Izhodiščna knjiga, ki me še danes v marsičem določa, sta pravzaprav dve knjigi. Nista dvojnici, ampak dvojčici. To sta knjigi Antonina Artauda Gledališče in njen dvojnik ter Gledališče krutosti Mirjane Miočinović. Šele ko sem prebral obe, se mi je vsaka posebej pokazala v svoji popolnosti. Še vedno ju doživljam kot veliko branje, kot veliko celoto. Prva sicer šele omogoča drugo, a druga vstopi v prvo, kot da jo je človeštvo že zdavnaj izgubilo in je po vsej verjetnosti tudi ne bo nikoli več našlo. Istočasno nam druga knjiga gledališko-teoretsko razpre najkompleksnejša znanja in navidezna nasprotja v gledališki umetnosti kot tudi v življenju umetnika. In ravno navidezna nasprotja so tista, ki jih je Mirjana Miočinović s fascinantno lahkoto razprla in nam jih povezala v univerzalno znanje. To nemerljivo vedenje ji je oblikovalo več kot knjigo-razapravo. Knjiga Gledališče krutosti ni ne re- ali de- konstruirala knjige Gledališče in njen dvojnik. Omogočila nam je, da se je Artaudovsko besedišče oglasilo na obreden način, kot se oglaša beseda v gledališču ob vsaki ponovitvi predstave. Brez knjige Miočinovićeve se to ne bi nikoli zgodilo na tako dosleden in sistematičen način. Naloga obrednega postopka je spreminjanje obstoječega stanja.

To ni kritičen komentar, ker teh ne pišem, to je preprosto komentar občudovanja. Mirjana Miočinović je ontološko obredno obnovila Artaudovo knjigo in nas vpeljala v globok kritični premislek o zahodnem gledališkem izročilu. To je storila skozi artaudovski pogled, s pozicije Daljnega vzhoda. Knjigi dvojčici sta me osvobodili od naučenega literarnega gledališkega zaporedja. Artaudova zahteva po obrednosti mi je priklicala antiliterarno oblikovanje gledališča. Tako mi je literarno gledališče leta 1980 izpuhtelo iz sveta kot kafra, za vekomaj. Vzhod in zahod sta se mi združila. Sever in jug se šele bosta.

Obsesivno kritičnen premislek teoretičarke je neusmiljeno provociral mojo mladostniško zavest. Ne morete si predstavljati kako je Mirjana Miočinović navkljub skrajnostim, ki jih obravnavala, vztrajala v svoji znanstveni distanci. O skrajnostih: Zgodilo se je, da sem kot gostujoči predavatelj predaval na Akademiji za gledališko umetnost režijske metode XX. stoletja. Predaval sem jim akademsko leto, v točno tistem prostoru, kjer sem tudi sam poslušal predavanja. V tistem prostoru, kjer sem tudi sam poslušal predavanja o Antoninu Artaudu. Petintrideset let kasneje sem predaval študentom in študentkam Artaudovo gledališko mišljenje. Prvi stavki, ki sem jih usmeril v njih, so bili (po zapiskih): To, kar boste zdaj poslušali, mladi bodoči kolegi, je takšne vrste mišljenje, ki od vas zahteva, da se obvežete, da ga ne boste nikoli z nobenim delili, ki ni iz sveta umetnosti. Ne s svojimi najbližjimi, ne s svojim znanci, skratka z nikomer - nikoli.

Zgornji odstavek sem navedel samo zato, da vsaj za hip ozavestim, da je umetnost eno od tistih znanj, ki jih kljub temu, da jih obožujemo in občudujemo, nevarnejše od vseh nevarnosti, ki ji pozna človeštvo. Predvsem zaradi daljnosežnosti umetniškega delovanja. Umetnost je med najbolj odgovornimi poklici na planetu. Ne zato, ker oblikuje lepe predmete ali stavke, temveč predvsem zato, ker se natančno zaveda tabujev. Ti so eni redkih dokazov, da absolut mogoče le obstaja. Od tabuja in njemu lastne zaveze, kdo bi vedel komu, se lahko osvobodimo le s paradoksom!

