Pošteno povedano, Slovenija ima že kar nekaj časa izredno obsežne probleme z učinkovito, kredibilno organizacijo delovanja vlade, operativnimi odnosi med ministrstvi, predvsem pa podrejajočim odnosom med vlado in Državnim zborom, kar ima posledično negativno kadrovsko selekcijo na praktično vseh ravneh. Vlada je problem upravljanja države pripeljala do točke, ki resno ogroža razvoj države (npr. Drugi tir, Cimos, Magna itd.). Na prvi pogled se morda ta trditev zdi pretirana, ampak potrebno je upoštevati, da se Slovenija v tem trenutku nahaja na vrhuncu gospodarskega cikla (predvsem zaradi izvoza), ki v veliki meri zamegljuje nakopičene družbene in gospodarske probleme, v vsakem primeru pa več kot očitno zamegljuje oceno aktualne vlade o tem, za kaj je resnično zaslužna ona, za kaj pa zasluge nosi (do sedaj) izredno ugodno mednarodno okolje. Pri tem, da so primerljive države daleč pred nami in da je padec brezposelnosti mladih samo virtualen, saj kvalitativni pregled stanja pokaže prave probleme zaposljivosti mladih. Po uradnih podatkih Eurostata je najvišji delež zaposlitev za določen čas med mladimi prav v Sloveniji.

Dejstvo je, da aktualna vlada ni imela in nima jasnega programa z opredeljenimi politikami in tudi merljivimi ukrepi. Vse, kar je storila, je to, da se je "usedla na vlak" dobre gospodarske rasti, nekaterih posrečenih ukrepov prejšnjih vlad in posledičnih pozitivnih učinkov nemškega gospodarstva, ki jih prikazuje kot svoje dosežke. Vsi nakopičeni problemi iz zadnjih dveh desetletij in zadnje gospodarske ter finančne krize ostajajo nerešeni (organizacija zdravstva, socialnega sistema, debirokratizacija javne uprave, debirokratizacija gospodarstva, strukturni proračunski primanjkljaj, priprava različnih področnih razvojnih strategij od energetike, infrastrukture ... ) in to v trenutku, ko čas debelih krav omogoča, da bi jih vsaj začeli resneje reševati. Več kot očitno tudi je, da vlada ne deluje kot kolektivni organ z enotnim programom in nima politik razvoja. Dejansko je skupek politično-interesnih skupin brez pravega krmarja, kar poleg spodjedanja razvojnih potencialov in nekonsistentnega reševanja tekočih problemov ohranja ali celo občutno povečuje sistemska korupcijska tveganja. Če pogledamo samo kadrovanja na SDH, DUTB in bankah, lahko pri tem izpostavimo, da so člana nadzornega sveta SDH imenovali prek sodišča, kar bi se moralo uporabljati le v skrajnih primerih. Prav tako bo sodišče imenovalo izrednega nadzornika v upravi Mercatorja. Omenjeno kaže, da vlada ni sposobna ali pa noče prevzeti odgovornosti in jo prelaga na druge.

Primer zakona o Drugem tiru

Minister Gašperšič je predlagal zakon o drugem tiru ter s tem prenesel odgovornost na tiste poslance, ki so glasovali za zakon. Ko se bo razčiščevala odgovornost, se bo branil, da je on le predlagal zakon, poslanci pa bi že morali vedeti, o čem glasujejo. Pri tem, da predlog zakona ni imel zaključene finančne konstrukcije, da ima postopek sprejemanja korupcijska tveganja in da ni razčiščen vpliv in interes tujih partnerjev ter da sploh ne vemo, koliko tirov bomo gradili. Ob popolni odsotnosti programa, učinkovite organizacije ali vsaj pregleda odprtih ter prihajajočih domačih in mednarodnih, sosedskih problemov je vlada ujeta v škodljivo reaktivno vladanje, za katerega je značilno, da vprašanja in problemi kontinuirano prehitevajo vlado in njeno sposobnost, da bi jih reševala. Seveda ob tem ne gre zanemariti, da še do danes ni razčiščeno osebno kadrovanje predsednika vlade na mesto direktorja Sove, ki mora skrbeti za zaščito nacionalnih interesov na varnostnem, političnem in gospodarskem področju. Ali je agencija odigrala svojo vlogo? Kje je analiza kupca Cimosa, kdo ga sploh kupuje in kako? Vlada je tako vedno bolj nekakšen "gasilski" organ, pri reaktivnem delovanju so ad hoc rešitve slabe, škodljive, povzročajo pa tudi nepotrebna družbena trenja in tudi trenja v mednarodnih odnosih.

Stanje se prikriva z dobro plačanimi propagandnimi akcijami tujih svetovalcev predsednika vlade, pri čemer ne vemo, ali nas je vlada sploh zaščitila pred zlorabo informacij, do katerih imajo dostop. Da je položaj še slabši, vse skupaj s pridom izkoriščajo v tranziciji dobro vzpostavljena in organizirana neformalna omrežja, ki usmerjajo državo v svojo korist. Mediji kot četrta veja oblasti se rajši ukvarjajo z opozicijo, kot da bi nastavili ogledalo vladni koaliciji in njihovim omrežjem, kar bi moralo biti njihovo delo watchdoga. Vlada s svojim represivnim aparatom in vsemi informacijami, ki jih dobi preko ministrstev, lahko nadzira delovanje opozicije, ki se zanaša le na redke neodvisne novinarje.

