Zahodnemu Balkanu - države nekdanje SFRJ, minus Slovenija in Hrvaška, plus Albanija) -, tej črni lisi v kontinentalnih združevalnih procesih, je Evropska unija po koncu zadnjih balkanskih vojn na območju nekdanje Jugoslavije že v širitvenih sklepih Evropskega sveta v Solunu leta 2003 s t.i. Solunsko agendo namenila jasno evropsko perspektivno oziroma članstvo v uniji. To naj bi se zgodilo, ko bodo te države izpolnile prepisane jim pogoje pristopnega procesa. S širitvijo naj bi EU zagotavljala regiji varnost, stabilnost, povečanje družbenega in gospodarskega razvoja ter blaginje, delovanje pravne države in demokracijo. Sebi naj bi zagotovila pomembne in najkrajše transportno-energetske ter gospodarsko-infrastrukturne poti med osrčjem Evrope in njenim južnim delom oziroma Bližnjim Vzhodom. Širitev EU na to območje naj bi bila torej v interesu tako držav aspirantk kot same unije. Svet EU je sicer regionalni pristop do držav Zahodnega Balkana oblikoval že leta 1996, kar je na podlagi zaključkov Evropskega sveta iz Feire potrdilo že vrhunsko srečanje članic EU in držav Zahodnega Balkana leta 2000 v Zagrebu z oblikovanjem okvira stabilizacijsko-pridružitvenega procesa. Območje Zahodnega Balkana je bilo tako, za razliko na primer od držav Vzhodnega partnerstva, v letih evropskega optimizma in ekspanzije neposredno vrisano v sfere interesa in delovanja Evropske unije z namenom njegovega post-vojnega preoblikovanja in vsrkanja v jedrno celoto. Evropa, EU, naj bi dejansko postala celovita.

Kje je danes v evropskih načrtih Zahodni Balkan?

Kriza + nestabilnost = Berlinski proces

V štirinajstih letih od evropske solunske podpore Zahodnemu Balkanu je le Hrvaški uspelo postati članica EU. Medtem je sama Evropska unija zašla v težave pri upravljanju finančno-ekonomskih problemov nekaterih svojih članic, terorizma, mediteranskih migracij in posledično odločitve ene politično in gospodarsko najpomembnejših članic, da unijo zapusti. To je, s povečanjem populizma in evroskepticizma v sami EU, odprlo vprašanje prihodnjega ustroja in delovanja EU in s tem neizogibno tudi odnosa unije do nadaljnjega širitvenega procesa. Še posebej odhod Združenega kraljestva, tradicionalnega podpornika novih širitev EU, bo za širitveno politiko slab. Predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker je tako že ob nastopu svoje funkcije objavil, da v njegovem mandatu nadaljnje širitve z novimi članicami ne bo. Na zadnjem prazničnem vrhu EU ob šestdeseti obletnici podpisa rimskih pogodb v Rimu unija v slavnostni deklaraciji ni zmogla soglasja niti o omembi širitve na Zahodni Balkan ali sploh kakršnikoli prihodnji širitvi! To ni dobra novica za Balkan in reformne procese v tamkajšnjih državah, hkrati pa unija s tako politiko sama sebi zmanjšuje orodja svojega učinkovitega vpliva v regiji. Obiski evropskih predstavnikov v regiji (Mogherini, Tusk, Hahn) v zadnjem času, da bi demonstrirali evropski interes za regijo, ki polzi nazaj v varnostno in politično nestabilnost, tako le ponavljajo tisto, kar na Balkanu vse manj slišijo.

