Najprej pa o sami reformi zdravstvenega sistema: slednje predstavlja celota obeh navedenih zakonov. Ker predloga ZZVZZ v dokončni obliki še nimamo, o reformi torej še vedno ne moremo govoriti. Zdravstvena reforma je, podobno kot denimo pokojninska, tako ali tako že sama po sebi slaba novica, t.i. bad news. Zato je še posebej pomembno, da poskuša vladajoča politika za vsako ceno doseči čim širši družbeni konsenz o predlaganih spremembah, saj je le tako mogoče resno računati na njihov sprejem in učinkovito uveljavitev v praksi. Ministrica Milojka Kolar Celarc in njena stranka SMC seveda počneta vse prej kot to. Lep dokaz za to je dejstvo, da je ministrica v manj kot mesecu dni ostala brez obeh državnih sekretark ter generalne sekretarke na ministrstvu. To so tri njene formalno in dejansko najtesnejše sodelavke. Če ji one ne verjamejo, da dela prav in da je sposobna speljati to, kar si je zadala (ohraniti in okrepiti sistem javnega zdravstva v Sloveniji), kako ji naj zaupamo mi, državljanke in državljani? Naslednji dokaz so parcialni in nedomišljeni posamezni predlogi rešitev, ki so si pogosto med seboj nasprotujoči ter, kot že rečeno, niti približno ne naslavljajo poglavitnih pomanjkljivosti in ozkih grl trenutnega sistema javnega zdravstva.

Temeljni problem slovenskega javnega zdravstvenega sistema je namreč (ne)dostopnost. Najprej gre za finančno dostopnost. V Sloveniji je okrog 600.000 ljudi, katerih osebni dohodki so tako nizki, da jim praktično onemogočajo, da bi kakorkoli finančno prispevali k svoji zdravstveni oskrbi. Če jim dodamo še približno 100.000 registriranih brezposelnih, pridemo do številke 700.000 oseb, ki ne zmorejo biti samoplačniki. Vsakršno resno lotevanje zdravstvene reforme pri nas bi torej moralo najprej odgovoriti na vprašanje, kako tem ljudem zagotoviti dostop do zdravstvene oskrbe. Slovenski zdravstveni sistem je, ko si enkrat vanj vključen, po vseh poglavitnih kazalcih povsem primerljiv z drugimi po Evropi in svetu. Zaostajamo pa na področju dostopnosti - in to krepko.

Neracionalna pokritost z urgencami

Potem je tu prostorska dostopnost. Mreža medicinskih urgentnih centrov pri nas šteje 10 takšnih centrov. Od tega jih je na levem bregu reke Save sedem (Brežice, Maribor, Celje, Murska Sobota, Trbovlje, Jesenice, Slovenj Gradec), na desnem bregu Save pa zgolj trije (Nova Gorica, Izola, Novo mesto). Zakaj je to pomembno? Predvsem zato, ker na levem bregu Save živi približno 40 % populacije pri nas, na desnem bregu pa 60 %. Mreža urgentnih medicinskih centrov zato ni zgrajena tako, da bi omogočila najboljši dostop največjemu delu prebivalstva. Poleg tega se premalo upošteva dejansko časovno razdaljo, ki je predvsem pogojena s kvaliteto prometnih povezav med krajem bivanja in krajem urgentnega centra. Primer zahteve po izgradnji novega urgentnega centra na Ptuju to še najbolje ilustrira. V razdalji 50 kilometrov okoli Ptuja so že trije urgentni centri (Celje, Maribor, Murska Sobota), medtem ko recimo prebivalec Kočevja za vožnjo do Ljubljane porabi najmanj uro in pet minut, je prebivalec Ptuja denimo v Mariboru manj kot v pol ure.

Tretji problem je časovna dostopnost. Popularno se temu reče čakalne vrste. Vzemimo za primer urološkega bolnika. Na operacijo lahko čaka tudi do tri leta. V tem času mora uporabljati kateter, zato je v večini primerov nezmožen redno opravljati svojo zaposlitev. "Škoda", ki zaradi tega nastane, znaša okrog 50.000 evrov. Operacija po drugi strani stane pičlih 1.200 evrov. Poseg je neboleč in razmeroma preprost. Pacient je lahko ponovno "opravilno sposoben" v nekaj dneh. Problem torej ni v denarju, ampak v premajhnem številu operaterjev. Podobno je recimo pri pregledih z magnetno resonanco. Prijateljica, ki se je pred leti za stalno preselila v Avstralijo, mi je povedala, da v bolnišnici, kjer dela, pregledi z magnetno resonanco potekajo 24 ur na dan. Pri nas večinoma zgolj 8. Razlog je spet enak kot zgoraj: premajhno število tehnikov, ki so usposobljeni za tovrstne preglede.

