Kot pravi nemški znanstvenik za umetno inteligenco v članku v britanskem Guardianu 18. aprila letos: "Napredek civilizacije je bil vedno posledica sodelovanja ne pa tekmovalnosti". Misel me spodbudi k razmisleku: očitno sta za osnovno individualno potrošnjo in nakupe posameznika konkurenca in tekmovalnost ponudnikov povsem koristna in vodita k večji kvaliteti. A napredek Celote, civilizacije, učvrstitev skupnostnih vrednot, tu se strinjam z nemškim znanstvenikom, je lahko le posledica sodelovanja. Tudi različnosti, tudi nasprotnikov - in že prehajam k jedru današnjega komentarja -, toda ne sodelovanja konkurentov v takšni smeri, kot se vedno znova uresničuje pri nas. Namreč v smeri povolilne koalicijske pogodbe in z njo povezanih nujnih kravjih kupčij! Ne bi se spuščal v razlago, zakaj se to pri nas dogaja, zakaj je to kot nekakšna "zgodovinsko pogojena" nuja, katera zakulisna omrežja nas silijo v to itd. Konec koncev je čisto vseeno, katera razlaga je bolj "prava". Gre samo za vprašanje, kako to - če je sploh možno - preseči.

Vzemimo primer iz tehničnega področja. Kdo lahko ustvari optimalno kvaliteto v prostoru, recimo v vaši dnevni sobi? Uporabimo samo dva osnovna gradnika kvalitete v prostoru, svetlobo in toploto (ali pa dve politični stranki, stranka A kot nosilec svetlobe in stranka B kot nosilec toplote, ki sta dosegli največ glasov na parlamentarnih volitvah). Svetloba in toplota sta si vedno v nekem osnovnem nasprotju, če povečaš vpliv ene, gre vedno vsaj nekoliko na račun druge. Kdo bo to optimalno rešil, prodajalec svetlobe ali prodajalec toplote, bo potrebna kravja kupčija? Kaj pa, če je za dosego kvalitetnejše, pravičnejše rešitve koristen tretji subjekt, denimo arhitekt? Pa smo pač zadovoljni z arhitekti, enkrat bolj enkrat manj. A v čem je bistvo? Da smo sprejeli arhitekta kot t.i. tretji subjekt. V političnem prostoru pa ostajamo pri strankah A in B, ki sta (si) napisali koalicijsko pogodbo, ki jo upoštevata ali pa ne, kakor se jima zazdi, kontrolorja, tretjega subjekta, ki bi preprečeval njune kravje kupčije, pa ni. Se res ne da nič narediti?

Kdo je lahko tretji subjekt

Vedno me razmišljanje, kakšen bi lahko bil korak k boljšim rešitvam, k boljši kvaliteti v prostoru, pripelje do interdisciplinarnosti. Ki je sposobna uporabiti najboljše od svetlobe in toplote, ne da se svetloba in toplota jemljeta kot subjekta, ki med seboj v nekem gnilem kompromisu skleneta dogovor, ampak da nastopi interdisciplinarnost kot subjekt, ja, kot tretji subjekt v podobi arhitekta, ko gre za svetlobo in toploto v dnevni sobi, in interdisciplinarnost kot tretji subjekt v podobi Aktivnih državljanov, ki na institucionalizirani platformi primerne argumentacije kontrolirajo stranki A in B ter s tem vsaj nekoliko preprečujejo kravje kupčije!

Kako doseči, da postane interdisciplinarnost subjekt tudi v političnem prostoru? Kdo so Aktivni državljani oziroma kdo in kako lahko dobi status Aktivnega državljana? Kako jih stimulirati, kajti brez določene stimulacije preprosto ne gre! Obstajati bi morala pravila in postopki kdo, kako in kdaj vstopa v politični prostor kot Aktivni državljan in kakšna je njihova stimulacija.

Tudi v t.i. naprednih demokracijah, kjer dobimo za štiri leta določene zmagovalce, se večina od njih zelo angažira za prepričevanje javnosti, zakaj so se pri velikih javnih projektih odločili, kot so se, resnici na ljubo večinoma predvsem z leporečjem o pravilnosti svojih odločitev, in večinoma tudi nikoli ne vključujejo sodelovanja z drugače mislečimi ali ne upoštevajo njihovih argumentov. A vendar je zaslediti, da se to dogaja. Da gredo po poti ugotovitve in uresničitve uvodnega stavka nemškega znanstvenika! Pri nas tega ni zaslediti nikjer. Kot da gre le za uresničitev svojega interesa, kot da je vse ujeto v neke predhodne dogovore in protiusluge svojim, svoji stranki, svojemu cehu, svoji zmagovalni ekipi.

Spet smo pri Drugem tiru ...

Vzemimo, spet še enkrat, sedaj aktualni primer problematike projekta Drugi tir. Postavimo izhodiščno vprašanje: Kako so stimulirani udeleženci te problematike, torej vsi, ki se tako ali drugače ukvarjajo s tem projektom? 

Prvi, državni uslužbenci po službeni dolžnosti, od predsednika vlade, do vratarja na Slovenskih železnicah, ki so tudi v državni lasti. Prav vsi, od prvega do zadnjega, bodo imeli enako plačo, če se projekt sfiži ali ne. Sfiži v kakršnemkoli pomenu. 