Navdušenje nad "evropsko perspektivo" na Balkanu pada skupaj z evropsko kredibilnostjo - in to navkljub dejstvu, da je EU najpomembnejši trgovinski partner držav v regiji. Mnogi na Balkanu so tako postali skeptični celo do obstoja same EU. Balkanska migrantska pot je poudarjeno razkrila nezaupanje, ki vlada med državami in političnimi vodstvi v regiji. Niti slovensko-hrvaška pobuda Brdo-Brijoni proces, ki naj bi bila namenjena spravi na Zahodnem Balkanu, niti številne ostale pobude za balkansko sodelovanje očitno niso mogle odpraviti naraščujočega nezaupanja in utiriti regionalnega sodelovanja. Nezainteresiranost samoprezaposlene EU za regijo v zadnjih letih in ekonomska brezperspektivnost sta Zahodni Balkan pahnila v novo spiralo varnostne in politične nestabilnosti. Politiki ponovno odkrito govorijo o velikodržavnih konceptih, o razkroju držav in referendumih o odcepitvi, demokratične institucije, ki uravnavajo razmerja med pozicijo in opozicijo, večino in manjšino, ne delujejo, vlaki novega nacionalizma razdvajajo in ne povezujejo. Izpolnjevanje kriterijev in reform evropskega pristopnega procesa je počasno in nepopularno. Videti je, da se bodo tudi Trumpove Združene države začele umikati iz Balkana, čeprav so kot partner EU v regiji drugi evroatlantski steber njene stabilnosti. Zahodni Balkan, odrinjen z evropske prioritetne liste, je v resnih evropskih razpravah ponovno politično marginaliziran in varnostno nestabilen. Posebno marčno zasedanje Evropskega sveta, posvečeno razmeram na Zahodnem Balkanu, v evropsko-balkanska razmerja ni prineslo ničesar novega.

Nemška alternativa: bolje kot nič

Nemška kanclerka Angela Merkel je - tudi zaradi nemških gospodarsko-infrastrukturnih interesov preko Balkana in brzdanja rusko-kitajsko-turških interesov - pravilno razumela, da je zaradi splošne evropske širitvene nezainteresiranosti za nadaljevanje modernizacijskih in reformnih procesov v državah regije, ki edini lahko krepijo regionalno varnost in stabilnost, državam Zahodnega Balkana potrebno ponuditi realno srednjeročno alternativo v obliki spodbujanja regionalne politične, ekonomske, predvsem pa infrastrukturne in energetske povezljivosti. Zato je leta 2014 v Berlinu sprožila diplomatsko iniciativo, vezano na širitev EU, imenovano Berlinski proces z nadaljevanji leta 2015 na Dunaju, 2016 v Parizu, julija letos v Trstu in drugo leto v Londonu.

V okviru te nemške diplomatske pobude so se vse velike evropske angažirale za ohranitev in dinamiziranje EU integracijskega balkanskega procesa. Berlinski proces je medvladni proces z namenom revitalizacije multilateralnih vezi med državami Zahodnega Balkana in zainteresiranimi članicami EU. Okrepil naj bi regionalno sodelovanje predvsem pri infrastrukturnih projektih in ekonomskem razvoju ter zadržal interes balkanskih držav za evropsko pot. V nasprotnem bi se lahko v regiji, naravni evropski vplivni sferi, krepila prisotnost zunanjih akterjev – predvsem Rusije, Turčije in Kitajske, ki pa Zahodnemu Balkanu realno ne morejo podati alternative njegovi evropski  perspektivi, čeprav je ob zadnjem obisku visoke predstavnice EU za zunanjo politiko Francesce Mogherini v Beogradu v srbskem parlamentu odmevalo: "Srbija, Rusija! Ne potrebujemo EU!"

Zahodni Balkan je še vedno strateško pomemben

EU bo ostala najpomembnejši sogovornik in primarni trg za celotno zahodnobalkansko regijo. Vendar pa EU, če želi delovati učinkovito, te regije ne bo mogla obravnavati več kot "business as usual" – običajni posel. Če bo EU želela obdržati vpliv, bo morala Balkan opredeliti kot svojo geopolitično prioriteto. Etnične in verske tenzije, nacionalizmi  in ekonomska šibkost na Zahodnem Balkanu lahko ponovno postanejo geopolitično igrišče velikih igralcev, ki vse bolj izzivajo vpliv ZDA in Evrope v regiji. To lahko opazimo pri zapletih v Makedoniji in Bosni & Hercegovini, napetostih med Srbijo in Kosovom, črnogorskim približevanjem zvezi NATO ... Nekateri celo menijo, da bo prav Balkan, ne pa Baltik območje, kjer bo Moskva najbolj v skušnjavi, da demonstrira ranljivost NATO in EU, čeprav Rusiji - v povezavi s prihodnjimi širšimi energetsko-infrastrukturnimi projekti - destabilizacija regije verjetno sedaj ni v interesu. Moskva močno igra na kulturne vezi s pravoslavnimi in slovanskimi narodi, Turčija pa na dediščino otomanskega imperija.

