Te vrstice pišem na dan francoskih predsedniških volitev. V tem trenutku še ne vem za rezultat, vendar - kako nenavadno! - me rezultat niti preveč ne zanima. V teh dneh sicer na dolgo in široko razpravljamo o volitvah in o predsednikih. Sogovorniki in mediji večinoma omenjajo presenečenja, npr. v ZDA, kjer je presenetljivo in za mnoge nesprejemljivo zmagal Donald Trump, in v Veliki Britaniji, kjer so volivci na referendumu - kljub znanim zadržkom, ki so trajali dolgo časa in so se prejšnjikrat pokazali leta 2005 pri Pogodbi o ustavi za Evropo - nepričakovano zapustili Evropsko unijo. Če lahko za trenutek postavimo v oklepaj tudi tadva izida, nam ostane pomembno spoznanje, da so volilni izidi v Veliki Britaniji, Združenih državah, Franciji pa še marsikje, npr. v Avstriji, Belgiji, Italiji, Nemčiji, Nizozemski, Španiji ... nepredvidljivi, pogosto tudi presenetljivi in nepričakovani. Predvidljivi so volilni rezultati v manj demokratičnih državah, kot sta (poleg večine afriških držav) npr. Rusija ali Kitajska.

Ta uvod je bil potreben zaradi pogoste javne in že nekoliko nadležne domneve, da so volitve v Sloveniji, še posebej volitve predsednika, odločene vnaprej in da so nekateri kandidati nepremagljivi, kar pomeni, da z njimi ni mogoče ali smiselno tekmovati, da se proti njim ne splača postavljati protikandidatov itn. Takšno sklepanje se je pojavljalo nekoč v zvezi z Milanom Kučanom in se pojavlja letos v zvezi z Borutom Pahorjem. Kdor izrazi dvom v zanesljivost Pahorjeve zmage, je - posebej pri strokovnjakih za raziskovanje in ustvarjanje javnega mnenja - deležen posmeha, pojavlja pa se tudi živčnost, vendar ne toliko zaradi Pahorja, ampak zaradi dostojanstva raziskovalcev in ustvarjalcev javnega mnenja. Boruta Pahorja, o katerem imam pisec teh vrstic relativno dobro mnenje - tudi zato, ker je porazil svojega predhodnika - bi moral ta položaj skrbeti, saj je videti, kot da bo imel lahko delo, kot da se mu ne treba truditi in kot da je vseeno, kaj govori, saj je tako ali tako vse jasno. Da je edini možni kandidat, ima še druge slabosti. Iz njegove edinosti bi lahko kdo sklepal, da za položaj slovenskega predsednika ni posebnega zanimanja, ker ni bogvekako pomemben; ali pa celo, da imamo ureditev, ki ni zares demokratična, kar je težava za Slovenijo kot nekdanjo komunistično državo in za kandidate strank, ki so bile nekoč edine dovoljene stranke.

Nekaj takšnih pomislekov, bolje vprašanj, sem pred nekaj dnevi naslovil na kolege, s katerimi sodelujem v neki t.i. organizaciji civilne družbe. Slovenske volitve sem primerjal s tekmo med Merklovo in Schulzem, med Trumpom in Clintonovo, med Le Penovo in Macronom, Berlusconijem in Prodijem ... Navsezadnje, sem napisal, "ali je smiseln dvoboj med madridskim Realom in ljubljansko Olimpijo? Ne. Zanimiva bi bila tekma med Realom in Manchestrom United. Pri prejšnjih volitvah smo imeli vsaj Peterleta proti Türku, nato Pahorja proti Türku, ki sta bila recimo izenačena. Proti Kučanu smo postavili Pučnika ...”. 

