Hrvaške k schengenskemu sistemu (s čimer bi se znebila bremen in stroškov), ali naj nemara svojo podporo Hrvaški v zvezi s schengenom izkoristi kot spodbudo za rešitev odprtih (npr. mejnih) vprašanj??

4. BALKAN. Predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker je ob nastopu svoje službe napovedal, da v njegovem času ne bo nobene nove širitve EU. Nedavno pa je ameriškemu podpredsedniku rekel, naj ZDA ne hvalijo držav, ki (kot Združeno kraljestvo) zapuščajo Evropsko unijo. Če se bo zapuščanje nadaljevalo, je rekel, bo Evropska unija razpadla, čemur bo sledila vojna na Balkanu. Imenoval je Srbijo, Republiko srpsko, Makedonijo, Kosovo in Albanijo. Z drugimi besedami je povedal, da je za balkanske države rešitev evropska integracija, pri čemer je pozabil, da je sam napovedal konec integracijskih procesov. Najbrž je Juncker obakrat govoril resnico, vprašanje je le, ali je bilo govorjenje koristno. Na Balkanu  podobno kot drugje v Evropi delujejo gibanja, ki jih z eno besedo imenujemo narodna samoodločba, kar pomeni npr. povezovanje Srbov v eno državo in npr. združevanje Albancev s Kosova in iz Albanije, morda celo iz Makedonije. Ti narodi bi morda odložili svoje osamosvojitvene in združitvene načrte - da ne govorimo o orožju - ko bi vsi skupaj vstopili v Evropsko unijo in bi bili združeni v njej na podoben način, kot so bili doslej v EU združeni Irci iz Irske republike in (preko Velike Britanije) iz Severne Irske. Evropska unija pa je v trenutku, ko bi morala delovati najbolj temeljito in učinkovito, v krizi. Veziva, ki so v začetku zadoščala šesterici (namreč sprava med Nemci in Francozi), v nadaljevanju pa dvanajsterici (namreč združitev Zahoda in Vzhoda), so nekako izrabljena. Nad Evropsko unijo se pritožujejo celo Slovenci, ki bi namesto sprave rajši nadaljevali s hladno vojno. Vzroki takšnega nasprotovanja in slabih političnih razmer so v pomanjkljivi izobrazbi in v splošnem nespodbudnem ideološkem ozračju. Zanj je seveda odgovorna vlada, o kateri je mogoče reči, da si ni izmislila nič posebno novega, ampak nadaljuje po poti, po kateri so se bolj ali manj ležerno sprehajale mnoge prejšnje vlade, kadar so namesto osamosvojitve in Evrope proslavljale sovražnosti iz druge svetovne vojne.