Rivali na Zahodnem Balkanu verjetno ne morejo izriniti EU iz njenega naravnega vplivnega območja. Rusija je tako že izgubila strateški vpliv v Črni gori, Turčija ima preveč problemov doma in v soseščini, Kitajska investira le za lastni, ekonomski in ne strateški interes. Mora pa biti EU pozorna na dogajanja v regiji, vztrajati na izpolnitvi pogojev in kriterijev družbene, ekonomske in politične reforme v državah aspirantkah za vstop v skupnost evropskih narodov, hkrati pa jim ponuditi jasni cilj – politično in ekonomsko integracijo. A integracija ne more biti hitra in preuranjena, očitno razmišljajo v evropskih centrih moči. EU mora zato razviti več vmesnih korakov za regijo, če želi idejo polne evropske integracije sploh obdržati živo v sami uniji, od držav regije pa zahtevati, da naprej razvijajo intra-regijsko integracijo, kot pripravo za polno integracijo v enotni trg in politične strukture EU.

Balkan več hitrosti

Bi paradoksalno prav koncept "Evrope več hitrosti", ki se bo jasneje izoblikoval po nemških volitvah, omogočil hitrejše približevanje Balkana EU? Zahodnobalkanske države so namreč danes mnogo dlje od EU kot še nekaj let nazaj. Se namesto individualnega izpolnjevanja pogojev držav kandidatk za vstop v EU (regata princip) danes ponovno vrača stari regionalni pristop in predpriprava celotne zahodnobalkanske regije za morebitno članstvo v uniji (konvoj princip)? Ni namreč realno, da bi v sedanjih politično-gospodarskih pogojih in bipolarno razdeljenih javnih mnenjih v nekaterih vodilnih članicah EU, na primer Franciji, te referendumsko glasovale o posameznih širitvah in novih individualnih  članicah EU. Berlinski proces, pod nemškim vodstvom, je danes postal najpomembnejši regionalni mehanizem uravnavanja evropskih pristopnih procesov na Balkanu in odnosov med EU in Zahodnim Balkanom. EU očitno želi regijo gospodarsko in politično okrepiti in pripraviti za prihodnje evropsko življenje kot celoto. Zato ni ekonomsko in politično realno pričakovati, da bi EU koristi in pravice enotnega trga kar samodejno razširila na regijo Zahodnega Balkana.

Revščina in negotova krhkost

Kakšna je bila zahodnobalkanska regija v prvi tretjini leta 2017? Kljub nekaterim boljšim ekonomskim pričakovanjem, še vedno v zelo šibkem stanju. Čustva pogosto nadvladajo razumu, politiki pa iščejo le kratkoročne koristi. EU je v regiji dolgo podpirala "močne može", ki so se sicer verbalno zavzemali za evropsko pot, a substancialnih demokratičnih in ekonomskih reform niso niti začeli. Politično-varnostna situacija in pomanjkljivost strukturnih reform onemogočajo znatno povečanje tujih investicij in močnejšo krepitev ekonomije. Posledično se Zahodni Balkan srečuje z nevarnim demografskim problemom, saj vsi mladi, ki najdejo možnost, želijo oditi čim prej in za vedno. Najraje v EU – torej v Nemčijo, Avstrijo, Italijo - in ne v Moskvo ali Ankaro. Državam Zahodnega Balkana očitno primanjkuje politične in ekonomske dinamike za nujno socialno-ekonomsko modernizacijo, pospeševanje in utrjevanje demokracije in ustvarjanje pogojev za hitrejšo gospodarsko rast.

Leta 2000 je Dunajski inštitut za mednarodne ekonomske študije o Zahodnem Balkanu zapisal: "Izgleda, da so države na Balkanu raje izbrale nasilje od sodelovanja; dezintegracijo od integracije; razhajanje od zbliževanja, neodločnost pred jasno strategijo in institucionalni kolaps pred vladavino prava. Posledica je razočarujoče politično in ekonomske stanje. Po desetletju takega razvoja še vedno obstajajo negotovosti in odprta vprašanja." To je bilo leta 2000. Danes, po sedemnajstih letih, se v regiji ni dosti spremenilo. Nekatere države so izvedle spremembe, druge so stagnirale. Regija kot celota pa je v močnem zaostanku in nujno potrebuje nov razvojni pospešek.

Balkan je še vedno najrevnejša periferija Evrope

Kako katastrofalne posledice za bogastvo in razvoj držav ter blaginjo ljudi so imele nespametne politike voditeljev držav Zahodnega Balkana - pa ne le v primerjavi z razvitimi članicami EU, temveč predvsem z najrevnejšimi članicami unije iz jugovzhodne Evrope - nam pokažejo naslednji podatki: v kolikor bi primerjali GDP kot pojavnost bogastva EU članic in držav Zahodnega Balkana, bi ugotovili enormnimi razkorak.