Kdo bo pomagal prebijati medijsko blokado

Prav posamezniki opozarjamo na nepravilnosti vlade, na medijih pa je, da te zgodbe prinašajo v javnost, ne pa jih s kontrastrategijami in naročenimi prispevki minimalizirajo. Če omenimo policijsko stavko, ki se je zaradi nesposobnosti vlade, da definira in reši ključne probleme tega pomembnega dela državne uprave, vlekla praktično leto dni. Rezultat vsega tega so bili zaostreni odnosi in poslabšana varnost na vseh nivojih. Na koncu je vlada sprejela rešitev, ki bi jo lahko verjetno takoj, vsekakor pa je bila nesistemska, kar je povzročilo val zahtev drugih delov javnega sektorja, ki jih vlada namesto s preglednim sistemom ureditve plač rešuje v neposredni povezavi z močjo posameznega področnega sindikata in posledično škodo, ki jo ta lahko povzroči z morebitno stavko. Pri tem pa se je brez problema našel denar za nakup žične ograje, za katero še do danes ni razčiščeno, kako je bila nabavljena, vlada pa skriva podatke pod krinko tajnosti. Kdaj bodo razkriti dokumentacija in dobički vpletenih? Kdo bo v tej bitki zmagal, pravi preiskovalni novinarji ali pisci naročenih prispevkov?

Nadaljujemo z Drugim tirom ali kakorkoli ga kdo želi poimenovati. Vlada oziroma področni minister je najprej sporočil, da ga ne potrebujemo, zatem se je pod pritiskom javnosti (predvsem Primorske) negativni odnos do Drugega tira spremenil v navidezno javno-zasebno partnerstvo, ki se je na koncu spremenilo v virtualno javno-javno partnerstvo brez definiranih partnerjev, brez jasno definiranega projekta (morda ena cev ali dve?), s fantomskimi tujimi investitorji in oceno stroškov, s kreativno finančno konstrukcijo, pika na i pa je posebno projektno podjetje 2TDK (za dobrih 20 km proge!!!), ki je šolski primer prikrivanja sredstev in omogoča korupcijska ravnanja v najširšem smislu. Kljub navedenem in opozorilu številnih institucij (KPK, Računsko sodišče) in strokovnjakov je vlada ugotovila, da je investicija zaradi predvolilnih propagandnih razlogov potrebna. Pri tem je v svojstvenem pristopu z zakonsko ureditvijo odgovornost prenesla na poslance koalicije, kjer se čudimo poslanski skupini SD, ki je že enkrat prevzela takšno odgovornost pri projektu TEŠ6. In gradnja se bo začela, predvidevamo, da bo prvo lopato ob prisotnosti ustreznih propagandnih medijev v kratkem zasadil sam premier s sedaj že tradicionalno čelado na glavi.

Rekorderji v številu kršitev lastnih predpisov

Ponavljajoča zgodba je tudi proračun oziroma sprejemanje spremljajočih dokumentov. Ne glede na to, da so urniki priprave proračunskih dokumentov in poročanja Evropski komisiji povsem jasni, nas je (poslance in novopečeni fiskalni svet) Cerarjeva vlada dobesedno "posilila" z nujnim sprejemanjem programa stabilnosti in Nacionalnega razvojnega programa. Te ključne dokumente za razvoj Slovenije v naslednjih letih vlada in Državni zbor zaradi osnovnega terminskega planiranja sprejemata v dnevu ali dveh, brez resnih razprav, celo ob pomanjkljivi dokumentaciji. Mimogrede, Fiskalni svet je podal k proračunskim dokumentom negativno mnenje, a jih je vladna koalicija vseeno potrdila ob branju sladkobesednih opomnikov vladnih propagandistov. Resne razprave s strani koalicijskih strank ni bilo. Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij je v sedmih letih naštel več kot 1500 kršitev resolucije o normativni dejavnosti, ki predvideva vsaj 30-dnevno posvetovanje z javnostjo pri pripravi predpisov. V času vlade Mira Cerarja naj bi bilo teh kršitev že okoli 750.

Toliko o obljubljeni pravni državi.

Naj zaključim z vsem znanimi zapleti zaradi uredbe EU o izvajanju poostrenega nadzorna na zunanjih schengenskih mejah. Vsem je bilo jasno, da je ukrep neživljenjski, birokratski, neučinkovit, izsiljen zaradi notranjih političnih, "migrantskih" in "terorističnih" problemov Francije - na to so opozarjali tudi v slovenski policiji, vendar se zaradi popolne odsotnosti strokovnosti na tem področju ne naredi nič. Vlada Mira Cerarja je čakala, da so se zgodile tudi deseturne čakalne dobe, potem se je pod pritiskom javnosti začela braniti s ponavljanjem floskul iz Bruslja in skušala valiti krivdo na Hrvaško.

Tematika je obširnejša od tega prispevka. Vsekakor z zaskrbljenostjo pričakujemo obnašanje vlade glede odločitve o mejni arbitraži s Hrvaško. Kombinacija Cerarjeve propagandne in reaktivne logike vladanje, začetka predvolilne kampanje v Sloveniji ter konstantne predvolilne kampanje na Hrvaškem, kjer so nove volitve spet zelo blizu, je eksplozivna zmes pavšalnosti, nestrokovnosti in praznega populizma. Vse to pa hromi razvojne potenciale Slovenije.