Nedostopnost in neučinkovitost

Poleg dostopnosti je eden izmed temeljnih problemov slovenskega javnega zdravstvenega sistema tudi v izjemno slabem in neučinkovitem vodenju javnih zdravstvenih zavodov. Kako se lahko zgodi, da javni zdravstveni zavod predvideni proračun za tekoče proračunsko leto porabi že v treh mesecih? Kako se lahko zgodi primer bolnišnice v Topolšici, ki je zaposlenim zaradi pomanjkanja sredstev enostavno prenehala izplačevati prispevke iz naslova zavarovanja in se s tem znašla na seznamu davčnih neplačnikov?! Eden izmed glavnih razlogov za veliko število podeljenih koncesij - predvsem s strani lokalnih skupnosti - je ravno v neoperativnosti in togosti javnih zdravstvenih zavodov. Ministrica si bojda prizadeva za ohranjanje in krepitev javnega zdravstvenega sistema. Kako je torej mogoče, da je število samoplačnikov zdravstvenih storitev do zneska 800 evrov v porastu? Ljudje enostavno ne morejo čakati več let na nezahtevne operativne posege, ker pač morajo hoditi v službo. Zato si zdravstvene storitve, ki jih še zmorejo, pač plačajo sami.

Naslednje področje, kjer bi bilo potrebno storiti korak naprej, je področje standardizacije storitev in predvsem vgradnih materialov. Tako kot vse javne šole v Sloveniji izvajajo enak, javno veljaven program, bi morali vsi istovrstni javni zdravstveni zavodi nuditi enakovrstne in predvsem enako kakovostne zdravstvene storitve. Do cenovnih in kvalitetnih razlik pri vgradnih materialih enostavno ne more prihajati. Javni zdravstveni zavodi morajo biti bolj odprti v storitveni sektor. Zakaj ne bi tistim, ki želijo in zmorejo plačati nadstandardno storitev, tega tudi omogočili? Presežek tako zbranih sredstev bi lahko namenili izboljšanju zdravstvenega varstva tistih, ki si tega sicer ne morejo privoščiti. Slovenija ima neverjetno razvejano in kvalitetno mrežo zdravilišč. Zgolj iz tega naslova bi javni zdravstveni sistem lahko letno pridobil pol milijarde evrov dodatnih sredstev. Mar res moramo "izgubljati" paciente, ki recimo zobozdravstvene storitve raje ceneje in hitreje opravijo v Bolgariji, čeprav morajo za to plačati še letalsko vozovnico?

Kaj sploh ponuja ministrica Milojka

Namesto da bi naslovila ta vprašanja in odpravila očitne pomanjkljivosti v javnem zdravstvenem sistemu, ministrica Kolar Celarčeva raje predlaga sledeče. Finančno obremenjuje pokojninsko blagajno na račun zdravstvene blagajne in sicer zaradi dviga prispevnih stopenj, ki jih plačuje ZPIZ za uživalce pokojnin in nadomestil iz invalidskega zavarovanja, za reci in piši 46 milijonov evrov letno. Nadalje, predlog novega ZZVZZ kar 5.700 telesno in duševno prizadetim osebam jemlje pravico do plačanega zdravstvenega zavarovanja s strani države. Teh 5.700 revežev bo torej ostalo brez dostopa do primarnih zdravstvenih storitev. In nenazadnje, predlog ministrice zvišuje tako prispevek delodajalca kot prispevek zavarovanca za obvezno zdravstveno zavarovanje, čeprav ministrica GZS ves čas sveto zatrjuje, da temu ne bo tako.

Če h temu dodamo še očiten poskus politizacije in podržavljanja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), katerega direktorja naj bi po novem imenoval državni zbor in ne več organi upravljanja ZZZS, je jasno, da bo to po novem politična funkcija. Zavod bo vodil politik, ne pa poznavalec sistema in menedžer, ki naj bi ustrezno vodil sistem zdravstvenega varstva skladno s potrebami zaposlenih in delodajalcev - torej tistih, ki vanj vplačujemo. Je vsemu naštetemu torej res mogoče reči zdravstvena reforma, ali pa gre zgolj za brezglavi lov na čarovnice (koncesije), osebno maščevanje in izganjanje vseh zasebnih sredstev iz javnega zdravstva (predlogi za ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja), čeprav je ni države na svetu, ki bi lahko zagotovila dostop do vseh zdravstvenih storitev izključno z javnimi sredstvi. Gre nenazadnje tudi za slabo prikrit poskus pridobitve političnega vpliva nad več kot 2 milijardama evrov sredstev letno, ter s tem "monetizacije" sicer na tako pomembnem področju popolnoma zavoženega vladnega mandata? Kakor pravijo jezuiti: Po majhnih rečeh jih boš prepoznal.