Takšne domneve se seveda zaustavijo ob zidu bistvenega vprašanja: koga pa bi lahko postavili proti Pahorju, ki je nepremagljiv? Kdo pa si upa izzvati kandidata, ki nas vsa leta in mesece in dneve gleda z vseh naslovnic in vseh ekranov; ki osebno pozna vse Slovenke in Slovence, in ki je obdelal vsa mesta, vse vasi in vse ustanove, segel v roko tisočerim rojakom, da o tujcih ne govorimo? Na to vprašanje je mogoč en sam odgovor: s Pahorjem lahko tekmuje nekdo, ki bo počel enako kot Pahor, vendar bolje in še več; kdor bo imel na voljo dovolj pomočnikov in sredstev, podporo medijev pa še te ali one stranke. Mimogrede povedano: vsepovsod, ne le v Sloveniji velja, da ima, kdor je že na položaju in se želi nanj pač vrniti (t.i. incumbent), pomembno prednost pred novinci.

Vendar, vendar!! V primerjavi s Clintonovo je bil Trump novinec, v primerjavi z Le Penovo je Macron novinec. Prijateljem sem omenil nekaj imen dostojnih izzivalcev Pahorja. Na t.i. levici bi Pahorja morda lahko porazila Milan Kučan ali Miro Cerar? Na desnici morda Janez Janša ali Peter Jambrek?

Kmalu zatem, ko sem (seveda po elektronski pošti) odposlal provokativno vprašanje, sem dobil tudi odgovor od osebe, ki je bil nekoč sam kandidat za predsednika republike: "Meni se zdi sporočilo dr. Rupla malo 'cheap'. Ker pa smo odprta združba, se lahko tudi tega dotaknemo. A imamo pomembnejše teme."

Moje vprašanje oz. sporočilo je bilo nemara "cheap" (tj. ceneno), ko gre za volitve predsednika republike. Ob njih je mogoče reči predvsem dvoje: če gre za neposredne volitve, bi predsednik lahko imel več pristojnosti; če bomo ostali pri pristojnostih, kakršne ima predsednik danes, pa bi ga lahko volili v parlamentu. V situaciji, ko se pojavljajo "edini možni" ali "nepremagljivi" kandidati, v parlamentu nemara ne bi bilo nemogoče zbrati večino za takšno ali drugačno spremembo ustave.

Vendar volilna zgodba v nobenem primeru ne more biti cenena, in v demokraciji nobeno kandidiranje ne more in ne sme biti nesmiselno ali nemogoče. To še posebej velja za parlamentarne volitve, ki bodo (po vsem videzu) sledile predsedniškim. Kot je bilo mogoče videti in poslušati ob koncu prejšnjega in v začetku tega meseca, se v Sloveniji utrjuje politični blok, ki ga ni mogoče imenovati drugače kot komunistični blok. Nekateri njegovi predstavniki se odlikujejo po sočnih zmerljivkah, s katerimi obmetavajo poslance, če nasprotujejo avtoritarnim sistemom; drugi v svojih nagovorih uporabljajo le še "tovarišice in tovariše" (ko bi lahko - posebej še, če v isti sapi branijo interese srednjega razreda - izrazili ščepec spoštovanja tudi do gospa in gospodov); tretji kar brez dlake predlagajo razpolovitev sredstev za obrambo in uporabo prihrankov za podporo revežem na drugih celinah; četrti branijo povojne zunajsodne poboje in zavračajo spravo; nekateri pa bi se najrajši otresli Evrope in kapitalizma, nakar bi se vrnili k socializmu.

Pri parlamentarnih volitvah, pa naj bodo letos ali prihodnje leto, bi morali proti takšnim robatostim postaviti verodostojne, ugledne in izkušene demokrate, pri čemer bi morala njihova stališča biti jasna in splošno znana, predvsem pa vsaj toliko privlačna kot stališča nasprotnega bloka. Demokrati imajo načelno in vnaprej bolj moderna in bolj perspektivna stališča, saj ne izhajajo iz spopadov in tragedij v II. svetovni vojni, ampak iz bleščeče zmage v hladni vojni, ki je navsezadnje Slovencem omogočila samoodločbo in samostojno državnost. V teh dneh praznujemo 25. obletnico njenega mednarodnega priznanja.