Je bil poraz Boruta Jamnika v tekmi za reelekcijo v nadzorni svet Telekoma vreden tega, da bo odslej na njegovem mestu sedela Lidia Glavina? Kdo je tu zmagovalec? In predvsem - kdo odločevalec? Jamnik je morda izgubil bitko, ne pa tudi vojne, v kateri bo še marsikaj dobesedno priplavalo po Savi. Po drugi strani pa presega vso domišljijo vztrajno forsiranje Lidie Glavine, italijanske državljanke in italijanske davčne rezidentke, ki kot predsednica uprave SDH upravlja z 12 milijardami državnega premoženja. Pri obeh, Jamniku in Glavini, se vidi predvsem konflikt znotraj vladne koalicije, ki paralizira pozitivno kadrovsko politiko in profesionalno upravljanje z državnimi družbami strateškega pomena. V tako usmrajeni mlaki je možno ribariti v kalnem. Vzpon Glavine je po mojem zgolj posledica razsula znotraj koalicije oziroma osebnega angažmaja Aleksandra Kešeljevića, ki poriva gospo Lidio.
Ko rečem poriva, mislim v kariernem smislu in ne namigujem na nič amoralnega. Razen če kot amoralno per se interpretiramo politiko. Aleksandar Kešeljević je nedvomno od petkove skupščine Telekoma pridobil politično težo. Na drugi strani je Borut Jamnik doživel prvi resni poraz v karieri. Paradoksalno je, da se je vse to dogajalo v zadnjih dneh pred očmi medijev, pa kljub temu večini ni bilo nič jasno oziroma so o Telekomovi skupščini poročali tako selektivno, da je bilo to že osupljivo. Ker sem v zadnjih dneh zaradi sodelovanja na konferenci Jadranskega sveta, ki je potekala v Ljubljani 20. aprila, precej intenzivno komuniciral s hrvaškimi in srbskimi medijskimi hišami, so me njihova intenzivnost, poglobljenost, kritičnost in nenazadnje tudi samozavest več kot samo pozitivno presenetili; v bistvu so svoje slovenske kolege pustili daleč zadaj. In glede na to, v kakšnem klavrnem stanju je slovenski žurnalizem, bi bilo bržkone iluzirno pričakovati, da se bodo v našem medijskem prostoru pred Telekomovo skupščino pojavili prispevki, s katerimi bi javnosti razložili, kaj se pravzaprav sploh dogaja. Po istem kopitu bi to veljalo za t.i. drugi tir, o katerem 99 % ljudi nima pojma, koliko bo na koncu stal, kaj prinaša s sabo in zakaj je okoli tega projekta toliko misterioznosti. O tem, da si podobno velika večina niti ni sposobna predstavljati, kaj je to 1,4 milijarde evrov, tokrat niti ne bomo izgubljali besed ...
Skratka, dejstvo je, da je bilo epilog petkove delničarske skupščine Telekoma Slovenije možno napovedati že nekaj dni prej, ko je postalo jasno, da Borut Jamnik ne bo mogel ohraniti svojega položaja, saj mu je hrbet obrnil največji lastnik (tj. vlada). Obenem je Slovenski državni holding, ki je na skupščini skupaj razpolagal s skoraj 67-odstotnim deležem osnovnega kapitala družbe, v nadzorni svet Telekoma dobesedno vsilil svojo predsednico Lidio Glavino. V izjavi za javnost po skupščini so potezo, ki jo je Tomaž Kalin, nekdanji predsednik nadzornega sveta Telekoma, upravičeno imenoval farsična (oziroma groteskna), utemeljili takole:
"Glede na to, da je kapitalska naložba v družbi Telekom Slovenije, d. d. ena od najpomembnejših kapitalskih naložb države, je SDH sprejel odločitev, da se v nadzorni svet družbe imenuje predsednica uprave SDH, Lidija Glavina. S tem imenovanjem SDH izkazuje najvišjo možno stopnjo skrbnosti pri upravljanju kapitalskih naložb države."
Ob takšnih besedah o "upravljanju kapitalskih naložb države" imamo v bistvi dve možnosti, kako reagirati. Prva je racionalna, utemeljena in upravičena: znorimo, kričimo, gremo na ulice in začnemo protestirati proti skorumpirani vladi, ki uničuje državo. Toda glede na realno stanje v družbi bi bilo takšnih protestnikov verjetno bolj malo, nikakor ne na tisoče. Potemtakem bi bila prva reakcija, ki smo jo opredelili kot racionalno, dejansko vse prej kot takšna, saj bi počeli nekaj, kar ne bi imelo nobenega smisla. Zaradi tega velja razmisliti še o drugi, na prvi pogled iracionalni varianti: da namreč na sistemske anomalije, negativno kadrovsko selekcijo in državno vmešavanje v gospodarstvo gledamo kot na fenomen, ki ga lahko samo opazujemo z "varne razdalje" in čakamo, kdaj bo - če uporabim sintagmo mojega prijatelja Boštjana - "drek priletel v ventilator". Verjemite, da se bo to zgodilo v roku nekaj let (najkasneje); trenutna konjuktura ne bo trajala večno, naslednji finančni tsunami se že približuje in ne bo nič mileši od tistega pred skoraj desetletjem.
Borut Jamnik je doživel prvi resnejši poraz.
O Borutu Jamniku je portal+ v zadnjem letu napisal več kot vsi slovenski mediji skupaj. Nič drugače ni bilo z Lidio Glavino, ki smo ji že julija lani posvetili profil, v katerem smo ugotavljali, da pri njej marsikaj ni povsem jasno. Ko je letos postala predsednica SDH s polnimi pooblastili, gospa nekaj "detajlov" iz svojega življenjepisa ni mogla več prikriti. Če smo se sprva razburjali, kako je možno, da z milijardami evrov našega državnega premoženja upravlja oseba, o kateri niti Google ne pove ničesar konkretnega, njen življenjepis pa ne daje jasnih in konkretnih odgovorov, potem se je v nekem trenutku - po analogiji z drugimi sistemi, denimo javnim zdravstvom oziroma ljubljanskim UKC - izkazalo, da niti ne gre za kadrovsko anomalijo, pač pa za premišljeno odločitev. Na vodilno mesto imenujete nekoga, ki bo slepo sledil vašim navodilom. Če namreč državo oziroma državno gospodarstvo vodite tako kot vlada Mira Cerarja, potem si na nekaterih mestih ne želite samostojnih, avtonomnih intelektualcev z izjemnim ekonomskih znanjem, ampak ljudi brez posebnih referenc, sposobnosti in inovativnosti, saj v resnici potrebujete le potrčkote, ki bodo podpisovali pogodbe in uresničevali, kar jim boste naložili. Če niso prav inteligentni, še toliko bolje. Spomnite se odličnega filma Being There (vir), kjer vrtnar ne prav bistrega uma Chauncey Gardner (igra ga Peter Sellers) na koncu postane celo pomemben medijski in politični protagonist, četudi celo življenje ni stopil iz posestva svojega gospodarja in je krasni novi svet spoznaval le prek televizije.