Če bi celotno sago o prodaji Cimosa, ki jo je marca letos za portal+ zelo podrobno in po moji oceni tudi vsebinsko korektno in pošteno pokomentiral Marko Golob (vir), nekaj dni pred njim pa je svoje misli glede tega koprskega podjetja razgrnil še Bine Kordež (vir), gledali skozi kritično oko preiskovalnega novinarstva, potem bi se ustavili predvsem pri kupcu in ceni. Glede prodajalcev je namreč bolj ali manj vse jasno: ponovno imamo opravka s primerom slabega upravljanja državnega premoženja, kar je Cimos pripeljalo skoraj do stečaja. Njegov največji lastnik je danes "slaba banka" s skoraj 50 % deležem, nekaj manj kot 25 % ga ima Slovenski državni holding, ostalo lastništvo je v rokah večinoma še vedno državnih bank, predvsem NLB in Gorenjske banke. Glavno besedo pri prodaji je imela DUTB, kjer so oktobra lani tudi objavili, da so  njen glavni izvršni direktor Imre Balogh, tedanja v.d. predsednica uprave SDH Lidia Glavina in drugi lastniki Cimosa z glavnim izvršnim direktorjem TCH Cogeme Ginom Bertijem podpisali kupoprodajno pogodbo za prodajo Cimosa, ter da bo vrednost celotne transakcije znašala 110 milijonov evrov (vir). V izjavi za medije so tudi zapisali, da bo posel predvidoma zaključen v prvem četrtletju leta 2017, Gino Berti pa je dodal, da bo po zaključku transakcije TCH Cogeme nemudoma zagotovil Cimosu 20 milijonov evrov svežega kapitala za nove naložbe, modernizacijo in zaključek prestrukturiranja (beri: odpuščanja).

Na čigavi zemlji je Lidia Glavina

TCH Cogeme je bil omenjen kot uspešen avtomobilski steber Palladio Holding Group, o katerem so slovenski mediji poročali kot o italijanskem investicijskem skladu. Šele iz ust bolje poučenih je bilo moč razbrati, da se v pogajanjih z italijani ni toliko "izkazal" DUTB, pač pa da je bila glavna oficirka za zvezo Lidia Glavina, ki so jo šele letos imenovali za predsednico uprave SDH s polnimi pooblastili, konec aprila pa se je nekoliko nepričakovano zavihtela na čelo nadzornega sveta Telekoma Slovenije, kjer bo nadzirala sama sebe (boleče ob tem je predvsem spoznanje, da je poraz Boruta Jamnika na njegovo dosedanje mesto v nadzornem svetu Telekoma pripeljal ravno Glavino, o kateri je portal+ doslej razkril že dovolj, da bi se moral premier Miro Cerar odločiti, ali ne bi morda svojega mesta prepustil kar Aleksandru Kešeljeviču, za katerega domnevamo, da stoji za neverjetno kariero te "zamejske Slovenke" iz Trsta, ki jo v Trstu nihče od Slovencev ne pozna). Verjetno so se v kontekstu napihovanja javne podobe gospe Glavine pred časom v kuloarjih razširile tudi govorice, naj bi bila za prodajo Cimosa italijanskemu kupcu najbolj zaslužna prav ona, sama tudi italijanska državljanka in italijanska davčna rezidentka. Toda takšne trditve se zdijo deplasirane in jim tisti, ki so se kdaj z Glavino pogovarjali, ne bi zlepa pritrdili.

Sklad iz ulice temnih rož 

V zadnjih mesecih se noben mainstream medij ni resneje ukvarjal s tem "pomembnim italijanskim kupcem" in vsaj površno raziskal, za koga dejansko gre. Kajti najverjetneje bo to finančni sklad Palladio Finanziaria, ki je med prvomajskimi prazniki na nek poseben bančni račun največjemu lastniku nakazal kupnino za 92-odstotni delež Cimosa. Kupnina je simbolična, kajti znaša 100.000 evrov, torej toliko, kolikor stane malo boljši BMW ali mercedes. Če izhajamo iz javno dostopnih podatkov, potem bo italijanski sklad, ki bo Cimos kupil prek svoje družbe TCH Cogeme, prevzel tudi 110 milijonov evrov Cimosovega dolga in družbo takoj dokapitaliziral z dodatnimi 20 milijoni evrov. Če to drži, potem so zaposleni v Cimosu lahko mirni, ker bodo odpuščanja racionalna, humana in tudi velikodušna glede odpravnin. Toda ker ne živimo v Indiji Koromandiji, so vsi ti če dejansko zelo blizu domnevam.

Severnoitalijanski sklad Palladio, ustanovljen leta 1982, je bil pred nekaj leti v precejšnjih finančnih težavah, o čemer so poročali tudi italijanski mediji, denimo Il Gazzettino (vir). Palladio Finanziaria je imel v portfolju za dobrih 320 milijonov investicij, skupnega premoženja pa konec leta 2014 skoraj 400 milijonov evrov, vendar je pridelal 23 milijonov evrov izgube. Palladio ima sedež v razmeroma ugledni vili, ki leži ob državni cesti med Padovo in Verono (vir Google Street View), zato njegov uradni naslov - ta se glasi Strada Statale Padana verso Verona, 6  36100 Vicenza (Italy) - bolj spominja na kakšno cestno podjetje ali industrijsko cono. Bolj formaliziran in ugleden je naslov ekspoziture v centru Milana, ki je v povsem spodobni ulici (čeprav jo na eni strani obdaja zid) z zanimivim, v našem primeru celo pomenljivim imenom Via Fiori Oscuri 11. Na Ulici temnih rož torej.

Pomenljiva simbolika je v tej temačnosti ali zakritosti, če hočete. Slovenska paradržavna ekonomija posluje v svetu senc. V primeru Cimosa se prodaja podjetje, katerega vrednost in potencial sta bržkone nekajkrat višja od njegove trenutne zadolženosti, da nepremičnin sploh ne omenjamo. Na strani prodajalca kot pomemben faktor sodeluje oseba, ki je po mojem prepričanju paravan nekoga drugega, ne odloča kot dober strokovnjak, poleg tega ima isto državljanstvo kot kupec, o katerem pa tako ali tako ni dovolj kredibilnih podatkov. Poleg tega kupec Cimosa ne bo kupil direktno, pač pa prek svojega hčerinskega podjetja, kar seveda relativizira tudi zavezo glede prevzema terjatev v višini 110 milijonov evrov. S kakšnim diskontom bi danes banke prodale svoje terjatve do Cimosa? Koliko je dejansko vrednih teh 110 milijonov? Tretjino? Manj?

Za koliko je bil torej sploh prodan Cimos? Tega odgovora od vlade, ki deluje netransaprentno, ne bomo dobili.