Bojan Dobovšek je bil poleg Mira Cerarja, Milana Brgleza, Violete Bulc in še nekaterih med ustanovitelji stranke, ki je danes na oblasti. Zaradi nestrinjanja s politiko, ki je SMC pripeljala v objem korupcije in klientelizma, je izstopil iz stranke in ustanovil skupino nepovezanih poslancev. Da je nad Cerarjem in njegovo združbo razočaran, Dobovšek ne skriva. Znano je tudi to, da bo s somišljeniki nastopil na naslednjih volitvah, pri čemer bo njegov imperativ temeljil na osebni integriteti, profesionalizmu in sposobnosti. Ni pa znano, o čem bo pisal za portal+. Profesor Dobovšek bo namreč odslej poskušal čim bolj redno pisati komentarje za naš medij, česar se uredništvo seveda veseli, noče pa se vmešavati v izbiro njegovih tem za pisanje. Naj pa ob tej priložnosti povabimo tudi vse naše bralce, da se z vsebinskimi komentarji vključujejo v razpravo in prispevajo k kvalitetnim polemikam, ki bogatijo naš medij in krepijo njegovo intelektualni dimenzijo.
Po obdobju tranzicije prihajajo novi časi, ki prinašajo tudi nove oblike korupcije. Ta se kaže v obliki finančnih malverzacij, poslovanj preko davčnih oaz, pritiskov multinacionalnih podjetij in podložnosti politik interesnim skupinam. Ker so tovrstne oblike korupcije netransparentne in nerazumljive, ljudje v njih ne vidijo škode, ki se povzroča družbi, zato pa posledično ni dovolj denarja za zdravstvo, infrastrukturo, šolstvo pa tudi pokojnine. Razloge in vzroke krize lahko vidimo predvsem v deviantnem vedenju finančnega sektorja in finančnih institucij, z možnostjo (ne)formalnega vplivanja elit, v prepletanju politike in ekonomije. V Sloveniji je namreč opazen zmanjšan (če ne kar neobstoječ) nadzor nad javnimi in zasebnimi institucijami, podjetji in organizacijami, ki upravljajo velik kapital oziroma vrednosti. Odsotnost nadzora posledično povzroča nekontrolirano, tvegano ter tudi deviantno vedenje omenjenih institucij in njihovih predstavnikov. Pri tem je potrebno izpostaviti kadrovanje v DUTB in SDH (ter v bodočem Demografskem skladu), ter vso povezano problematiko z upravljanjem državnega premoženja.
Glede na navedeno je ideja o peti veji oblasti iz naslova zorela že dalj časa. Kot rdeča nit se je vila skozi moje prispevke in knjige doma in v tujini. Analize kriminalitete pokažejo razvoj od klasične do gospodarske kriminalitete, ki uporablja strokovnjake t.i. beloovratniške kriminalitete za prikrivanje tokov denarja. V svojih raziskavah sem izpostavil pojav, ki ga imenujem elitna kriminaliteta ali kriminaliteta močnih, kot jo imenujejo nekateri kolegi v tujini. Zanjo je značilna povezava vplivnih ljudi iz gospodarstva, bančništva in politike, ki v obliki netransparentnih mrež obvladujejo družbo. S kadrovanjem po zvezah in z vplivom na spremembe zakonodaje dosegajo svoje cilje ter se izogibajo pregonu državnih institucij. Ker je pojav začel ogrožati delovanje sodobne družbe v obliki sistemske korupcije, sem proučeval negativni vpliv tovrstnih mrež na družbo in kako jih ustaviti. Pri tem sem ugotovil, da se je moč države preselila iz uradnih institucij na neformalne institucije, ki delujejo iz ozadja in obvladujejo finančne tokove (zato tudi bitka za nadzor nad bankami in odpor vladajočih elit do ugotavljanja odgovornosti za bančno luknjo).
