"Kaj pravi stroka?", je besedna zveza, ki jo zelo radi uporabljajo naši televizijski voditelji v informativnih programih. Ob tej sintagmi vedno začutim veliko nelagodja. Kaj za božjo voljo naj bi pomenilo "kaj pravi stroka?"? Kot da je stroka, panoga, dejavnost, nekaj monolitnega, enotnega, od boga določenega.
Na primer zadnji in aktualen primer: kaj meni stroka o drugem tiru? Katera stroka? Gradbena, ekonomska, okoljevarstvena, politična ... ? Kateri predstavniki stroke? Vpleteni, nevpleteni, stari, mladi, levi, desni ... ? Po mojem mnenju "stroka" sploh ne obstaja. So le ljudje, posamezniki, organizacije itd. z različnimi izkušnjami, referencami, znanji, zgodovino, povezavami, interesi ... No, predvsem interesi! In potem je ključno vprašanje, kako mediji, predvsem televizije, izbirajo sogovornike, ki jih potem označijo kot "stroko"? Po kakšnih kriterijih, s katerimi merili?
Ker nekaj malega vem o urednikih, novinarjih in medijih, sem ugotovil, da izbor strokovnjakov poteka predvsem po naslednjih ključih: znanstva, lobiranja, glasnost, jasnost in "povej na glas". In pa tudi, da imajo mediji radi iste ljudi iz različnih "strok". Namesto, da bi skrbeli za raznovrstnost sogovornikov, se v tej vlogi pojavljajo vedno isti obrazi. Pa če se s posameznimi zadevami ukvarjajo ali pa ne! Številni pametni ljudje se - tako kot politike - očitno kameram izogibajo. Kako verjetno to izgleda v praksi? Urednica neke televizije potrebuje mnenje na temo X. V imeniku ima do deset oseb in eno med njimi pokliče. Če je tema gospodarstvo, na primer Jožeta Mencingerja. Ali pa Bogomirja Kovača, saj je vseeno. V obeh primerih gre za en in isti fenomen: za tipa, ki že več kot dve desetletji pride prav čisto vsem. Praviloma ne pove nič pametnega, kar niti ne čudi, če vemo, da je gre za starejšega občana, ki rabi pozornost podobno kot jo rabijo starejši ljudje, ki si želijo le tega, da bi jih kdo poslušal. Še posebej imajo starega Mencingerja radi pri Mladini in na Studiu City, kjer nastopi vsaj štirikrat na leto in pove točno to, kar si želi "polagalec besed" Marcel Štefančič. Ni čudno, da ga ima tako rad. Bogomir Kovač, kot rečeno, ni daleč od Jožeta. Le nekaj let ju loči.
Tak tip dežurnega televizijskega gosta je tudi marketinški strokovnjak Miro Kline, sicer profesor, ki uči stara znanja, komentira pa vse mogoče marketinško potrošniško dogodke. Marketinški praktiki se ob njegovem imenu in nastopih kremžijo od jeze, ker stroko povprečni javnosti predstavlja v precej zamaknjeni podobi, ki nima veze z realnostjo. Toda Kline je prijazen. Celo njegovi največji kritiki priznavajo, da je globoko v sebi bržkone samaritan. Zakaj? Zato ker tudi takrat, ko se ne želi odzvati vabilu v studio, na koncu na moledovanje urednice ali novinarke popusti, češ "dobro, naj vam bo, ampak samo še tokrat". Miro Kline je samaritan že kakšnega četrt stoletja.
Te tipe res kdo izbere, ali pa se povabijo kar sami? To je kajpak bistveno vprašanje, ki si ga zastavljate laiki. Številni "strokovnjaki" pri urednikih, novinarjih dejansko prosijo za nastope, saj si želijo preko publicitete ustvariti določen renome, ime, ki ga lahko izkoriščajo za svoje poslovne namene. Še posebej najbolj glasni, tisti, ki dobesedno kričijo svoja mnenja. Koliko med njimi je znancev urednikov in novinarjev? Bivših sošolcev, sodelavcev ali osebnih prijateljev? Kdo bi vedel. Se pa novi obrzi običajno pojavijo, ko se kje zamenja kateri od urednikov, še posebej na RTV Slovenija.
Ob koncu še vprašanje odgovornosti. Komu želijo novinarji in uredniki ugajati? Čigavo mnenje in pohvalo cenijo? Mnenje gledalcev in bralcev? Ne verjamem. Tako kot verjetno kirurgi, arhitekti, pravniki in ostali cehi se televizijci najbolj ozirajo po ocenah kolegov novinarjev in urednikov. V lastnem mediju pa tudi v drugih. Nekaj deset ali sto ljudi tako posredno določa, kako mislijo novinarji in kaj poročajo, vse skupaj pa prenašajo na javnost, ki o vsem tem seveda v glavnem nima pojma. Zato en prijateljski nasvet: ko boste prihodnjič na televiziji videli nastop kakšnega takšnega "strokovnjaka", mu ne verjemite zlahka ...