Bilance Skupine Agrokor niso danes nič drugačne, kot so bile pred letom ali dvema, obseg posojil je že dve leti na približno enaki višini. Teh posojil danes sicer ne more vrniti v rokih, vendar Agrokor tega ni mogel niti pred dvema, niti pred petimi leti, a je družba uspešno poslovala in banke so jo brez zadržkov spremljale. Kaj se je torej zgodilo, kaj je tako spremenilo pogled in oceno sposobnosti družbe, ki bi bila brez posebnega zakona (Lex Agrokor) verjetno že na poti v stečaj? Vsekakor ta sprememba v ocenjevanju Agrokorja ni posledica drugačnih bilančnih podatkov, temveč so se v nekem trenutku pričele pojavljati - načrtno ali ne - govorice o slabem položaju družbe, o preveliki zadolženosti, kar je zbudilo pozornost bank in predvsem nezaupanje. In ko upniki postanejo pozorni, ko upnika zaskrbi za vračilo posojila, postane relativno zadolženo podjetje v trenutku izjemno rizično. Večina podjetij posojila praviloma vrača z najemanjem novih, kar nikomur ni sporno - če pa se ta tok prekine, podjetje zapadlih posojil ne more vrniti in začne se kalvarija za podjetje.

Želim torej izpostaviti, da Agrokor danes ni bistveno drugačen, kot je bil dve leti nazaj, vendar pa je izgubil zaupanje in nihče mu ni več pripravljen prostovoljno posoditi denarja, vsi ga kar naenkrat želijo nazaj, to pa podjetje lahko potopi. Glede na velikost družbe in pomen za Hrvaško lahko špekuliramo, da gre pri tem mogoče celo za geostrateške interese in kakšno načrtno politiko kje v tujini. Glede na pogoje, pod katerimi so v Agrokor za financiranje nakupa Mercatorja stopile banke, je takšno razmišljanje kar precej upravičeno.

Velja pa izpostaviti še nekaj. Kakor je bil Ivica Todorić s svojim premoženjem, močjo in ugledom na videz spoštovan in cenjen z vseh strani, je bilo prisotno tudi veliko zamer, zavisti in dvomov o upravičenosti, kako lahko iz nič postaneš v dvajsetih letih daleč najbolj premožen Hrvat. In vsi tisti, ki so se mu dolga leta klanjali (in ni jih bilo malo), se bodo sedaj toliko bolj trudili prikazati čim bolj črno stanje, prevare, podkupovanja. To pa bo močna dodatna ovira pri reševanju nastale situacije.

O teh vidikih je seveda možno na široko razpravljati, a bi se temu izognil. V nadaljevanju bi navedel samo nekaj konkretnih podatkov o poslovanju te družbe v zadnjih letih in z njimi predvsem poskusil predstaviti dejanska dogajanja v Agrokorju ter dileme, ki jih takšen razvoj dogodkov odpira. Vemo, da je Agrokor daleč največja hrvaška družba s skoraj 60 tisoč zaposlenimi, od tega jih je polovica izven Hrvaške (Srbija, Slovenija, Bosna in Hercegovina). Največ prihodkov realizirajo v trgovski dejavnosti, čeprav pa po zaslužkih in dodani vrednosti, proizvodne družbe (Jamnica, Ledo, Zvijezda itd.) ter kmetijska dejavnost predstavljajo okoli tretjino. V letu 2014 so po dolgoletnih namerah uspeli kupiti Mercator, s čemer so zaokrožili obvladovanje živilske trgovine na področju držav nekdanje Jugoslavije. S tem so si dodatno odprli tudi prostor za prodajo izdelkov svojih proizvodnih enot. Nakup so izvedli skoraj v celoti s posojilnimi viri, kar je močno povečalo zadolženost celotne Skupine; postali so ranljivi. Izkazano poslovanje celotne družbe pri tem niti ni tako slabo (čeprav je bilo najbrž tudi kar nekaj zavajanja s podatki), a odvisnost od upnikov ter izguba zaupanja, sta se v zadnjih mesecih izkazala za usodna.

Uspešnost poslovanja običajno spremljamo preko ustvarjenih dobičkov, v zadnjem času pa ima še večjo veljavo tako imenovan EBITDA, to je prosti denarni tok, ki ostane podjetju ko poravna stroške materiala in dela. Kot drug ključen kriterij pa je neto finančni dolg podjetij, torej obseg posojil, zmanjšan za morebitne denarne rezerve. Posebno ta kazalec je ključen v podjetju, kot je Agrokor. Tako rezultati poslovanja kot obseg posojil so se po prevzemu Mercatorja v Agrokorju razumljivo povečali, zadnji dve leti pa večjih sprememb niti ni bilo. Za oceno finančne trdnosti podjetja ta dva kazalca kombiniramo ter izračunamo "neto finančni dolg / EBITDA", torej v koliko letih je podjetje sposobno poravnati svoje finančne obveznosti.