Living theater

Takrat, ko je Artaud še hrepenel po Veliki Osvboditvi, ni mogel vedeti tega, kar mi danes, trideset let kasneje vemo: oko ni osrednji organ opažanja. Gledališče je onkraj očesa. Privilegij je bil prebrati najprej knjigo Mirjane Miočinović Gledališče krustosti in šele v drugem koraku vstopiti v knjigo Gledališče in njen dvojnik. Še danes ne vem, katera od njiju je vrhovno merilo za razbijanje tabujev. Ob knjigi Mirjane Miočinović bi se lahko z analogijo vprašali: Ali je duhovnik moteč element v odnosu do absoluta? Seveda je, predvsem zaradi tega, ker sam sebi dokazuje, da je on sam dokaz, da absolut mogoče pa le je! Tretjega dokaza ni! Čudeže kar pozabite!

Knjiga Mirjane Miočinović je odobravanje upravičenih gledaliških skrajnosti. Knjiga je točno to, kar je podnaslov knjige: izvor, eksperiment in sinteza obeh knjig. Ona nam dokazuje, da metafizika je, predvsem zaradi tega, ker jo je v gledališču mogoče gledati! Kajti gledališče je skupnost odra in avditorija. Na odru se povezujejo različni posamezniki, ki jih združuje svoboda. Ravno oni so tisti, ki morajo biti v imenu svobode kruti, predvsem do sebe. Bralec, tudi če zavračaš gledališko umetnost, kdo bi vedel zaradi kakšnega razloga, si moraš vsaj za hip priznati, da je gledališče eden najdragocenejših delov naše bivanjske harmonizacije.

Artaudova knjiga Gledališče in njegov dvojnik je torej prej polemična vročičnost kot manifestno določanje odrskih pravil. Knjiga Gledališče krutosti pa je presvetljena obsesija in istočasno kritična analiza ter, pozor, distanca. Ali je to sploh mogoče? Da, seveda, saj nam razsvetljuje tisto, česar ni mogoče preverjati. Razsežnost človeške bolečine, tiste fizične, tisto kar boli, kot tiste metafizične bolečine, na katero se tako rade sklicujejo dogme! To je napad na skupnost, na družbeni red, na religijo, družino in domovino. To je kruto gledališče.

Surova je predvsem nepredvidljivost.

Mirjana Miočinović opazuje zahodno gledališče kot obred ponavljanja, kot  obredno občevanje, kot umetnost spreminjanja. Mirjano Miočinović sem srečal dvakrat, prejšnji teden je bilo drugič. Nisem si je upal vprašati ali je bila knjiga Gledališče krutosti zavestno, strateško opravljeno dejanje, ali se je vanjo prikradel iracionalni duh časa, ki je priklical v njeno zavest zaničevanega in demoniziranega umetnika Antona Artauda, človeka z metafizično metodo.

Metoda resničnosti

Priznanje lahko dosežemo z mučenjem, proces pa zaključimo z giljotino! To je bil Artaudov poziv k nenasilni revoluciji, na žrtvovanje brez žrtve. Prizival je vstajenje brez čudeža. Beg od vseh vrst nadzora. Stran od absoluta. Vzporednica: Tehnokratski totalitarizem resničnosti postaja tako intenzivno vseobsegajoč, da moramo nujno na novo izumiti tehno-gledališko prakso, ki nas bo kritično pripravila na vse kar prihajaja. Če menite, da to lahko bolje opravi film kot gledališče, imate morda prav. Toda gledališče s svojim "absolutnim zdaj" omogoča radikalne spremembe avditorija. Artaud nas je naučil vse o zveličevanju svetega dualizma. Artaud nam je omogočil nemogočo izbiro, Mirjana Miočinović pa vpogled vanjo. Z analizo nemogoče izbire je omogočila delovanje etične komore in kapele.

Living Theater

Svobodno gledališče nima pravil. Zaključi se takrat, ko vsi odidejo, ko se odločijo, da je prišel čas za konec. Mirjana Miočinovič nam je s svojo ateistično pozicijo zgradila hram, ki se razpenja čez kapelo! Seveda govorimo o dogodkih in ne o ljudeh, ki jih proizvajajo, ti so vedno le kepa psihologije in strasti. Dogodki so večji od človeka, so naša zgodovina nemogočega.

Prišel je čas za konec: so umetnine, ki te povežejo prek identifikacije z metafizično občutljivostjo, in so umetnine, ki ti spremenijo pogled na svet.