Če bi za merilo 100 enot vzeli nivo GDP na ravni EU28 bi najrevnejše članice EU leta 2016 dosegale med 50-60 (Bolgarija 48; Hrvaška in Romunija 58). Države Zahodnega Balkana izven EU pa bi dosegale znatno nižje ravni: Kosovo 27, Bosna 29, Makedonija 30, Srbija 37 in Črna Gora 42! Že znotraj EU je težko najti močno tendenco konvergence med najrevnejšimi/najmanj razvitimi z najbogatejšimi članicami. Za države Zahodnega Balkana izven EU pa se zdi razvojno lovljenje EU v celoti nemogoče. Še posebej, ker se med bogatejšimi članicami znotraj EU krepi prepričanje, da bi se nove članice lahko pridružile EU šele tedaj, ko bi že opravile pomembne korake k doseganju konvergence z EU in se približale ekonomski in socialni razvojni ravni poprečja EU, da ne bi povzročale motenj znotraj skupnosti. Podrazvite nove članice EU bi namreč lahko zlasti preko enotnega svobodnega trga s "socialnim, ekonomskim, davčnim ... dumpingom " ogrozile  socialna, ekonomska in posledično politična ravnotežja znotraj EU in njenih starih članic, hkrati pa bi lahko visoka konkurenčnost enotnega trga lahko ogrozila gospodarstva in povzročila prevelike migracije iz držav Zahodnega Balkana - novih članic EU v ostale članice. Prav zato je pomembno razvojno dvigniti regijo kot celoto.

Balkanski konvoj

Države na Zahodnem Balkanu bodo morale same najti pragmatične poti sodelovanja, da bi okrepile kolektivno kredibilnost in zmožnost vstopa v EU. S tem postajajo v pristopnem procesu soodvisne. Berlinski proces jim bo v pomoč. Primarna odgovornost za približevanje EU bo na samih državah regije in njihovih željah, da skozi okrepljeno regionalno sodelovanje same diktirajo tempo vstopanja v EU. Nihče v uniji ne bo več potiskal držav Zahodnega Balkana v članstvo; to bodo morale opraviti same. Same bodo morale pokazati in dokazati, da jim je članstvo v EU prva politična prioriteta. Hitrost približevanja članstvu je - ob pomoči EU - z Berlinsko pobudo dejansko prepuščena samim zahodnobalkanskim političnim elitam. Nov pristop podeljuje odgovornost za napredovanje pri včlanjevanju v EU izključno državam regije, ki proti EU plujejo po novem v konvoju. S hitrejšimi reformami in razvojem ter regionalnim sodelovanjem, ne pa kreiranjem problemov in napetosti, napredujejo hitreje.

Vstop v EU bi moral tako postati prva prioriteta prav političnih elit v regiji, ki bi morale tudi obstoječe prostotrgovinsko območje v okviru CEFTA v celoti izkoristiti. Prvi, ki je doumel nova sporočila EU in predvsem Nemčije o konvoju v Berlinskem procesu, je bil srbski voditelj Aleksander Vučić, ki je ključnega zaveznika našel v kanclerki Angeli Merkel. Prav on je najglasnejši propagandist tesnejšega regionalnega sodelovanja na Zahodnem Balkanu, celo s predlogom za novo balkansko cono proste trgovine dvajsetih milijonov ljudi, kar naj bi izboljšalo in ne poslabšalo možnosti Srbije za članstvo v EU, predvsem pa dvignilo gospodarsko rast v regiji. Vučić tako spreminja Srbijo v regionalno dominantno silo in epicenter regionalnega pridruževanja EU.

Slovenija je podoben aktivni pristop EU in držav Zahodnega Balkana ter kreiranje medsebojne povezljivosti regije predlagala že v svoji prvi strategiji do Zahodnega Balkana, ki je bila sprejeta  leta 2010. Že takrat smo predlagali intenzivno delovanje na področju infrastruktur, štipendiranja in izobraževanja mladih ter tesnejšega regionalnega političnega usklajevanja. Regija je namreč v neposredni soseščini Slovenije in njena stabilnost je v našem interesu. Žal takrat predlogov Slovenije niso razumeli ne v EU, ne na Balkanu. Upajmo, da bo prav nemška pobuda, tj. Berlinski proces, s podobnimi cilji, bolje razumljena. In prav zato mora Slovenija v njej aktivno delovati.