To je prikazano na spodnjem grafikonu, iz katerega se vidi, da se je relativna zadolženost Skupine Agrokor vsa zadnja leta postopno povečevala. Kot neko še sprejemljivo zadolžitev danes banke štejejo štirikratno višino letnega denarnega toka, nad to mejo pa boste od bank težko dobili še kak evro. Agrokorju pa so po letu 2011, ko je kazalec zadolženosti znašal že visokih pet, banke mirno odobrile dodatni 2 milijardi evrov. To je ob skromni rasti rezultatov dvignilo obseg posojil na več kot sedemkratnik EBITDA. Takšna zadolžitev je za običajne razmere dokaj visoka, a poglejmo še situacijo pri dveh naših trgovcih. Iz grafikona lahko vidimo, da je zadolženost Mercatorja glede na ustvarjene rezultate že ves čas kar nekaj višja kot danes v Agrokorju, a se kljub temu Mercator izpostavlja kot "zdrava" družba glede na Agrokor. Dodani pa so tudi podatki za Tuš, ki je bil tako "kritično" zadolžen že precej let nazaj, zadnja leta se zadolženost giblje celo preko petnajstkratnika (!) denarnega toka, a prav tako nadaljuje s poslovanjem in redno plačuje dobavitelje.

Takšna gibanja verjetno odpirajo več vprašanj kot odgovorov, a vseeno poskusimo izpostaviti nekaj ključnih ugotovitev:

- vsekakor najbolj preseneča pripravljenost bank, da so po vseh kriznih izkušnjah Todoriću tako vehementno odobravale dodatna posojila, vedoč, da kapitala skoraj ni in da bo dolg močno presegel standardne kriterije zadolžitve glede na denarni tok (projekcije ob nakupu Mercatorja niso mogli biti drugačne, kot so bili potem rezultati, ki sploh niso slabi),

- vzporedno so banke kreditirale tudi Todorića osebno za njegov vložek v dodatni lastniški delež (10 %) in po teh projekcijah (mednarodno verificiranih) naj bi bil Agrokor še pred dvema letoma vreden kar 2,5 milijarde evrov (poleg vseh posojil),

- to dvoje odpira upravičeno vprašanje, ali gre res za kako načrtno politiko, ali pa je imel Todorić kake druge vzvode, da je uspel prepričati banke v takšno podporo,

- kot naslednje bi ponovno izpostavil, kako se je sistem sesul v trenutku, ne da bi se bilance kaj pomembneje poslabšale v zadnjih dveh letih, potem ko ga je veliko uglednih mednarodnih institucij podrobno pregledalo pred svojimi odločitvami - to predvsem kaže, kako včasih neka malenkost povzroči spremembo zaupanja, potem pa pride do panike, črednega nagona in tudi dobro podjetje lahko to ob neustreznem reševanju uniči,

- zato je vseeno potrebno navesti, da prikazani rezultati Agrokorja niso tako slabi, da bi opravičevali oceno o bankrotu

- drži pa, da bodo nove bilance bistveno slabše, ker bodo novi upravitelji podjetje "očistili" vsega, kar bi sicer ob rednem poslovanju ostalo v knjigah (pa najbrž tudi tega, kar je Todorić prikrival, banke spregledale, revizorji pa dopuščali),

- primerjalno tako z Mercatorjem kaj šele s Tušem, Agrokor sploh ni pretirano zadolžen in bi ob čim bolj nemotenem nadaljevanju poslovanja lahko postopno poravnal vse obveznosti, najmanj pa brez zadržkov tekoče poravnaval vse obresti, če ne bi prišlo do panike,

- čeprav sem običajno kritičen do posameznih načinov reševanja naših podjetij, vidimo, da sta bila tako Mercator in še bolj Tuš v precej težji finančni situaciji, pa do nekih večjih težav v poslovanju ni prišlo, vsi dobavitelji so bili poravnani, banke dobivajo obresti in pri Mercatorju tudi glavnico, le pri Tušu bodo morali velik del dolga odpisati (a to vseeno ni prizadelo družbe kot takšne, ker so se banke zavedale, da bi ob drugačnem ravnanju tudi same dobile še manj),

- to velja še toliko bolj za Agrokor z vsem svojim potencialom in tržno pozicijo, verjetno pa je vprašanje kooperativnost vseh vključenih mednarodnih finančnih institucij; pri tem ne smemo pozabiti, da je skoraj polovico današnjega bančnega dolga posledica visokih obrestnih mer (okoli 10 %), ki jih že dolga leta plačuje Agrokor in kjer bi samo normalna višina letno sprostila več kot 200 milijonov evrov sredstev,

- in ob bok idejam o odkupu Mercatorja še enkrat zapišimo, da je zadolženost Mercatorja relativno (glede na rezultate) precej višja kot Agrokorja, le da ga k sreči trenutno gledamo kot trdno podjetje, Agrokor pa je zaradi kar nekaj vprašljivih razlogov izgubil vse zaupanje, kar je kljub vseeno boljši finančni sliki težko povrniti.