Nekaj dni nazaj je udeleženec ljubljanskega posveta Jadranskega sveta omenil švicarski referendum o univerzalnem temeljnem dohodku. Kot je znano, so lansko poletje štiri petine (77%) volivcev zavrnile predlog, naj bi država - v skladu s "sanjskim marksističnim projektom" - vsem odraslim državljanom izplačevala po 2300 evrov na mesec. Udeleženec posveta, ki je doma iz neke južnejše nekdanje jugoslovanske republike, se je vprašal, kakšen bi bil rezultat v njegovi domovini, in domneval, da bi večina podprla "sanjski marksistični projekt", ki ga - à propos - podpirajo tudi člani nekaterih grških in celo slovenskih strank. Mimogrede povedano: ne gre le za sanjski marksistični projekt, ampak gre za komunističen projekt, ki sta ga črno na belem protokolirali jugoslovanska in slovenska ustava iz leta 1974, in ki se zdaj po vsem videzu prebuja na smetišču zgodovine, kamor je bil odvržen leta 1990. Enajsto "temeljno načelo" ustave Socialistične republike Slovenije vsebuje napoved

" ... razvoj(a) takih družbenih odnosov, v katerih se bo uresničevalo načelo komunizma 'vsak po svojih sposobnostih - vsakemu po njegovih potrebah'."

Pisec teh vrstic (v nadaljevanju PTV) občuduje švicarsko razumnost, pri čemer ga ne ganejo domneve o komunističnem razpoloženju v nekdanjih jugoslovanskih republikah in v Grčiji, pač pa ga skrbijo nerazumna razmišljanja v Sloveniji. Skrb ni usmerjena samo k ideji univerzalnega temeljnega dohodka, ampak k slovenskim komunističnim projektom nasploh. Znana so priporočila nekaterih tukajšnjih političnih funkcionarjev in njihovih oporišč, naj bi "po potrebah" uredili področja in dejavnosti, kot sta zdravstvo in šolstvo, navsezadnje pa tudi gospodarska podjetja in banke, pri čemer naj bi bilo samoumevno, da te potrebe določata država in vlada.

Za sistem, ki se zdaj prebuja iz sanj, na primer ne bo težko urediti področja šolstva in izobraževanja, saj se državljani, ki jim država zagotavlja "univerzalni temeljni dohodek", po vsej priliki ne bodo zavedali pomena izobrazbe in znanja, kajti njihov dohodek ne bo odvisen od izobrazbe in znanja, ampak od daljnovidnosti oblasti. Vse to velja tudi za državno lastnino, javno zdravstvo in šolstvo. Omenjeni funkcionarji in njihova oporišča skladno s tem preganjajo sleherno zasebno pobudo, kar se kaže na primer pri ukinjanju ali arbitrarnem podeljevanju t.i. koncesij, in pri zakonodaji, ki predpisuje merila glede na tveganje, ki ga za sistem predstavljajo konkretne ustanove in osebe. Novela Zakona o visokem šolstvu celo zagotavlja anonimnost denunciantov, ki bi prijavili kakšno zakonodajalcu neljubo nepravilnost.

Sistem je sestavljen iz med seboj povezanih in solidarnih pooblaščencev, nadzornikov in uradnikov, ki vzdržujejo stanje, kakršno je, predvsem pa varujejo svoje - po vsem videzu - ugodne in brezskrbne položaje. Njihova prva zapoved se glasi: Ne dopuščaj konkurence! Sistem je razkazoval svojo moč v jugoslovanskih časih, npr. v primeru razčiščevanja na nekdanji FSPN in na ljubljanski Pravni fakulteti leta 1975, ko so odstavili Vladimirja Arzenška, Franceta Bučarja, Tineta Hribarja, Janeza Jerovška in Veljka Rusa. Leta 2003 je ugledni profesor in dekan družboslovne fakultete opravičeval zaroto zoper ustanovitev Diplomatske akademije z besedami: "Bali smo se konkurence!" Zoper pobudnika akademije, tj. zoper PTV, so takrat sprožili sodni postopek, nakar so mu javno grozili z osmimi leti zapora. Po grmenju in bliskanju, ki sta trajala leto dni, je bil PTV sicer oproščen, Diplomatske akademije pa doslej niso ustanovili. Danes prej omenjeni pooblaščenci, nadzorniki in uradniki z blagoslovom predsednika vlade Mira Cerarja, ki je po poklicu univerzitetni profesor, napadajo Novo univerzo, ki se bojuje za življenje že osem ali več let in ki si je lani pravico do življenja priborila na sodišču.

Ko smo že pri referendumih in izražanju ljudske volje, bi lahko dodali še kratek pomislek v zvezi z volitvami v Franciji, ki spadajo - poleg grexita, migracij, ki so podrle schengensko mejo, in brexita med značilne, za marsikoga moteče (usodne?) dogodke evropskega življenja. PTV se v tem trenutku ne ukvarja z ugibanjem o zmagovalcu, pač pa si postavlja vprašanje, ki je povezano s scenariji in razpravami o prihodnosti Evropske unije. Nekateri scenariji predlagajo tesnejšo povezavo članic EU, ki bi spominjala na ZDA; drugi napovedujejo razpad Evropske unije in vrnitev sistema komaj povezanih evropskih držav.

Prišli smo v položaj, ko je od ravnanja neke države članice - pa naj gre za izstop ali za zmago protievropskega predsedniškega kandidata - odvisna prihodnost Evropske unije. Če - potem, ko smo se deloma sprijaznili z odhodom Združenega kraljestva - v Franciji zmaga kandidat, ki nasprotuje EU, lahko EU razpade. Vprašanje, ki si ga zastavlja PTV, je: ali bi izid volitev v neki ameriški državi lahko povzročil razpad Združenih držav Amerike?