Drugi, projektanti, pa še kakšen pravnik in ekonomist (imenujmo jih nosilci svetlobe), ki so že dobili možnost zaslužka pri projektu preko veze s Prvimi, so stimulirani (očitno zelo dobro, kot je pokazala oddaja Tarča na TV Slovenija), da se nič ne spremeni, da se zakon o drugem tiru in vse ostalo sprejme, kot je v ozadju že odločeno. 

Tretji, projektanti, pa še kakšen pravnik in ekonomist (imenujmo jih nosilci toplote), ki pa jim ni uspelo dobiti naročila oz. stimulacije od Odločevalca, so očitno prepričani, da bodo stimulirani le, če bo obveljala njihova. 

Četrti, imenujmo jih interdisciplinarci, (arhitekti v primeru svetlobe in toplote v prostoru, Aktivni državljani v primeru kontrole Odločevalcev), kar nekaj se jih je (poleg omenjenih Tretjih, razočaranih projektantov in finančnih modrijanov) znašlo v Svetu za kontrolo projekta Drugi tir, v sedanjem stanju v tej družbi nimajo nikakršne stimulacije za svoje početje.

So interdisciplinarci lahko le volonterji?

Tu je skrita zoprna napaka, ki povečuje zagatnost. Volonterstvo sicer kar dobro deluje v naši družbi pri različnih humanitarnih akcijah, pri bolj strokovnih in kompleksnih zadevah pa pač ne more. Za volonterstvom se velikokrat skriva preprosti amaterizem, tudi neznanje, pa tudi hitro menjanje prepričanja in dojemljivost za medijsko manipulacijo. Ali pa tisto, kar je najbolj pogosto pri volonterstvu - pride do hipne zamere ali nestrinjanja, naslednji hip pa gredo volunterji že na morje ali pa smučat ...

Potem pa imamo še Pete udeležence: to so anonimni komentatorji na vseh spletnih forumih, ki objavljajo določeno temo, v našem primeru pač problem Drugega tira. Tudi anonimne komentatorje na portalu+. Ki so po svoje zelo dragocen pokazatelj vse zagatnosti reševanja takšnih problemov in ki imajo velikokrat dobre in zanimive predloge, a kaj ko res ni načina, da bi njihova energija in predlogi imeli težo v neki institucionalizirani argumentaciji. Morda pa - če stopijo iz anonimnosti in postanejo Aktivni državljani, t.i. Četrti v našem primeru. Ja, skrivnost zagatnosti reševanja takšnih projektov je predvsem v stimulaciji teh Četrtih kot Aktivnih državljanov, in še prej v formalizaciji njihovega statusa. Ta skrivnost, nejasnost ali nedorečenost je v resnici glavni zaviralec pametnih rešitev ravno pri teh velikih javnih projektih. Če bi kot pogoj za udeležbo pri argumentaciji, ki je osnova odločanju pri takšnih projektih, obstajali neka osnovna strokovna izobrazba in primerna stimulacija za odgovorno aktivnost oz. udeležbo tudi teh Četrtih kot Aktivnih državljanov ali interdisciplinarcev, potem bi bila zgodba popolnoma drugačna. Bila bi odprta pot h kvalitetni argumentaciji, spoštovanju različnosti in predvsem k pametnejši rešitvi. Dotik utopije? Morda. Morda pa korak k uresničitvi uvodne trditve nemškega znanstvenika.

Stimulacija Aktivnih državljanov

Kako jo doseči? Element, ki je po mojem prepričanju nujen za napredek civilizacije in sodelovanje različnosti. Ob obstoječem paradoksu, da državni sistem kot subjekt nima interesa po spremembi, posebej še pri tako kompleksni spremembi, kot je formalizacija tako statusa kot stimulacije Aktivnega državljana! Ob dejstvu, da je osnovna človekova nuja po stimulaciji ta hip pri nas uresničljiva le ob sprejemanju vseh napisanih in nenapisanih pravil obstoječega državnega sistema, ki je ujet v omenjeni paradoks! Kako priti do tega arhitekta, da ga ne more nihče podkupiti, zlobirati, ki je dvignjen nad interesom ali prevlado prodajalcev svetlobe ali toplote, ki naredi tako, kot je prav, najugodneje za državljana, prebivalca te dnevne sobe, te države? Pretežko za razumeti?

Nekoliko bo lažje, če dodam, da mora biti stimuliran, da tako ravna. Še pretežko? Državo bi mnogo manj stalo, če bi stimulirala te Četrte (interdisciplinarce), kot pa da hodi po poti uveljavitve interesov stranke A ali B in njunih kravjih kupčij. Kdo lahko to stori? (bom ponovil kot že večkrat na portalu+): Edino in samo Zmagovalec (trenutno, do naslednjih volitev je pač to Miro Cerar). Bi s tem škodil svoji stranki, tistim, ki so mu pomagali do zmage? Ne, ne bi, ker je to preprosto prav. Ker to ni spoznanje samo omenjenega nemškega znanstvenika, ampak vsakega razumnega človeka, ki želi napredek.

Vprašanje, ki me ob zaključku tega članka oplazi, pa je, ali sploh lahko razmišljam in pišem še karkoli, dokler ne vidim vsaj minimalnega koraka v tej smeri? Seveda, grem lahko tudi na morje ali pa smučat ...

Miha Burger, aktivni državljan (brez statusa)