Menim, da sta Olesja in Viktor najsenzibilnejši, najmodrejši in najstanovitnejši par našega planeta. V svoji knjižnici sem si takoj, ko sem izvedel, da prihajata v mesto, približal njune teoretske spise, ki jih hranim. Predvsem so to objave v reviji Kabinet! Verjemite mi, da nimam niti najmanjše želje opisovati zapleta, ki mi je onemogočil, da bi od samega začetka prisostvoval njunemu predavanju v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova. Po zaključku formalnega dela predavanja me je Olesja Turkina povabila k reflektiranju teme predavanja - nekrorealizmu, stilni formaciji, ki je nastala v podzemlju leningrajske umetniške scene v osemdesetih let prejšnjega stoletja. Nekrorealizem je bil eno od poslednjih sovjetskih umetniških gibanj. Več kot jasno je bilo, da bi bil dvakrat nespodoben, če bi zavrnil Olesjin prijazen poziv. Žal pa je bil moj odgovor le kup zmedene asociativnosti. Zato imam z današnjim komentarjem možnost, da pred vami oblikujem vsaj dostojno asociativen odgovor Olesji Turkini in Viktorju Mazinu. Hvala za to možnost, portal+.

Zame je še vedno eden najvznemirljivejših  trenutkov v umetnosti, ko prepoznam v planetarnem okolju porajanje novega stilno-formativnega življenja, ki se bo ravnokar razvilo v kompleksne umetniške organizme. Oko se oklepa tistega, kar je videlo, samo zato, da bi razumelo. Še vedno je eden najotožnejših občutkov v umetnosti, ko vidim umetnikovo Utrujeno sonce, ko gledam njegove zadnje dneve tik pred tihim izginotjem ali pa celo samomorom.

Olesjina in Viktorjeva analiza je vedno poglobljena, estetska in psihoanalitska kolektivna ednina. S svojim delom med drugim oblikujeta in uveljavljata tudi evropsko in svetovno preglednico estetike. Nekrorealizem ima v njej zagotovo pomemben prostor. Natančno se zavedata, da je subjekt umetniškega dela mrtvo telo zato, ker je vsaka umetnina najprej mrtvo telo. Je pa res, da je lahko že v naslednjem trenutku živa kolektivna identiteta. Smrt je tista, ki sproža v umetnini čutno tkivo, ta pa v njej sproža življenje.

Sam sem v tistem času na nasprotni strani nekrorealistov, verjetno zaradi meni lastnega prirojenega vitalizma. Navsezadnje v imenu nosim tako živo kot novo. Takrat sem stal na poziciji leningrajske skupine Assa, zbrane okrog Sergeja Bugajeva Afrike in Timurja Novikova, kasneje pa na poziciji peterburške umetniške skupine, združene okrog Timurja Novikova, Sergeja Bugajeva Afrike ter Novega akademizma.

Nekrorealizem

Osrednji protagonist nekrorealističnega gibanja je bil pred kratkim preminuli filmski režiser in vizualni umetnik, fotograf Jevgenij Jufit, ki ga več kot smiselno povezujemo z Vladimirjem Anatoljevičem Maslovim. Skupaj sta v izteku XX. stoletja proizvedela izredno filmsko umetnino Srebrne glave. Yufitov prvi film, pri katerem mu je Maslov asisitiral, pa so bili Vitezi neba. Z leti je film postal emblematična umetnina nekrorealizma, ki ga ne predvajajo le v kinematografih, temveč ohranja svoj prostor spomina v muzejih in galerijah. Nekrorealisti so podobno kot italjanski anakronisti tistega časa ponovno uvedli v svoje umetnine alegorije in metafore, kar je bilo zame takrat, in mi je še danes, popolnoma nedopustno. Toda sovjetski nekrorealisti so jih takrat za razliko od dekorativnih Italijanov uporabljali kot srhljivo membrano, napeto čez sovjetsko resničnost.

Sam sem že kot mladostnik pripadal umetniškem svetu, v katerem so metafore in alegorije izgubile ves svoj smisel. Svet metafor, alegorij in simbolov so že na začetku XX. stoletja nadomestili sistemi, znaki in modeli. Tako je to bilo in tako je še danes! Nasprotno modernistično-avantgardistični dikciji so nekrorealisti sredi barvnega formata prakticirali filmsko črnobelo vizualnost, projecirali so se v predmodernost. Toda tako je bilo le na videz. Na tem mestu bi lahko začel z naborom mojih stilnih slutenj.

