Medtem, ko sem delal zadnjo redakcijo pričujočega teksta o kozmonavtu Alekseju Arhipoviču Leonovu in o njegovem prvem vesoljskem sprehodu, ki so ga prejšnji teden ekraniziranega premierno predvajali moskovski filmski javnosti, sem bil obveščen o letalskem bombnem napadu, ki je bil medijsko predstavljen tako, kot da bi šlo za nedolžen infotainment. Goli info: militanti so odvrgli na drugo skupino militantov eksplozivno napravo, ki je imela moč rušilnega udara tik pod pragom manjše nuklearne bombe. Postalo je več kot očitno, da se militanti vseh vrst pripravljajo na legalizacijo omejene nuklerane vojne.

Medtem, ko sem že skoraj napisal komentar o kozmonavtu Alekseju Arhipoviču Leonovu in ga prepletal ter povezoval s pogovorom, v katerega so se zapletli Aleksej Leonov, Dunja Zupančič in Viktor Ren - namreč Alesejeva mati je bila ravno tako Dunja, ime Dunia pa v indijskem jeziku pomeni svet -, sem se dokončno odločil spremniti smer teksta. Vse okrog mene je postalo preveč nasilno. Koga sploh še zanimajo etimološke radosti in paradoksi? Bombo, ki je bila težka 9,8 tone, so odvrgli 12. aprila 2017 z letalom MC-130 ob 19.30 po afganistanskem lokalnem času. Medijsko pa so bombo opremili z video posneteki, ki so bili sproducirani tako izvrstno, kot da bi šlo za produkcijo resničnostne oddaje globalne televizje. Vse je bilo izvrstno organizirano: let eksplozivne naprave proti tarči in v samem finalu spektakularno organiziran morilski pirotehnični efekt. Tako zdaj eni kot drugi militanti ocenjujejo obseg škode po eksploziji. Gnus! Da o kemičnem orožju za masovnno pobijanje ne govorimo! Gnus gnusen!

Metodološki preskok in odmik I.: vesoljski program je sestavljen iz mnogoterih omejitev. Tudi oblikovanje vesoljskih formatov je sestavljeno iz omejitev. Regulacijske omejitve naj bi omogočale predvsem varnost pri vseh vesoljskih aktivnostih. Tako se je pred vami pojavil regulacijski komentar nemoči!

Metodološki preskok in odmik II.: 12. aprila smo obhajali obletnico prvega poleta človeka v vesolje. Jurij Aleksejevič Gagarin je leta 1961 poletel v oranžni vesoljski obleki z raketo Vostok 1 s kozmodroma Bajkonur v vesolje. Ko je vstopil v Zemljin tir, so nepritrjeni predmeti okrog njega začeli lebdeti. V 108 minutah je kot prvi človek enkrat obkrožil naš matični planet.

Metodološki preskok in odmik III.: Generalna skupščina Združenih narodov je leta 2011 v svoji resoluciji A/RES/ 65-271 razglasila 12. april za Mednarodni dan vesoljskih poletov  s človeško posadko. S tem dnem se človeštvo zavezuje, da bo vse svoje delovanje v vesolju usmerilo v miroljubne namene. Tako naj bo! Poročilo s pariške Mednarodne vesoljske federacije je bilo nedvoumno: večinska planetarna vesoljska flota je usmerjena proti Luni. Prek Lune se bomo odpravili proti Marsu. Vsaj tako se te dni manifestirajo vesoljske agencije. Nove rakete, nove vesoljske tehnologije, novi izstrelitveni sistemi ter orbitalni roboti so večinsko usmerjeni proti Luni. Te dni nas čisto vse opozarja na izredno veliko vesoljsko aktivnost držav: Rusije, Kitajske, Japonske, ZDA in Indije. Vse projektirajo nova raketna plovila, ki bodo izstreljena v naslednjih mesecih in letih v vesolje. Toda pozor; vsa po vrsti so zgrajena s cevno logiko! Kitajska je in bo nadaljevala z iztrelitvijo nove generacije raket Dolgi pohod (Long march). Japonska bo iz Tanegashima Space center izstrelila do leta 2020 nove rakete sistema H3. Indija ima že pripravljeno močnejše verzijo vesoljskih plovil za namestitev satelitov v orbito Mark III. Omeniti moramo, da smo dobili poleg državnih raketno-tehnoloških inštitucij še množico zasebnih vesoljskih podjetij. Toda navkljub temu so vesoljska plovila še vedno cevnih oblik! Naslednje leto bo NASA izstrelila raketo, ki bo lahko ponesla v vesolje 70 ton tovora, poleg tega pa načrtuje še večje vesoljsko plovilo. Rusija je izstrelila prvo raketo Sojuz z novega izstrelišča Vostočni. Kozmodrom je zgrajen ob reki Zeje v Amurski oblasti na daljnem vzhodu. Z izstrelišča Pliseck pa so že iztrelili raketo ANGARA. Poleg tega načrtujejo še mnogo večje plovilo z veliko večjo nosilnostjo, ki bo izstreljeno leta 2020. Istočasno pa razvijajo novo generacijo raket, ki so jih poimenovali Federacija. Prvi testni polet bo leta 2019, leta 2021 pa bo raketna generacija Federacija poletela na Mednarodno vesoljsko postajo (ISS). Vesoljske agencije vsa nova plovila z novih raketnih iztrelišč usmerjajo proti Luni, od tam jih bodo iz Lunine kolonije poslati proti Marsu. Tako je vsaj videti in če se izkaže, da je to res, menim, da človeka ne bo na Marsu v naslednjih petdesetih letih. No, futurolog nisem, tako da to hipotezo vzemite z rezervo. Toda Evropska vesoljska agencija (ESA) že intenzivno konceptualizira Lunino naselbino. Brez kulturalizacije in kozmifikacije umetnosti pa Lunine kolonije zagotovo ne bo in je tudi ne more biti!