Od četrte k peti veji oblasti
Klasična delitev oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno vejo, ki so si v sistemu zavor in ravnovesij, ter nadzorujejo druga drugo, je že dolgo presežena. Nadgrajuje se z mediji kot četrto vejo, ki naj bi neodvisno nadzorovali ostale, toda kdo danes nadzoruje (obvladuje) medije? Multinacionalne korporacije, vplivni bančniki in netransparentne neformalne mreže, o katerih razpravljam v svojih prispevkih, tvorijo peto vejo oblasti, ki si s svojim vplivom podreja vse ostale v škodo ljudi in le v svojo korist. Moja predavanja o peti veji oblasti - tako na pravni fakulteti v Belgiji kot tudi raziskovalno delo na univerzi v Würtzburgu - so odpirala vprašanja, kdo bo nadzoroval to vejo, in, ali pravna država v poznomoderni družbi sploh še deluje? Na idejah odpravljanja vpliva slabih neformalnih institucij ter sledenju in odkrivanju denarnih tokov slonijo temelji bodoče Dobre države, ki se zavzema za kvaliteto življenja ljudi in je mišljena kot antipod predatorski družbi, v kateri živimo.
Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, Zakon o denacionalizaciji, Zakon o zadružništvu in posamezni deli drugih predpisov so bili osnova za kapitalsko preobrazbo Slovenije, ki se je začela v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja in ki še vedno ni povsem končana. Končuje se z reševanjem bančne luknje, po katerih prihaja do novih oblik netransparentnega lastninjenja prek Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB), pri čemer se denar, ki je bil skrit v tujini, lahko uporablja za nakup podcenjenih podjetij. O tem, da so v procesu tranzicije tudi pri nas mnogi posamezniki obogateli, ni dvoma. Ni pa razčiščeno vprašanje, ali je ta diferenciacija potekala na nezakoniti (neupoštevanje ali zloraba predpisov) ali na zakoniti podlagi kot posledica slabih oziroma neustreznih predpisov. Dejstvo je, da slabi predpisi niso bili posledica nestrokovnosti in nepremišljenosti, ampak so bili plod ugrabitve države. Ta projekt pa je bil skrbno načrtovan. Redki preiskovalni novinarji razkrivajo imena in kažejo, da se je to zgodilo. Seveda so bile metode bolj prefinjene kot v drugih tranzicijskih državah in zato manj očitno prepoznavne, vendar so s stališča legitimnosti pravne države nevarnejše, saj jih je težje zaznati, težje obravnavati in težje odpravljati.
Budilka za intelektualno elito
Odgovore je potrebno iskati v transparentnem upravljanju države. Klasičen model upravljanja države je zakonodajno-regulatorni, kjer država zagotavlja regulativo in nadzorne mehanizme, ostalo prepusti trgu, to je na primer značilno za razvite države zahodne Evrope. Drug je razvojni model, kjer država poskrbi za razvoj gospodarstva in ga tudi soupravlja. Takšne primere najdemo v Aziji (t.i. Azijski tigri). V Sloveniji se je razvil svojstven model upravljanja države, ki ga sam opredeljujem kot kongregacijski model, po zgledu teorij, ki sem jih proučeval s kolegi profesorji na Nizozemskem. Tovrsten model upravljanja temelji na netransparentnem upravljanju državnega premoženja, kreativnih razlagah norm, ki temeljijo na pravnih mnenjih izbranih strokovnjakov, obvladovanju medijev skozi službe za krizne odnose z javnostmi, ter držanju ljudi v nevednosti z obvladovanjem informacij, statistik in popačenjem dogajanj v tujini. Kongregacijski model tako temelji na držanju ljudi v nevednosti in ima podlago v obvladovanja medijev skozi krizno komuniciranje.
Najpogostejši instrumenti, ki jih pripadniki pete veje oblasti uporabljajo za vplivanje na proces oblikovanja tistih politik, ki je njim v prid, sta prav ugrabitev države in vpliv na institucije. Prav take elite so v Sloveniji postavile nove vrednote, ki temeljijo na načelu obogateti čim hitreje na kakršenkoli način v okviru zvez in poznanstev v politiki. Lobistična omrežja, ki držijo v krempljih Slovenijo, so najmočnejša v zadnjih petindvajsetih letih. Zato v Sloveniji pričakujemo, da se prebudi intelektualna elita, ki bo postavila nove vrednote, ki temeljijo na klasični pravni državi.