Slutnja metode

Nekrorealizem je že na samem začetku svojega delovanja jasno in glasno zavrnil dominanten socrealistični ideološki kič. Istočasno je iskal odgovor na veličastno avantgardno abstraktno umetnost, ki so jo bolševiki petdeset let pred tem izkjučili iz ideološke kulturne matrice Sovjetske zveze. Nekrorealizem je v svoji strateški nameri začel uporabljati metodo podvojenega mimezisa. Od abstrakcije se je vrnil k figurativnosti, ampak k figurativnosti - dobesedno - trupel. Oživljene metafore in alegorije so bile skupaj s trupli prestavljene v realnost. Mrtva objektnost in mrtva realnost sta postali na filmskem ekranu živi.

Slutnja št. I.: Živi mrtveci, nekroprotagonisti iz nekrokinematografije so postali istočasno žive in mrtve identitete. To niso bili protagonisti, ki se preoblikujejo v oddaljenih vesoljskih habitatih. Ne, nekroljudje so živeli v realističnih vmesnih pokrajinah, v prostorih med svetovi, med mestom in naturo. Približevali so se predmetom in telesom, na povsem avtističen način. Svoje poglede so usmerjali proti predmetom, vse bližje in bližje. Približevanje in oddaljevanje pa je povzročalo stres za oko gledalca. To je bil samo navidezen konflikt z abstraktno umetnostjo. V resnici je bil to napad na umetnost oponašanja življenja.

Slutnja št. II.: Strah najprej tesno objame telo čez prsa in ga na hitro imobilizira, takoj zatem pa vljudno povabi smrt vanj. Popolnoma drugače kot v zahodni ekperimentalni ali črnovalovski kinematografiji. Junak filmskega nekrorealizma je zapravil čas, zapravil prostor, zapravil svoje življenje; pač obstajajo različne vrste pregona življenja.

Slutnja št. IV.: Film je umrl z nastopom zvoka, kar pa naj vas ne zavede: z nastopom zvoka se je začela filmska umetnost. Dobili smo atmosfere, aluzije, vzdušje in razpoloženje. Dobili smo zvočno asociativnost, povezano s sliko.

Slutnja št. V.: V nekrorealistični filmski produkciji ni odnosa z žanrovskim mišljenjem o horror filmu. Žanrovski protagonisti zombiji so živi šele po smrti in so mrtvi že sredi življenja. Nekrorealisti pa opazujejo svojega protagonista na robu življenja, na pragu smrti. Samomor je gonilo nekrorealistične umetnosti. Sadizem je njegovo gonilo. Zombiji pa niso nič drugega kot manifestacija kapitala. Mrtvega in živega kapitala. Ne več, ne manj.

Slutnja št. VI.: Nekrorealistična trupla znanstvenih eksperimentov in dekorirana trupla so s svojo estetiko zmagovala nad neposredno družbeno angažiranostjo. Toda pozor! Na noben način ne moremo nekrorealizma povezovati s problematiko zahodnega snuff filma.

Digresija: V svet umetnosti je v XIX. stoletju vstopila fotografija. Ali si lahko predstavljate, kakšna sprememba se je zgodila, ko je vstopila v svet? Konec digresije.

Opomba: Nekrorealizem je ena od redkih zvrsti umetnosti, ki tematizira tudi glavobole.

Dejstvo: Jevgenij Jufit se je šolal konec osemdesetih let v filmski delavnici Aleksandra Sokurova.

Slutnja št. VII.: Nekrorealizem vitalistično opisuje tisto, čemur smo se mladostniki posmehovali: umetnikovo slutnjo smrti! Nekro je smrt (odsotnost), realizem je vitalizem (prisotnost), nekrorealizem pa ni ne smrt, ne realizem; je slikovita groza vzorcev. Podvojeni mimezis!

Osrednja slutnja: Nekrorealisti iščejo v vmesnih svetovih, na pragu smrti, fotografijo vseh fotografij. Pospešujejo in upočasnjujejo 16 mm ali 35 mm filmski trak, da bi na filmskem traku prepoznali fotografijo, ki bi jim dokazala, da so res živeli. Samo zato še snemajo svoje filme: da bi proglasili eno od kinetičnih fotografij za fotografijo vseh fotografij. Za nekrorealistično umetnino. Nenehoma snemajo človeka tik pred pragom smrti. Človeka, ki nosi s seboj slutnjo smrti. Te izbrane fotografije vseh fotografij razstavljajo v galerijah. Nekrorealisti bivajo med fotografijo in kinematografijo. Tako je to po mojem.

Slutnja št. IX.: Nekrorealisti želijo smrti dati telo. Film, to je vedno le začetek in konec.