Že nekaj dni s terase hotela opazujem visoke valove, ki se lomijo na obali in butajo ob pomol. Močan jugo, ki prinaša topel in vlažen zrak iz Sredozemlja in Severne Afrike, ne popušča. Sila morja je neizmerna in predstavljam si, da lahko razbije tudi najmočnejši pomol, če so ga neprevidni ljudje postavili na napačnem mestu. Prispodoba je kar primerna. Mislim seveda na odločitev, da iz objave umaknem anonimko iz Pediatrične klinike. To se je zgodilo v četrtek in je povzročilo nekaj vznemirjenja, vprašanj, dvomov in celo strahov. Nekateri z veliko domišljije so na družbenih omrežjih celo ugotavljali, kaj vse da se je moralo dogajati, če je članek kar tako izginil s spletne strani našega portala. Da bi pomiril špekulacije, sem še isti dan obljubil, da bom v soboto pojasnil, kaj se je pravzaprav zgodilo oziroma zakaj sem se odločil, da umaknem s spleta prispevek, ki je bil v bistvu le javna objava anonimke, sestavljene v ljubljanskem Kliničnem centru, z nekaj uvodnimi pojasnili. Moje današnje pojasnilo sicer v ničemer ne odraža mojega osebnega mnenja o tej zadevi, toda to je v tem trenutku drugotnega pomena, saj gre za pravno vprašanje odgovornosti uredništva oziroma odgovornega urednika za objavljene prispevke - še posebej v tistih primerih, ko avtorstvo ni znano.

Ob objavi anonimke iz Pediatrične klinike in njene teorije zarote, ki je segla celo do ruske mafije, sem se spomnil dveh epizod. Prva je iz moje mladosti: ko sem bil star kakšnih 15 let, sem gledal film JFK in se odločil, da bom javni tožilec. Leto dni kasneje, junija 1992, je bil izveden atentat na Ivana Krambergerja in moja želja, da bi preganjal kriminal v najvišjih sferah države, se je samo še okrepila. Kasneje sem sicer pravo zamenjal z novinarstvom, vendar je preiskovalno novinarstvo včasih zelo blizu tistega, o čemer sem nekoč sanjal. Predvsem pa sem v kasnejših letih začel spoznavati, da pri preiskovanju sumljivih zgodb, v kateri nastopajo javne osebnosti, v nekem trenutku nastopi nevarna tendenca, ki spominja na teorijo zarote: nenadoma so sumljivi in krivi takorekoč vsi, ki so kakorkoli povezani s protagonisti določene zgodbe. Če nekje ne postaviš meje, postane vse mogoče.

Druga epizoda, mimo katere ne morem, se tiče mojih novinarskih začetkov na Magu. Nekoč sem po pripravil poglobljen članek z množico neprijetnih podrobnosti, v njem pa so nastopali generalni direktor policije, notranji minister in še nekaj pomembnih politikov. Ko sem tekst pred objavo poslal uredniku Danilu Slivniku, me je čez nekaj časa z nasmeškom poklical k sebi v pisarno, rekoč, "malo se bova pogajala, ka lahko ostane, ka pa mora ven". Takrat sem se čudil, morda sem bil celo malo užaljen, ker me je pri določenih imenih cenzuriral, vendar je bil članek na koncu še vedno dober in udaren. Me je pa Slivnikova intervencija na nek način streznila. Ni brezmejne svobode, nikjer je ni, sploh pa ne v medijih. So mediji, ki si lahko privoščijo precej svobode in portal+ je še vedno eden redkih v tej privilegirani druščini. Ne more pa si niti portal+ privoščiti objave članka, ki sicer povzema anonimno pismo, v katerem je tudi nekaj trditev, pravzaprav obtožb, ki zahtevajo novinarsko korektno pridobitev nasprotnega mnenja. Anonimke kot takšne torej ne moremo objaviti - oziroma sem njeno objavo umaknil -, lahko pa seveda raziščemo njeno vsebino, predvsem obtožbe na račun določenih posameznikov in njihovih podjetij. Če je res, kar o njih trdijo avtorji anonimke, potem se bodo za takšno kriminalno združbo, ki krade denar slovenskm davkoplačevalcem, tako ali tako po uradni dolžnosti začele zanimati tiste javne institucije, ki so pristojne za odkrivanje in preganjanje takšnih kaznivih dejanj. Jasno, ob predpostavki, da gre za dovolj indicev, ki sploh omogočajo uvedbo preiskave. Kajti v nasprotnem ostanemo na ravni govoric in ugibanj - tega pa kot medij ne moremo podpirati, saj bi sicer izpadli nekredibilni.

Na koncu dneva gre namreč prav za to - za kredibilnost. Portal+ se loteva različnih področij, kjer vladata korupcija in klientelizem, do katerih pristopamo z metodami preiskovalnega novinarstva. Anonimka, ki smo jo za kratek čas objavili, utegne biti pomemben vir informacij pri pisanju člankov o spornih poslih, praksah in posameznikih, povezanih z našim javnim zdravstvom (in še posebej Kliničnim centrom), ne more pa biti sama po sebi kredibilna. Dokazov za to nimamo. Morda je 90 % njenih navedb celo resničnih - moje osebno mnenje temu pritrjuje -, toda problem je tistih 10 %, ki niso. Teh 10 % namreč kontaminira celotno zgodbo in potem smo natanko tam, kjer nočemo biti: v polju nekredibilnosti in neresnosti.

Če tako sporne anonimke ne bi umaknil iz objave, bi kot urednik ravnal neprofesionalno.