***

Prejšnji teden je bila v Moskvi premiera filma z naslovom Čas prvih (moj prevod), ki tematizira prvi vesoljski sprehod Alekseja Arhipoviča Leonova. "Vidim nebo, vidim Zemljo, pod seboj gledam Kavkaz!" je vznemirjeno poročal kozmonavt iz vesolja v Center upravljanja (CUP). To se je zgodilo 18. marca leta 1965. To je bila operacija, ki je prvič naredila presek notranjega in zunanjega vesolja. Dinamična vesoljska nestabilnost je bila posneta z dvema avtomatičnima kamerama. Ti posnetki so tako postali ekranizacija kozmonavtske dediščine. Vesoljski dogodek je bil pomemben korak na poti k prvemu človeku na Luni. Tako si je človeštvo približalo bodočnost. Med tem, ko je bil v kapsuli kozmonavt Pavel Beljajev, je Aleksej Leonov doživljal v dvanajstih minutah izven kapsule nepredstavljive dogodke najvišje stopnje napetosti.

Dokončno se je potrdilo dejstvo, da človek res lahko lebdi v vakuumu v medpalnetarnem prostranstvu. Vse to so znanstveniki sicer predvidevali že na začetku XX. stoletja, toda ko zapustiš postajo in dejansko ne padeš v globel proti Zemlji, je to odrešujoče. Ko se poženeš v zunanje vesolje, zaobjameš mnogobličje in si istočasno poenostaviš novo stvarnost. Ne vem, zakaj smo to aktivnost poimenovali vesoljski sprehod (spacewalk), ko je to bolj vesoljsko plezanje po postaji!

Na eni strani zaupamo kozmičnosti, na drugi strani pa se bojimo katastrofičnosti. To je bil projekt ogromne strukture, pravi prenos iz laboratorijskega dela v resničnost, v skoraj neverjetno resničnost. Izstop na svež vakuum. Veliko legend kroži okrog akterjev kozmonavtike in astronavtike, toda ta, ki jo bom predstavil, ni mit.

Ponavljam - ni mit!

Aleksej zakaj molčiš? Aleksej pa je samo globoko dihal. V Centru upravljanja so natančno razumeli govor njegovega dihanja. Leonov je v napeti tišini razreševal vprašanje, ki je zahtevalo odgovor. Natančno se je zavedal, kakšne so lahko posledice. Skafander se je v vakuumu napihnil, popolnoma nasprotno od predvidenega. Vesoljska obleka se je še bolj napihnila in otrdela, tako da se je pri vrnitvi zagozdil v kapsulo, v njeno izravnalno zračno zaporo. Leonov je bil prisiljen znižati pritisk v obleki. Iz nje je izpustil zrak, pri tem pa je tvegal, da bo ostal brez kisika. Seveda je pri operaciji težko dihal, skoraj hropel je. Posnetek težkega dihanja, ki so ga takrat posneli v Centru uparvljanja, je kozmonavt Aleksej Leonov poklonil pisatelju in prijatelju Arthurju Clarku. Ta pa ga je pri montaži filma Odiseja 2001 vmontiral v sekvenco Frenkove smrti (Frank's Death). To je trenutek, ko računalnik Hal 9000 odpove poslušnost človeštvu. Tako Leonovo dokumentarno posneto težko dihanje poslušamo v igranem filmu Odiseja 2001.

Človeštvo v tem trenutku že težko diha, skoraj hrope, ko od daleč opazuje poblaznel korejski vesoljski program. Blaznež na blazneža, militant na militanta.